Jedro

Ponovitvena nevarnost kot priporni razlog je podana, ko je izkazana najmanj ena okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje in najmanj ena okoliščina, ki zadeva storilca, če njuna presoja utemeljuje sklep, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil istovrstno kaznivo dejanje.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Kpd 43025/2010 z dne 15. 6. 2010, zoper obdolžena M. S. in M. L. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Ks 43025/2010 z dne 17. 6. 2010 pritožbi obdolženčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeni.

2. Zagovornik obdolženega M. S. je dne 30. 6. 2010 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. V zahtevi navaja, da v izpodbijanem sklepu niso navedeni razlogi, ki bi utemeljevali obstoj utemeljenega suma, da je zmoten zaključek sodišča, da naj bi utemeljen sum izhajal iz prepisov SMS sporočil, prepisov telefonskih kontaktov obdolženca z drugimi osebami in iz poročil o tajnem opazovanju ter da ni izkazana ponovitvena nevarnost obdolženca. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Zagovornik obdolženega M. L. je dne 28. 6. 2010 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V zahtevi navaja, da pri osumljencu ni podan utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja oziroma, da so zaključki sodišča o njegovem obstoju „protispisni“ ter narejeni na „povsem samosvoji interpretaciji policije, ki nima z realnostjo nikakršne zveze“ ter da pri obdolžencu ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sklep o odreditvi pripora spremeni tako, da se zoper osumljenega pripor ne odredi oziroma sklep razveljavi in vrne sodišču v novo odločanje.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 19. 7. 2010, predlaga zavrnitev zahtev. Navaja, da je pri obeh obdolžencih podan utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja, ki izhaja iz prestreženih telefonskih pogovorov na mobilnih telefonih ter podatkov o tajnem opazovanju. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti je izkazan za oba obdolženca, ki sta bila za istovrstno kaznivo dejanje že obsojena. Podana je sorazmernost med odreditvijo pripora in nevarnostjo, ki jo predstavljata obdolženca na prostosti.

5. Zagovornika obdolžencev sta v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca dne 21. 7. 2010 ponovila navedbe zahtev za varstvo zakonitosti ter izrazila nestrinjanje s predlogom vrhovnega državnega tožilca.

B.

6. Ni mogoče pritrditi zahtevama za varstvo zakonitosti, da zoper obdolženca ni podan utemeljen in da v izpodbijanem sklepu niso navedeni razlogi zanj oziroma da so ti v nasprotju s podatki spisa, s čimer zahtevi nakazujeta kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Preiskovalna sodnica je v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa (četrti in šesti odstavek na 8. strani in prvi odstavek na 9. strani sklepa) navedla okoliščine in dokaze, na katerih temelji utemeljen sum storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter jih konkretizirala z navedbo vsebine zbranih dokazov, ki se nanašajo na posameznega obdolženca. Utemeljen sum, da je M. S. storil očitano kaznivo dejanje izhaja iz prepisov SMS sporočil in telefonskih pogovorov, iz katerih so razvidni kontakti obdolženca z odjemalci droge o tem, kje in kako jim bo prodal drogo, iz poročil o tajnem opazovanju policije ter iz zasega heroina B. R. Utemeljen sum, da je M. L. storil očitano kaznivo dejanje, izhaja iz prepisov šifriranih telefonskih pogovorov, ki so se nanašali na nakup oziroma prodajo droge ter iz poročil o tajnem opazovanju. Njihova razumna presoja kaže, da je podano zadosti dokazov za obstoj utemeljenega suma, da sta obdolženca storila očitana kazniva dejanja. Zato je takšnemu stališču utemeljeno pritrdil zunajobravnavni senat (šesti odstavek na 2. strani in prvi ter tretji odstavek na 3. strani sklepa) in utemeljeno zavrnil nasprotne pritožbene trditve obdolženčevih zagovornikov. Kolikor zagovornika obdolžencev takšnih zaključkov sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ne sprejemata, v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavljata pritožbene navedbe ter trdita, da se v prestreženih komunikacijah ne omenja prodaja mamil, da iz poročil o tajnem opazovanju ne izhaja, da bi bila obdolženca zalotena pri prodaji mamil ter da utemeljen sum temelji zgolj na interpretaciji in špekulaciji policistov, s tem uveljavljata nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Določbo 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je potrebno razlagati tako, da je ponovitvena nevarnost kot priporni razlog podana takrat, ko je izkazana najmanj ena okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje in najmanj ena okoliščina, ki zadeva storilca, če njuna presoja utemeljuje sklep, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil istovrstno kaznivo dejanje.

8. Neutemeljene so navedbe v zahtevah za varstvo zakonitosti, da v obravnavanem primeru ni podana ponovitvena nevarnost obdolžencev oziroma, da sodišče takšne nevarnosti ni ustrezno obrazložilo ter da pripor ni neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi.

9. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedlo razumne razloge, ki utemeljujejo obstoj ponovitvene nevarnosti obdolženega M. S. (četrti odstavek na 9. strani sklepa preiskovalne sodnice in osmi odstavek na 3. strani ter prvi odstavek na 4. strani sklepa zunajobravnavnega senata). Obdolženec je specialni povratnik, izrečena in že prestana zaporna kazen nanj ni vplivala, da takšnih kaznivih dejanj ne bi več ponavljal, je nezaposlen in brez premoženja, očita pa se mu intenzivna prodaja prepovedane droge številnim odjemalcem.

10. Sodišče je prav tako navedlo razumne razloge, ki kažejo na nevarnost, da bo obdolženi M. L. ponavljal očitana kazniva dejanja (prvi odstavek na 10 strani sklepa preiskovalne sodnice in tretji odstavek na 4. strani sklepa zunajobravnavanega senata). Obdolženec je specialni povratnik, ki je pred nedavnim prestal zaporno kazen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, je brez zaposlitve in se preživlja s socialno pomočjo, s prodajo mamil se ukvarja, policija pa je pri njem ob opravljeni hišni preiskavi zasegla večjo količino sadik konoplje.

11. Takšnega razumnega sklepanja sodišča o ponovitveni nevarnosti obdolžencev in neogibni potrebnosti odreditve pripora ne morejo omajati navedbe njunih zagovornikov, da je edina okoliščina, ki jo je sodišče upoštevalo, predkaznovanost obdolžencev, da je zmoten zaključek sodišča, da prestana zaporna kazen na obdolženega M. S. ni vplivala v smislu, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal, da je M. L. oče mladoletnega otroka, za katerega mora skrbeti ter da ima resne zdravstvene težave, ki po vsebini predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

12. Kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika v zahtevah za varstvo zakonitosti, niso podane, zahtevi pa sta bili praktično v celoti vloženi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornika obdolženega M. S. in zagovornika M. L. za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).