Jedro

Gre za v pogodbi dogovorjeno pravico stanovanja, ki se je dejansko izvrševala v obsegu in vsebini, ki sta značilni za osebno služnost stanovanja.

Ta pravica lahko preneha s smrtjo, kot je bilo v pogodbi dogovorjeno, ali na način kot ga določajo pravna pravila, ki so se razvila na podlagi paragrafov ODZ (par. 529, 1488). Osebna služnost preneha zaradi neizvrševanja le pod pogojem, da se lastnik izvrševanju protivi, upravičenec pa svoje pravice ne uveljavi v treh zaporednih letih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala razveljavitev pogodbe z dne 6.7.1980 z dodatkom 13.5.1981 ter plačilo 930.169,40 SIT. Delno pa je ugodilo podrejenemu zahtevku in tožencema naložilo, da morata tožeči stranki izročiti v uporabo stanovanje v hiši, ki ga sestavljajo trije prostori v mansardi, soba nad kuhinjo in mali balkon s souporabo kopalnice, sanitarij, stopnišča, kleti, drvarnice, vhodov in vrta v izmeri 10 m2. Pritožile so se vse tri pravdne stranke. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama tožečih strank glede pravdnih stroškov, zavrnilo pa vse tri pritožbe zoper glavno stvar in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga drugotožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v ponovno sojenje. Sodišče druge stopnje je bistveno kršilo določbe ZPP, ko je zavrnilo toženčev ugovor, da ni pasivno legitimiran. Toženec je res solastnik hiše, vendar se je po razvezi izselil, ker je imetnica stanovanjske pravice na vseh prostorih toženka, ki ima edina tudi ključe. Toženec ni nasprotoval tožničini rabi stanovanja ampak toženka, ki je zamenjala ključavnico. Za zmotno uporabo materialnega prava gre, ker sodišče druge stopnje meni, da za služnost ni odlučujoče, da ni bila vpisana v zemljiško knjigo. S tem je kršeno določilo 52.člena ZTLR. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica pridobila služnost s pogodbo, kakor tudi stališče sodišča druge stopnje, ki se zmotno sklicuje na 60.člen ZTLR. Pravica stanovanja je lahko pravica rabe ali vrsta užitka. V konkretnem primeru je šlo za pravico rabe stanovanja. Zato bi sodišče moralo uporabiti ustrezna pravna pravila. Zmotno je stališče, da ni potekel 3-letni rok neizvrševanja služnosti. Sodišče druge stopnje tudi zmotno zaključuje, da niso podani razlogi za prenehanje osebne služnosti po 2.odstavku 58.člena ZTLR. Tožnica je povedala, da se je iz stanovanja izselila po poroki novembra 1986 in se preselila na možev dom. Premestila je večino pohištva, toženki vrnila ključ in se s tem dejansko odpovedala nadaljnji uporabi stanovanja. Prihajanje enkrat mesečno na obisk ne pomeni dejanske uporabe in je začetek neuporabe stanovanja potrebno šteti od novembra 1986 dalje. Tožnica je služnost rabe stanovanja tudi sama odpovedala.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča in prvotožena stranka nista odgovorili, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.točke 2. odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo le, če jih stranka uveljavlja in v mejah revizijskih navedb.

Drugotožena stranka zatrjuje, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe ZPP, ko je zavrnilo njen ugovor pasivne legitimacije. To kar zatrjuje drugotožena stranka glede imetništva stanovanjske pravice na stanovanju, je odpiranje vprašanja, ali je tožena stranka tista, ki lahko izpolni tožbeni zahtevek. Odgovor na to vprašanje lahko da le materialno pravo. Iz tega sledi, da je izpodbijanje pasivne legitimacije lahko predmet graje uporabljenega materilanega prava (o čemer bo govora v nadaljevanju odločbe) in ne kršitev določb pravdnega postopka. Kakšnih drugih navedb v smeri procesnih kršitev pa v reviziji ni.

Revident izhaja pri ugovoru pasivne legitimacije iz nespornega dejstva, da je solastnik hiše, v kateri so sporni prostori, in povdarja, da je prvotoženka imetnica stanovanjske pravice in zato lahko le ona omogoči tožnici vstop v stanovanje. Na ta ugovor ima revizijsko sodišče enak odgovor kot sodišči prve in druge stopnje. Iz ugotovitev nižjih sodišč namreč izhaja, da sta po razvezi zakonske zveze na celotni nepremičnini solastnika oba toženca (6/10:4/10 v revidentovo korist), in da solastnina ni bila razdeljena. Solastniki imajo pravico skupaj upravljati solastno stvar (15.člen ZTLR, Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ št. 6/80, 36/90), tisti ki zahteva varstvo svoje pravice, ki naj bi jo imel na stvari, ki je v solastnini (in ki predstavlja breme za solastno stvar), pa mora v pravdi, ki jo začne zaradi varstva zatrjevane pravice na solastni stvari, zajeti vse solastnike stvari. Zato za tožnico ni pomembno, kako sta bivša zakonca med seboj rešila vprašanje stanovanjske pravice, saj tožeča stranka opira svojo tožbeno podlago na pogodbo z dne 6.7.1980 z dodatkom in ne na svoj položaj v stanovanju v pomenu zaščite, ki jo je nudil uporabniku stanovanja Zakon o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS št. 35/82 in 14/84). Dejstvo, ki ga revident zatrjuje t.j., da materi ni nikoli kratil pravice bivanja v stanovanju, ga v opisanem pomenu ne more rešiti prevzetih pogodbenih obveznosti.

Nadalje zatrjuje revizija, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo 52.člen ZTLR, saj je ugotovilo, da za pridobitev služnosti ni pomemben vpis v zemljiško knjigo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je ta očitek neutemeljen. Obe sodišči sta skladno ugotovili (na kar je revizijsko sodišče vezano, 3.odstavek 385.člena ZPP), da se je tožničina pravica, ki je bila določena v pogodbi, ki so jo podpisale pravdne stranke dne 6.7.1980 z dodatkom 13.5.1981, izvrševala od 1982 do jeseni 1990. Na podlagi te pravnorelevantne ugotovitve, je nato sodišče druge stopnje zapisalo, da dejstvo, da pogodba oz. tožničina pravica ni bila vpisana v zemljiško knjigo, ni pravno odločujoče. Kot sta pravilno sklepali že sodišči prve in druge stopnje, je ob ugotovljenem dejanskem stanju tožničin zahtevek potrebno presojati s stališča sklenjene in izvrševane pogodbe, iz katere izhaja (priloga A3, A4), da se toženca med dr. zavezujeta tožnici nuditi stanovanje v novi hiši v ki se sestoji iz v pogodbi in dodatku naštetih prostorov. Gre za v pogodbi dogovorjeno pravico stanovanja, ki se je dejansko izvrševala v obsegu in vsebini, ki sta značilni za osebno služnost stanovanja.

Ta pravica lahko preneha s smrtjo, kot je bilo v pogodbi dogovorjeno, ali na način kot ga določajo pravna pravila, ki so se razvila na podlagi paragrafov ODZ (par. 529, 1488). Revident zatrjuje drugi razlog t.j. neizvrševanje pravice. Pri tem pa prezre, da preneha osebna služnost zaradi neizvrševanja le pod pogojem, da se lastnik izvrševanju protivi, upravičenec pa svoje pravice ne uveljavi v treh zaporednih letih. Po ugotovitvah nižjih sodišč je tožnica stanovanje uporabljala vse do toženkine prepovedi jeseni 1990, tožba pa je bila vložena 20.8.1991 (l.št. 1). Ob teh ugotovitvah je nerelevantno v reviziji zatrjevano dejstvo, da se je tožnica poročila že novembra 1986 in nastanila pri svojem možu, saj ji tedaj nobeden izmed tožencev ni prepovedal uporabe stanovanja.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).