21. 5. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. na seji senata dne 21. maja 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 243/2000 z dne 22. 5. 2001 v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1107/2000 z dne 13. 10. 2000 in sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. III Pd 285/99 z dne 15. 3. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Pritožnik je vložil tožbo za ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, in posledično za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je njegovo tožbo s sklepom zavrglo, Višje sodišče pa takšen sklep potrdilo. Sodišči sta se postavili na stališče, da pritožnik pred vložitvijo tožbe ni sprožil obveznega predhodnega postopka pri delodajalcu, zaradi česar ne more zahtevati varstva svojih pravic pred sodiščem (drugi odstavek 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR). Vrhovno sodišče je odločitev nižjih sodišč o zavrženju tožbe potrdilo. Štelo je, da pritožnik nima pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe, ker je bilo o razmerju, ki je predmet te tožbe (obstoj delovnega razmerja), že pravnomočno odločeno. Odločbi o prenehanju delovnega razmerja, zoper kateri pritožnik ni vložil ugovora, sta namreč tako postali dokončni in pravnomočni.

2.Zoper sklep Vrhovnega sodišča v zvezi s sklepoma nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev pravic iz 2., 14., 22., 23. in 120. člena Ustave. Nasprotuje zlasti stališču Vrhovnega sodišča, da nima pravnega interesa za vložitev tožbe.

Vrhovnemu sodišču tudi očita, da ni obravnavalo bistvenih revizijskih navedb, pri čemer navaja razloge za to, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni moglo prenehati.

3.Z vidika kršitve pravice iz 22. člena Ustave, ki zagotavlja uresničitev splošnega načela enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega varstva pravic, bi sicer lahko bil relevanten pritožnikov očitek, da Vrhovno sodišče ni obravnavalo bistvenih navedb revizije, vendar pa takšen očitek v obravnavanem primeru ni utemeljen. Iz vsebine ustavne pritožbe namreč izhaja, da v zvezi s to zatrjevano kršitvijo pritožnik konkretno očita Vrhovnemu sodišču le to, da se ni opredelilo do njegovih navedb o razlogih za nezakonitost odločb, na podlagi katerih naj bi mu prenehalo delovno razmerje, do teh pritožnikovih navedb pa se Vrhovno sodišče ni bilo dolžno opredeliti. To bi moralo storiti le, če bi bil pritožnikov zahtevek obravnavan po vsebini, do česar pa zaradi odločitve sodišč o zavrženju tožbe v obravnavanem primeru ni prišlo.

4.Predmet odločitve Vrhovnega sodišča je bila torej le presoja odločitve nižjih sodišč o zavrženju tožbe iz procesnih razlogov, zgolj na vprašanje, ali je bila s potrditvijo takšne odločitve nižjih sodišč s strani Vrhovnega sodišča pritožniku kršena kakšna človekova pravica, pa se mora zato omejiti tudi preizkus ustavne pritožbe. Utemeljen razlog za zavrženje je po stališču Vrhovnega sodišča v pomanjkanju pritožnikovega pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe. Določitev pravnega interesa kot izrecne procesne predpostavke za vložitev ugotovitvene tožbe sicer predstavlja omejitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), ki zagotavlja vsebinsko obravnavo vložene tožbe, vendar pa je določitev takšne procesne predpostavke dopustna, saj služi zagotovitvi tega, da bo pravno varstvo kot meritorna odločitev resnično zagotovljena tistemu, ki to sodno odločitev potrebuje.

5.Zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zato nedvomno ni v nasprotju s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Prav tako pa ni v nasprotju s to ustavno pravico stališče, da pravnega interesa za vložitev tožbe nima tisti, o čigar razmerju, ki je predmet ugotovitvene tožbe, je bilo že pravnomočno odločeno. Za takšen primer pa gre, kot je to dovolj izčrpno obrazložilo Vrhovno sodišče, tudi v obravnavani zadevi.

6.Pritožnikovega očitka, da sta bili z izpodbijano sodbo kršeni določbi 2. in 120. člena Ustave, v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, določbi 2. in 120. člena Ustave pa to nista.

7.Ker z izpodbijanim sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije sodniki, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan