Jedro

Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da gre za nesklepčno tožbo, gradilo na ugotovitvi, da po umiku tožbe tožečih strank ni mogoče več ugotoviti, kateri so tisti meseci, ki jih, potrditvah tožečih strank, tožena stranka še ni plačala. Pritožbeno sodišče pa meni, da že načelno v konkretnem primeru ne gre za vsebinsko nesklepčnost tožbe, kvečjemu bi lahko šlo ob takšnem stališču prvostopnega sodišča za njeno formalno nesklepčnost (nepopolnost) tožbe kot vloge. V bistvu gre zaradi pomanjkljivega substanciranja v takšnih primerih za nedoločen tožbeni zahtevek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (III. izreka sodbe) razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v tem delu v nov postopek.

II. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožečima strankama nerazdelno 4.015,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.625,14 EUR od dne 24. 2. 2005 do plačila ter od zneska 390,39 EUR od 31. 3. 2005 do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo in nadalje, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožnikoma nerazdelno povrniti njune pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila. Tožnikoma je naložilo, da plačata toženi stranki v roku 15 dni njene pravdne stroške v višini 5.073,91 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila.

Zoper navedeni del sodbe vlagata pritožbo tožeči stranki. Uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo prvostopnega sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter naloži toženi stranki v plačilo stroške pravdnega postopka tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne po vročitvi prvostopne sodbe do plačila, podrejeno pa, da sodbo prvostopnega sodišča razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da ne gre za nesklepčnost tožbe. Ta bi bila podana le, če iz trditev o dejstvih ne bi izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu. Opozarjata, da sta v vlogi z dne 21. 10. 2010 navedla, da tožbeni zahtevek prilagajata izvedenskemu mnenju sodne izvedenke finančne stroke A. Č.. Navedla sta, da nimata pripomb na izvedensko mnenje v delu, ki se nanaša na dolgovani znesek najemnin toženke v višini 3.625,14 EUR naveden na 7. strani mnenja, kjer je v izračunu navedeno, da toženka ob upoštevanju neplačila najemnine za september 2001 dolguje tožnikoma še 4,3 najemnine v znesku 3.625,14 EUR. Navedla sta, da glede na mnenje vztrajata pri zahtevku 3.625,14 EUR s pripadki na račun neplačanih najemnin, na račun neplačanih obveznosti pa jima toženka dolguje še 390,39 EUR s pripadki. Tožbo sta zato umaknila za znesek 2.539,31 EUR in zahtevala še plačilo 4.015,53 EUR s pripadki. Ves čas zahtevata le plačilo najemnin, ki jih toženka ni poravnala. Zaradi plačilne nediscipline in načina poravnavanja najemnin, v katerem niti obremenitve niti plačila niso bila jasna in transparentna, tožnika nista mogla natančno opredeliti zneskov in mesecev še dolgovanih najemnin. Zato je bil postavljen izvedenec finančne stroke, katerega naloga je bila, da pojasni, koliko najemnine je tožena stranka plačala v vtoževanem obdobju; ali so preračuni neplačanih najemnin pravilni; koliko najemnin tožena stranka še dolguje, ali je na podlagi dokumentacije mogoče trditi, da je tožnikoma plačala vso najemnino; ali so bila vsa plačila plačana na račun zatrjevanih najemnin; kakšna plačila so še razvidna iz dokumentacije, ki jih je toženka ugovarjala v pobot. Tudi iz mnenja izvedenke A. Č. izhaja, da plačila in bremenitve niso potekala jasno in transparentno ter da iz dokumentacije ni razvidno, na katera obdobja se plačila toženke nanašajo. Izvedenka se je zato osredotočila na zneske in datume plačil v razmerju na poravnavo celotnih obveznosti iz najemnega razmerja, ne pa na poravnavo posameznih mesečnih obveznosti. Zato tožnika nista mogla natančno opredeliti, kateri so tisti meseci, za katere tožena strank ni plačala najemnine. Če bi bili zneski neplačanih najemnin in njihova zapadlost jasni, ne bi bilo potrebe po postavitvi sodnega izvedenca finančne stroke, ampak bi tožnika zneske in zapadlost lahko specificirala že ob vložitvi tožbe. Tožbeni zahtevek je bil torej z delnim umikom le prilagojen izdelanemu izvedenskemu mnenju, ni pa postal zaradi tega umika nesklepčen, kot to napačno ugotavlja sodišče. Utemeljenost tožbenega zahtevka namreč izhaja iz trditvene podlage tožečih strank, v okviru katere od tožene stranke zahtevata plačilo iz naslova neplačanih najemnin po najemni pogodbi. Trditvena podlaga izhaja tako iz vsebine tožbe, ki vsebuje zatrjevano dejansko pravno podlago, iz katere naj bi izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka, predvsem pa iz tožbi priloženih listin in ostalih, tekom postopka izvedenih dokazov. Zato ni utemeljena ugotovitev sodišča o nesklepčnosti tožbe. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških, pa tudi sicer je sodišče toženki prisodilo več stroškov, kot bi ji le-teh šlo in se tožnika pritožujeta tudi zoper sklep o stroških. Tako je sodišče navedlo, da je toženka v vlogi z dne 19. 6. 2008 le ponavljala že navedeno, pa ji je vseeno priznalo 100 točk, prav tako bi moralo stroške konference s stranko že zajeti v sestavi pripravljalne vloge, na zadnjem naroku pa je bila vrednost spornega predmeta nižja – stroški za ta narok so 150 točk, obravnave dne 9. 9. 2009 ni bilo, kilometrina je bila v obdobju od leta 2008 do 2010 različno ovrednotena, tako da ne more pripasti za narok v letu 2008 enaka kilometrina kot za narok leta 2010. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da se pritožba v celoti zavrne kot neutemeljena in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da gre za nesklepčno tožbo, gradilo na ugotovitvi, da po umiku tožbe tožečih strank ni mogoče več ugotoviti, kateri so tisti meseci, ki jih, potrditvah tožečih strank, tožena stranka še ni plačala. Pritožbeno sodišče pa meni, da že načelno v konkretnem primeru ne gre za vsebinsko nesklepčnost tožbe, kvečjemu bi lahko šlo ob takšnem stališču prvostopnega sodišča za njeno formalno nesklepčnost (nepopolnost) tožbe kot vloge. V bistvu gre zaradi pomanjkljivega substanciranja v takšnih primerih za nedoločen tožbeni zahtevek(1).

V konkretnem primeru pa po stališču pritožbenega sodišča tudi ne gre za formalno pomanjkljivost tožbe oziroma za njeno premajhno individualizacijo, substanciranost in posledično za nedoločenost tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje namreč spregleda materialnopravno določbo 287. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki najprej v prvem odstavku določa, da če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, potem se, če se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik, obveznosti vračunajo po istem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi. Če ni dolžnikove izjave o vračunavanju, se obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev (drugi odstavek istega člena). Če pa je hkrati zapadlo več obveznosti, se najprej poravnavajo tiste, ki so najmanj zavarovane, če so vse enako zavarovane, pa najprej tiste, ki so dolžniku v največje breme (tretji odstavek istega člena). Če pa so po vsem navedenem obveznosti enake, se poravnavajo po vrstnem redu, kot so nastale, če so nastale hkrati, pa se tisto, kar je bilo dano na račun izpolnitve, porazdeli na vse obveznosti v sorazmerju z njihovimi zneski (četrti odstavek istega člena). Glede vračunavanja izpolnitve pa je nadalje pomemben tudi 288. člen istega zakona, po katerem v primeru, če dolžnik dolguje poleg glavnice tudi obresti in stroške, se ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Iz dosedanjih ugotovitev sodišča prve stopnje kot tudi iz podatkov spisa pa se nakazuje, da morajo biti za rešitev tega spora uporabljene prav navedene zakonske določbe. Iz trditvene podlage tožbe namreč v zadostnem obsegu izhaja, za katere mesece je po mnenju tožečih strank tožena stranka dolgovala neplačane obveznosti iz najemne pogodbe. Prav tako so zadostne trditve o tem, v kakšnem obsegu je tožena stranka tožečima strankama plačala dolgovane obveznosti. Gre za sicer za sporna dejstva, v zvezi s katerimi pa je dokazno breme na strani tožečih strank. Vendar ob povedanem to še ne pomeni, da je po delnem umiku spremenjena tožba nesklepčna. S pomočjo navedenih materialnopravnih pravil o vrstnem redu vračunavanja izpolnitev bo mogoče ob dodatni pomoči že postavljene izvedenke finančne stroke vendarle ugotoviti, katere obveznosti so bile do sedaj poplačane (tu bo predvsem prišlo v poštev pravilo iz drugega odstavka 287. člena OZ, saj iz podatkov spisa ni razvidno, da bi obstajala v vseh primerih izjava tožene stranke o tem, kakšen je vrstni red vračunavanja izpolnitev po posameznih mesecih). Ker tožeči stranki terjata tudi obresti in pravdne stroške, pa bo treba v teh segmentih uporabiti tudi določbo 288. člena OZ. Sodišče prve stopnje je torej preuranjeno zaključilo, da gre celo za vsebinsko nesklepčnost tožbe. Izostanek trditve o tem, točno za katere mesece so ostale neplačane obveznosti tožene stranke, terja torej le pravilno uporabo materialnopravnih določb. Ob povedanem je torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava (bolje rečeno neuporabe vseh potrebnih materialnopravnih določb) ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje pa nadalje tudi nima prav, ko zavrne tožbeni zahtevek iz razloga, ker naj ne bi bilo mogoče tudi s pomočjo izvedenke ugotoviti, katere zneske oziroma v kakšnem obsegu je svoje obveznosti tožena stranka poravnala. Predvsem iz listin, ki izkazujejo določena plačila, ni mogoče ugotoviti namena plačila. V tem delu pa sodišče prve stopnje napačno uporabi pravilo o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP, po katerem v primeru, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen ZPP) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena pa izraža princip, da nosi dokazno breme tisti, ki zatrjuje, in ne oni, ki zanika (ei incubit probatio qui dicit, non ei qui negat) oziroma tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazovati, v korist. Tožnik nosi tako dokazno breme za trditve, ki substancirajo zahtevek, toženec pa za dejstva, s katerimi utemeljuje svoje ugovore. Pravilo je uporabno, ko ni izrecnih pravnih določb o razporeditvi dokaznega bremena ali posebej utemeljenih razlogov, ki bi izhajali iz namena norme, katere predpostavke so ostale dokazane(2). V zvezi s tem je treba opozoriti tudi na določbo 212. člena ZPP, po kateri mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika(3). V spornem primeru je ob povedanem sicer sodišče prve stopnje pravilno odločilo po pravilih o dokaznem bremenu, vendar je zmotno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, to je o tem, katera stranka nosi breme nedokazanosti svoje trditve o pravno pomembnem dejstvu(4). Sodišče prve stopnje je namreč dokazno breme v tem delu pripisalo tožečima strankama in ne toženi stranki, ki bi morala za svoje trditve, da je plačala svoje obveznosti, predložiti jasen dokaz o plačilu, med drugim seveda tudi to, da iz predložene listine izhaja oziroma je jasno razviden namen plačila. Tožeči stranki sta v teh delih zgolj lahko trdili, da določenih plačil nista prejeli oziroma da listine, ki jasno ne izkazujejo namena plačila, ni mogoče šteti kot dokaz o plačilu določenega zneska. Gre torej za zatrjevanje negativnega dejstva s strani tožečih strank, katerih torej ni mogoče obremeniti v tem delu z dokaznim bremenom, temveč je dokazno breme na strani tožene stranke, ki mora dokazati, da predloženi listinski dokaz dokazuje konkretno plačilo, pri čemer mora tudi dokazati, na kateri mesec se zatrjevano plačilo oziroma zatrjevani listinski dokaz nanaša. Če gre že za zgoraj opisano situacijo, ko tožena stranka ni definirala, za kateri mesec je plačala z določenim zneskom svojo obveznost, pa je treba ponovno uporabiti zgoraj navedena materialnopravna pravila o vračunavanju spolnitve. Torej po vrsti prej zapadlo obveznost. Zato je tudi v tem delu zmotno uporabljeno materialno pravo ter posledično nepopolno in zmotno ugotovljena pravno odločilna dejstva(5).

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti sodbo v izpodbijanem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodišče druge stopnje pa je ocenilo, da zaradi obsežnega sklopa neugotovljenih dejanskih okoliščin samo ne more dopolnjevati dokaznega postopka ne da bi poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe (355. člen ZPP).

Napotki za delo sodišča prve stopnje glede na do sedaj izčrpne razloge sodišča druge stopnje niso potrebni (362. člen ZPP).

Posledično je bilo treba ugoditi tudi pritožbi zoper stroškovni del odločitve ter tudi v tem delu razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje ter vrniti zadevo tudi v stroškovnem delu v nov postopek oziroma v novo sojenje.

(1) Glej: dr. Lojze Ude: „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a - 503. člen)“, GV Založba in Uradni list, Ljubljana 2009, stran 128; v tem delu avtor komentarja J. Zobec. Glej tam citirano odločbo – sklep VS RS II Ips 631/3002, z dne 6. 5. 2004. (2) Glej Ibid, stran 384; tudi v tem delu avtor komentarja J. Zobec

(3) Glej Ibid, stran 390; tudi tu avtor komentarja J. Zobec

(4) Glej Ibid, stran 392; tudi tu avtor komentarja J. Zobec

(5) Glej Ibid, stran 394 in 395; tudi v tem delu avtor komentarja J. Zobec