Jedro

Ni zmotno ugotovljeno dejansko stanje, če sodišče prve stopnje ni sprejelo verzije, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v prekoračenem silobranu.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega A in B ter zasebnega tožilca se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženca in zasebni tožilec so dolžni plačati stroške pritožbenega postopka, pri čemer se odmeri povprečnina vsakemu po 10.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo sta bila obdolžena A in B spoznana za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po I. odst. 65. čl. KZ RS v zvezi s III. odst. 9. čl. in 22. čl. KZ SFRJ in 4. čl. Ustavnega zakona RS.

Po I. odst. 65. čl. KZ RS jima je bila izrečena kazen vsakemu po 20.000,00 tolarjev plačljivih v 15 dneh. Naloženo jim je bilo plačilo stroškov kazenskega postopka.

Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožila zagovornik obdolžencev in zasebni tožilec. Zagovornik se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zasebni tožilec se je pritožil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni ali pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo o predmetu obtožbe glede obdolženega A in B. Ker pa je bilo o obtožbi glede obd.

C že razsojeno in je bil ta del sodbe sodišča prve stopnje s sodbo sodišča druge stopnje Kp 234/93 z dne 4.3.1993 potrjen je tozadevna pritožba brezpredmetna, ker je sodba že pravnomočna.

Zagovornik obdolženca napada ugotovljeno dejansko stanje in pri tem trdi, da je do kaznivega dejanja prišlo ob 16 uri in ne ob 20 uri kot je navedeno v sodbi, da ni bilo ugotovljeno, kdo je uporabil kol in kdo je bil neznana tretja oseba, da zasebna tožilca pred gostilno nista dobila nikakršnih poškodb ter da sta se obdolženca zgolj branila pred napadom zasebnega tožilca. Drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je čas kaznivega dejanja v sodbi pravilno ugotovljen, kar izhaja iz poročila policijske postaje v kateri je zapisan čas, kdaj jih je Č zaprosila za intervencijo. Uporaba kola s strani obdolženega B je potrdil poleg zasebnih tožilcev tudi priča C, sodišče pa tudi verjame zdravniškemu izvidu zasebnega tožilca ter številnim pričam, ki so potrdili poškodbe zasebnih tožilcev.

Prisotnost tretjega moškega z brki, ki naj bi sodeloval pri pretepu, sicer res ni dokazana, vendar pa to ne more vplivati na odločitev sodišča, da sta obdolženca res najprej odvrnila od sebe napad zasebnih tožilcev, vendar ko sta se napada že ubranila, nista prenehala z uporabo sile zoper zasebna tožilca, kar potrjuje tudi zaslišanje priče D. Navedba zasebnega tožilca, da ni pri pretepu uporabil ključa, se je po pričevanju prič pokazala kot neosnovana. Tudi njegove navedbe, da so vse priče lagale, zaradi najrazličnejših medsebojnih vezi, po mnenju drugostopnega sodišča niso na mestu in zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter na taki podlagi pravilno uporabilo zakon, zaradi česar tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona ni podan.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo še v smeri odločbe o kazenskih sankcijah in pri tem ocenilo, da sta obdolžencema izrečeni primerni sankciji, določena pa je tudi primerna višina denarne kazni, pri čemer je prišlo do izraza premoženjsko stanje obdolžencev.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na dol. čl. 98 in 101 ZKP. Povprečnina je odmerjena glede na čas trajanja in zamotanost postopka ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolžencev in zasebnega tožilca.