Jedro

Vodenje disciplinskega postopka se konča s sprejemom odločitve na organu druge stopnje, ne pa z vročitvijo pisnega odpravka sklepa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je bil vojaška oseba, imenovan na določeno vojaško dolžnost in je bil kot tak dolžan izvrševati ukaze in povelja. Tožnik ni izvršil povelja o izvajanju dežurstva, zavrnil pa je prevzem povelja za udeležbo na (vojaškem) usposabljanju in se usposabljanja tudi ni udeležil. Zato je bil zoper njega uveden disciplinski postopek in mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev disciplinskih odločitev ter posledično tudi reintegracijski zahtevek in denarne zahtevke. Presodilo je, da je tožnik storil očitane disciplinske kršitve in je zanje odgovoren. Vodenja disciplinskega postopka ni zastaralo. Disciplinske kršitve je tožnik storil 12. 9., 13. 9. in 17. 9. 2001, pristojni organ je bil s kršitvami seznanjen 8. 10. 2001, disciplinski postopek je bil uveden 23. 10. 2001, drugostopna disciplinska komisija je o ugovoru tožnika odločala na seji 22. 2. 2002. Disciplinski postopek se konča s sprejemom dokončne odločitve na pritožbenem organu in ne z vročitvijo odločbe delavcu, kar je bilo v tej zadevi storjeno 24. 5. 2002. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča, tudi glede odločitve o tem, da vodenje disciplinskega postopka ni zastaralo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, da je bila odločba disciplinske komisije o zavrnitvi tožnikovega ugovora izdana 15. 5. 2002 in tožniku vročena 24. 5. 2002. Po določbi 360. člena ZPP pa mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Zmotno je bil uporabljen 67. člen ZTPDR. Postopek se konča z izdajo odločbe, ki vsebuje izrek, obrazložitev in pravni pouk. Končanje postopka je torej pogojeno z izdajo dokončne odločbe. Odločba Disciplinske komisije Vlade RS pa je bila izdana 15. 5. 2003, torej po izteku šest mesečnega zastaralnega roka, ki je nesporno potekel 8. 4. 2002. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 36/2004 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Tožena stranka očita sodišču druge stopnje kršitev prvega odstavka 360. člena ZPP, ker da ni presodilo navedb pritožbe, ki so odločilnega pomena. Pri tem navaja neopredelitev do datuma izdaje dokončne disciplinske odločbe. Sodišče druge stopnje ta datum sicer navede v obrazložitvi (stran 3 zadnji odstavek), vendar očitno pomoto kot datum vročitve tožniku in ne kot datum odločbe same. V povzetku navedb pritožbe so namreč datumi pravilno navedeni. Ne glede na to, se izpodbijana sodba opredeli do tistih pritožbenih navedb, ki so po presoji sodišča druge stopnje za odločitev o zastaranju vodenja disciplinskega postopka bistvene. To pa je datum odločitve na drugostopnem organu. Zato je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Enotno stališče sodne prakse je, da se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve na organu druge stopnje, ne pa z vročitvijo pisnega odpravka sklepa. Vročitev je sicer pomembna za računanje rokov (na primer 83. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR), za dokončnost in izvršljivost (na primer 13. točka prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR90), nima pa več vpliva na vodenje postopka, saj je postopek sam, v smislu vodenja, z odločitvijo na pristojnem organu že končan. Zato na vprašanje zastaranja vodenja disciplinskega postopka morebitna kasnejša vročitev pisnega odpravka sklepa nima nobenega vpliva več (tako na primer sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 201/97 z dne 10. 3. 1998).

Ker je bilo ugotovljeno (in tudi sporno ni), da je disciplinska komisija odločitev sprejela 22. 2. 2002, vodenje disciplinskega postopka zoper tožnika ni zastaralo. Po sprejemu odločitve je bilo treba odločbo pisno izdelati in prepis odločbe vročiti tožniku. Noben predpis ne določa prekluzivnih rokov za ta opravila. Tudi ZPP, ki se smiselno uporablja tudi v disciplinskih postopkih pri delodajalcih (103. člen ZDR90), določa le instrukcijske roke za pisno izdelavo sodbe.

Odločitev disciplinske komisije o zavrnitvi ugovora je bila po dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč sprejeta 22. 2. 2002, torej istega dne, kot je potekala seja (obravnava) pred disciplinsko komisijo. Zato je datum 15. 5. 2002 na pisnem odpravku odločbe napačen oziroma ne more pomeniti datuma izdaje (sprejema) odločitve. Lahko pomeni le datum izdelave pisnega odpravka odločbe, kar pa za odločitev o zastaranju vodenja postopka ni pomembno. Strinjati se je sicer mogoče s "komentarjem" v reviziji, da bi bil čas priprave pisne odločbe lahko krajši, toda kot je ugotovilo sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje sodbe, je za tožnika to pomenilo toliko daljše trajanje delovnega razmerja. V toliko mu tako postopanje disciplinskega organa ni bilo v škodo.

Glede na zgoraj navedene dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, je odločitev nižjih sodišč pravilna, zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožnik pravnomočno sodbo izpodbija izključno samo v delu, ki se nanaša na zastaranje vodenje disciplinskega postopka, ne pa tudi v preostalem delu (zlasti ne glede odločitve o storjenih kršitvah in odgovornosti zanje), jo je revizijsko sodišče preizkusilo samo v tem delu (371. člen ZPP). V preostalem delu odločitev oziroma pravilna uporaba materialnega prava tudi za tožnika očitno ni sporna.