Jedro

Izpodbijana odločba v obrazložitvi navaja le zakonsko podlago za izrek ukrepa bivanja pod strožjim policijskim nadzorom, ne pa tudi razlogov, ki so narekovali tako odločitev, zato izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je odločba Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Generalne policijske uprave, Uprave uniformirane policije, Centra za tujce Postojna, št. 2253-685/2021/13 (216-04) z dne 8. 11. 2021 nezakonita.

Obrazložitev

1. Policija, Uprava uniformirane policije, Center za tujce Postojna (v nadaljnjem besedilu Center za tujce ali tožena stranka) je prosilcu za mednarodno zaščito A. A. (v nadaljnjem besedilu tožnik ali prosilec), trenutno nastanjenem v Centru za tujce v Postojni (v nadaljevanju Center za tujce ali Center) zaradi kršitev bivanja v Centru odredil: Odstranitev iz skupnih bivalnih in drugih prostorov ter ločeno nastanitev v posebej varovani sobi do treh dni. Bivanje v posebej varovani sobi je bilo odrejeno od 7. 11. 2021 ob 12:05 in ne traja dlje kot do 8. 11. 2021 do 12:05 (1. točka izreka). Nadalje je odredil bivanje pod strožjim policijskim nadzorom od 8. 11. 2021 od 12:05 dalje, vendar ne dlje kot do 8. 12. 2021 (2. točka izreka). Kot prostor izvajanja strožjega policijskega nadzora, se je določilo posebno varovano sobo v prostorih Centra za tujce (točka 3 izreka). V obrazložitvi predmetne odločbe je navedel, da je tožnik v Centru za tujce nastanjen na podlagi zapisnika o seznanitvi prosilca za mednarodno zaščito z omejitvijo gibanja, št. 2142-3094/2019 (1312-20), izdanega s strani SPMZ, MNZ. Nastanitev v Centru je bila odrejena od 12. 10. 2021 od 1:40 ure za obdobje treh mesecev z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. Tujcu je bila dne 2. 11. 2021 zaradi ponavljajočih se kršitev pravil bivanja v Centru za tujce vročena odločba, št. 2253-685/2021/9 (216-4) o izreku ukrepa, odstranitve iz skupnih bivalnih in drugih prostorov ter ločeno nastanitev v posebej varovani sobi do treh dni.

3. Iz sporočila dežurnega policista specializirane enote za varovanje, spremstva in vračanje tujcev Centra za tujce (v nadaljevanju dežurni policist) je razvidno, da se tujec 5. 11. 2021 ob 22:20 uri kljub opozorilu policista ni želel odpraviti v sobo k nočnemu počitku, ampak je še vedno nadaljeval s striženjem na hodniku MO -1. Ko mu je bila predočena lažja kršitev pravil bivanja (motenje nočnega miru) in mu je bilo po Zakonu o tujcih (ZTuj-2) izrečeno opozorilo v skladu s prvim odstavkom 76.c člena ZTuj-2, je s striženjem prekinil, počistil za sabo in se odpravil v sobo. Tujec je dne 7. 11. 2021 ob 12:00 uri težje kršil pravila bivanja s tem, da se je nasilno in žaljivo vedel do zaposlenih v Centru za tujce. Navedenega dne so policisti v izmeni pobirali telefone na moškem oddelku. Pri tem je do policistov pristopil tujec, začel kričati na policiste in jih žalil z besedami, da so rasisti. Tujec je bil večkrat opozorjen, da preneha s kršitvami, česar ni upošteval in je z njimi nadaljeval. Policist je zaradi tega tujcu ponovno ukazal, naj preneha s kršitvami. Ker tujec ni upošteval ukaza in zaradi ponavljajočih kršitev pravil bivanja, je bila tujcu ob 12:05 uri na podlagi četrtega odstavka 76.c člena ZTuj-2, ustno odrejena odstranitev iz skupnih bivalnih prostorov in drugih prostorov ter ločena nastanitev v posebej varovani sobi do treh dni. Z navedenim dejanjem je tujec kršil 2. točko tretjega odstavka 76.b člena ZTuj-2, zato mu je bila po četrtem odstavku 76.c člena ZTuj-2 izdana pisna odločba.

4. Iz navedenega je razvidno, da je policija tujca ob kršitvah najprej opozorila, pri naslednji kršitvi pa zoper njega uporabila ukrepe iz 76.c člena ZTuj-2. Tujec je kljub takemu postopanju policije dne 5. in 7. 11. 2021 z opisanim ravnanjem ponovno kršil pravila bivanja. Ravnanja tujca pa predstavljajo nevarnost za delovanje Centra za ostale tujce na oddelku, kot tudi za policiste, zato mu je bilo odrejeno bivanje pod strožjim policijskim nadzorom, saj opozorila in ukrepi iz 76. c člena ZTuj-2 niso zalegli. V nadaljevanju navaja podatke, da je bil tujec s strani uslužbencev seznanjen s pravicami in obveznostmi, ki jih ima v času nastanitve, z vrstami kršitev pravil bivanja v Centru ter ukrepi ob kršitvi pravil bivanja, ki so določeni v ZTuj-2 ter s postopkom ob kršitvah pravil, ki jih določa Pravilnik o bivanju v Centru za tujce, deponiranju lastnih sredstev ter obliki in vsebini izkaznice o dovolitvi zadrževanja na območju Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik). Ob nastanitvi sta bila tujcu v njemu razumljivem jeziku vročena izvod Pravilnika in izvleček ZTuj-2. Tujec je s podpisom potrdil, da je bil seznanjen s temi določbami.

5. V nadaljevanju povzema določbe prvega odstavka 77. člena ZTuj-2 in 44. člena Pravilnika. Navaja, da je upravni organ v upravni zadevi izreka ukrepa vodil skrajšani ugotovitveni postopek, kjer se je dejansko stanje v celoti ugotovilo na podlagi dejstev in dokazov, ki so bili organu znani (1. alineja prvega odstavka 144. člena Zakona o upravnem postopku, (v nadaljevanju ZUP)) in ker se je dejansko stanje zadeve ugotovilo na podlagi uradnih podatkov, ki jih je imel organ in samo zato ni bilo potrebno še posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (2. alineja prvega odstavka 144. člena ZUP). Zaradi vodenja skrajšanega ugotovitvenega postopka po prvem odstavku 144. člena ZUP stranke ni bilo potrebno zaslišati. Tožena stranka je ob upoštevanju navedenih dejstev ugotovila, da je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 77. člena ZTuj-2, zato je odločila tako, kot izhaja iz izreka odločbe. Navedla je tudi, da bo če se bo med trajanjem ukrepa ugotovilo, da je ukrep dosegel svoj namen, Center odločil o njegovem prenehanju.

6. Tožnik je pri tem sodišču po svoji pooblaščenki vložil tožbo, s katero je sodišču predlagal, da izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži, da po prejemu sodne odločbe nad tožnikom nemudoma preneha izvajati izrečeni ukrep bivanja pod strožjim policijskim nadzorom tožnika v Centru za tujce. Tožbo vlaga iz razloga po 1., 2. in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede kršitev pravil postopka navaja, da se ne strinja s tem, da je tožena stranka odredila ukrep v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je bila s tem tožniku odvzeta ustavno zagotovljena pravica do izjave. Tožnik se tudi ne strinja, da se je dejansko stanje v celoti ugotovilo na podlagi dejstev in dokazov, ki so bili toženi stranki znani in da ni bilo potrebe, da se ga zasliši v povezavi z očitanimi mu dejanji. Pri odreditvi tovrstnega ukrepa gre za izjemen poseg v svobodo posameznika, zato je nedopustno, da se ga sprejme po skrajšanem upravnem postopku.

7. V nadaljevanju opozarja na primerljivost izrečenega ukrepa z disciplinsko kaznijo samice po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) in navaja določbe 88. člena in 91. člena ZIKS-1 v zvezi z bivanjem v samici, ki je primerljivo z omejitvijo gibanja samo na določene dele Centra. Z omejitvijo na določene dele Centra se je tožnika odrezalo od stika s prijatelji, odvzelo se mu je pravico do uporabe računalnika in mobilnega telefona, s čimer se mu je onemogočilo komunikacijo z družino, kar ni sorazmeren ukrep glede na njegovo duševno zdravje in domnevni kršitvi pravil bivanja. V nadaljevanju navaja njegov pogled na očitane kršitve ter pojasnjuje svoje ravnanje in se v delu ravnanja, katerega priznava, zanj tudi opravičuje.

8. Ugovarja sami obrazložitvi, ki je v nasprotju z izrekom izpodbijane odločbe, saj iz nje niso razvidne ponavljajoče kršitve hišnega reda. Pavšalno navajanje kršitev, ne da bi se navedlo, s čim in do katerih oseb se je tožnik neprimerno obnašal, je nesprejemljivo za tako skrajni ukrep omejitve osebne svobode s postavitvijo pod strožji policijski nadzor, kar zagotovo tudi ni sorazmeren ukrep. Izpodbijana odločba je pomanjkljivo obrazložena, kar pa pomeni kršitev prvega odstavka 214. člena ZUP in se je zaradi tega ne da preizkusiti. Pri tem se sklicuje na sodbo tega sodišča opr.št. III U 4/2021 z dne 11. 1. 2021, ki jo povzema, ter izpostavlja odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Csüllög proti Madžarski, iz katere izhaja, da je, zaradi same odsotnosti razlogov, ki bi ukrepe izolacije pogojevali, izolacija dojeta kot arbitrarna.

9. Tožena stranka je sodišču dne 15. 11. 2011 poslala vlogo, s katero je sodišče obvestila, da je tožniku na podlagi sklepa tožene stranke št. 2253-685/2021/17 (216-04) z dne 15. 11. 2021 prenehal ukrep strožjega policijskega nadzora, izrečen z izpodbijano odločbo. Ukrep se je prenehal izvajati dne 15. 11. 2021 ob 10:45 uri, ko je bil tožnik iz posebej varovane sobe premeščen na moški oddelek.

10. V odgovoru na tožbo pa je navedla, da glede na to, da je ukrep strožjega nadzora nad tožnikom prenehal, tožnik nima več pravnega interesa, da sodišče odloča o tožbi, zato predlaga, da sodišče tožbo zavrže. 11. Če sodišče temu ne bi sledilo, predlaga, da sodišče preveri pravočasnost vložitve tožbe in jo v primeru, da je prepozna zavrže, podrejeno pa predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožnik je bil kot prosilec za mednarodno zaščito v Center nastanjen 12. 10. 2021 in sicer na podlagi zapisnika št. 2142-3049/2019 (1312-20), s katerim je bil seznanjen o omejitvi gibanja na Center. 13. 10. 2021 pa mu je bil izdan še pisni sklep o omejitvi gibanja. Zaradi lažjih in težjih kršitev Pravil je bila tožniku dne 2. 11. 2021 odrejena odstranitev iz skupnih bivalnih in drugih prostorov ter ločena nastanitev v posebni varovalni sobi do treh dni, za kar mu je bila izdana odločba. Zaradi ponovnih kršitev Pravil bivanja mu je bilo dne 8. 10. 2021 odrejeno bivanje pod strožjim policijskim nadzorom na podlagi izpodbijane odločbe. V nadaljevanju navaja razloge, zaradi katerih je bil tožniku odrejen navedeni ukrep in pojasnjuje, kako se izvaja ukrep v posebej varovani sobi in navaja pravice, ki jih je lahko koristil tožnik v času odrejenega bivanja. Pojasnjuje, da je tožnik z dejanji večkrat lažje in težje prekršil Pravilnik. Za dodatno razjasnitev tožnikovih lažjih in težjih kršitev pravil bivanja v Centru pa predlaga zaslišanje uslužbencev Centra za tujce. Ugovarja navedbam tožnika, da mu ni bila omogočena pravica do izjave, ter vztraja, da toženi stranki za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so bile pomembne za razjasnitev zadeve, ni bilo potrebno izvajati aktivnosti v smislu posebnega ugotovitvenega postopka po 145. členu ZUP. Obravnava zadeve pa tudi ni primerljiva z zadevo III U 4/2021, na katero se sklicuje tožnik, saj je izrek izpodbijane odločbe v tem postopku jasen in določen ter skladen z obrazložitvijo odločbe.

12. Tožnik je na poziv sodišča pojasnil svoj pravni interes za nadaljevanje postopka, ki obstaja kljub temu, da je ukrep bivanja tožnika pod strožjim policijskim nadzorom prenehal. Sodišču predlaga, da presodi pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe in ugotovi njeno zakonitost. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-51/13-11 z dne 21. 11. 2013, v kateri je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da ugotovitvena sodba v upravnem sporu po vsebini pomeni delno ugoditev izpodbojni tožbi in da pravilo, da mora sodišče odločati v okviru tožbenega predloga ni ovira, da upravno sodišče ne bi moglo zgolj ugotoviti nezakonitosti izpodbijanega akta.

13. Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo v navzočnosti tožnika ter njegove pooblaščenke in Višje državne odvetnice z Državnega odvetništva RS, Zunanji oddelek v Kopru. Pooblaščenka tožnika je vztrajala pri tožbenih navedbah ter poudarila, da je bila kršitev pravil postopka podana že s tem, ker tožniku niso bile v njegovem jeziku predočene zakonske podlage za njegovo bivanje v domu niti pravila bivanja. Tožnik tudi ni bil seznanjen v njegovem jeziku, kaj predstavlja lažjo in kaj težjo kršitev pravil bivanja. Tožnik je bil v varovani sobi od dne 8. 11. 2021 do 15. 11. 2021, zato meni, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen, saj ne opredeljuje različnih režimov bivanja. Ves čas izvajanja ukrepa je bil v istem prostoru, posebej varovani sobi, tako da v bistvu ni bilo razlike med izrečenima ukrepoma. Enako je izpovedal tudi tožnik, ki je izpovedal, da se je počutil kot v zaporu in je šele 30. 11. 2021 do njega prišel policist, ki mu je povedal, da bo šel na sodišče in mu predstavil nekaj pravil o hišnem redu. Zanikal pa je, da bi podpisal izjavo o seznanitvi s pravili bivanja v arabskem jeziku.

14. Sodišče je dopustilo izvedbo predlaganega dokaza z vpogledom v listine upravnega spisa, zavrnilo pa je izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnika kot stranke ter z zaslišanjem uslužbencev Centra za tujce, kot je predlagala v odgovoru na tožbo tožena stranka. Zavrnilo pa je tudi dokaz z vpogledom nosilca slike - CD, ki ga je k tožbi priložil tožnik. Dokaz z vpogledom nosilca slike (CD) je zavrnilo zato, ker gre za nezakonito pridobljen dokaz, ki nima dokazne moči. Ostale dokaze pa je kot nerelevantne zavrnilo iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju sodbe in jima pooblaščenka tožnika in tožena stranka nista ugovarjali.

K točki I izreka:

15. Tožba je utemeljena.

16. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila zoper tožnika na podlagi 1. alineje drugega odstavka 76.c člena in 77. člena ZTuj-2 izdana odločba, s katero se je zaradi kršitev pravil bivanja v Centru odredila njegova odstranitev iz skupnih bivalnih in drugih prostorov ter ločena nastanitev v posebej varovani sobi do treh dni v času od 7. 11. 2021 od 12:05 do 8. 11. 2021 do 22:00 (1. točka izreka) ter bivanje pod strožjim policijskim nadzorom od 8. 11. 2021 od 12:05 dalje, vendar ne dlje kot do 8. 12. 2021, pri čemer se je kot prostor izvajanja strožjega policijskega nadzora določila posebna varovana soba v prostorih Centra za tujce (2. in 3. točka izreka). V zadevi pa ravno tako ni sporno, da se je izrečeni ukrep iz točke 1 izreka izpodbijane odločbe v času vložitve tožbe že iztekel, ter da je na podlagi sklepa tožene stranke 2253-685/2021/17 (216-04) z dne 15. 11. 2021 dne 15. 11. 2021 prenehal tudi ukrep strožjega policijskega nadzora, izrečen z izpodbijano odločbo in se je tožnika nastanilo v sobo moškega oddelka. Tožnik je sicer prvotno vložil tožbo, s katero je zahteval odpravo izpodbijane odločbe ter takojšnjo prenehanje izvajanja odrejenih ukrepov. Po premestitvi tožnika na moški oddelek Centra pa je smiselno predlagal izdajo ugotovitvene sodbe, s katero naj se ugotovi nezakonitost izpodbijane odločbe.

17. V upravnem sporu se s tožbo lahko zahteva izdaja ugotovitvene sodbe kot samostojne sodbe, to je ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v pravice ali pravne koristi tožnika (2. alineja prvega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Po presoji sodišča je tožnik z razlogi, ki jih je navajal in se nanašajo na nezakonitost izpodbijanega akta in na preprečitev ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja tožene stranke, izkazal pravni interes za izdajo ugotovitvene sodbe.

18. Ukrepe ob kršitvi pravil bivanja v Centru, ki so upoštevaje 76.b člen ZTuj-2 lahko lažje (drugi odstavek 76.b člena ZTuj-2) ali težje (tretji odstavek 76.b člena ZTuj-2), določa 76.c člen ZTuj-2, ki v tretjem odstavku določa, da se pri izbiri ukrepov iz prvega in drugega odstavka tega člena upoštevajo teža kršitve, izjava kršitelja, sorazmernost ukrepa glede na težo kršitve, odgovornost osebe za kršitev, nagib, zaradi katerega je tujec storil dejanje, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, druge okoliščine, ki so pomembne za ukrepanje, postopnost pri ukrepanju in možne posledice ukrepanja.

19. Sodišče ugotavlja, da je ukrep iz točke 1 izreka izpodbijane odločbe izdan na podlagi 1. alineje drugega odstavka 76.c člena, zato je potrebno pri izbiri ukrepov upoštevati tretji odstavek 76.c člena ZTuj-2 in to v obrazložitvi tudi obrazložiti. Sodišče ugotavlja, da je odločba v delu, v katerem obrazlaga izrek ukrepa ločene nastanitve tožnika v posebej varovani sobi, pomanjkljiva, saj ne navaja razlogov za odločitev iz tretjega odstavka 76.c člena ZTuj-2, predvsem pa ocene sorazmernosti izrečenega ukrepa in je zato ni mogoče preizkusiti.

20. Bivanje pod strožjim policijskim nadzorom v skladu s 77. členom ZTuj-2 odredi policija, med ostalim, če tujec kljub izreku ukrepa iz drugega odstavka 76.c člena (v konkretnem primeru gre za izrečeni ukrep iz točke 1 izpodbijane odločbe) nadaljuje z lažjimi ali težjimi kršitvami pravil bivanja v Centru, in sicer v primeru lažjih kršitev v obdobju enega meseca od izrečenega ukrepa, v primeru težjih kršitev pa v obdobju šestih mesecev od izrečenega ukrepa.

21. Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba v obrazložitvi navaja le zakonske podlage za izrek ukrepa bivanja pod strožjim policijskim nadzorom (2. točka izreka), ne pa tudi razloge, ki so narekovali tako odločitev tožene stranke. Izpodbijane odločbe se zato tudi v tem delu ne da preizkusiti, s tem pa je bil tako kot pri obrazložitvi ukrepa iz točke 1 izreka izpodbijane odločbe kršen prvi odstavek 214. člena ZUP, ki določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe upravnega organa, ki med drugim mora vsebovati tudi razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo tako odločbo (5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP).

22. Izpodbijane odločbe se zaradi pomanjkljive obrazložitve ne da preizkusiti, s tem je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Odločba mora namreč biti obrazložena do tolikšne mere, da je tožeči stranki zagotovljeno učinkovito pravno varstvo. To pa je zagotovljeno, če ima obrazložitev izpodbijanega akta že navedeno vsebino določeno v 214. členu ZUP, sicer je poseženo v pravico do pravnega varstva. Zaradi navedenih procesnih kršitev je sodišče na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v zvezi s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugotovilo, da je izpodbijana odločba nezakonita.

23. Ker je sodišče ugotovilo nezakonitost odločbe že zaradi zgoraj navedene kršitve določb postopka, se do ostalih tožbenih navedb strank navedenih v tožbi, odgovoru na tožbo in glavni obravnavi ni opredeljevalo.