Jedro

Trditve tožene stranke, da za slabo ekonomsko-finančno stanje ni vedela oz., da ni mogla vedeti in da so ugotovitve sodišča prve stopnje s tem v zvezi napačne, pomeni napad na dejansko stanje, ki v pritožbenem postopku, v sporih majhne vrednosti ni dopusten.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnikova plačila denarnih sredstev na transakcijski račun toženca dne 3.12.2002 v višini 21.665,00 SIT in v višini 15.114,00 SIT dne 8.1.2003, v višini 17.264,00 SIT in v višini 12.372,00 SIT, dne 20.2.2003, v višini 12.340,00 SIT in dne 21.2.2003 v višini 25.883,00 SIT, dne 6.3.2003 v višini 44.146,00 SIT in v višini 11.776,00 SIT in dne 8.4.2003 v višini 13.661,00 SIT in v višini 10.619,00 SIT nimajo pravnega učinka proti stečajni masi tožnika v stečaju ter mora zato tožena stranka vrniti v stečajno maso tožnika v stečaju znesek 184.840,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.4.2004 dalje vse do plačila v roku 8-ih dni pod izvršbo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih mora tožena stranka plačati tožniku v znesku 26.585,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do dneva plačila v roku 8-ih dni pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da v konkretni zadevi ni podan tako imenovani subjektivni element, to je, da toženi stranki ni mogoče očitati, da je za slabo ekonomsko finančno stanje tožnika vedela oz. bi morala vedeti. V konkretnem primeru bi moral obstoj tega subjektivnega elementa dokazati tožeča stranka sama. Glede na to, da nastopa tožena stranka v poslovnih razmerjih z velikim številom strank, je jasno, da pri vsakokratni zamudi s plačilom ne more preverjati ekonomsko-finančnega stanja vsake stranke, ki s plačilom zamuja. Tožeča stranka je poravnavala svoje obveznosti redno, čeprav z majhno zamudo, zato ji tudi tožena stranka številke ni izklopila. Upoštevati je treba, da je tožena stranka obvezana skleniti naročniško razmerje z vsako osebo, ki izpolnjuje zakonske pogoje. Sodišče prve stopnje tudi ni izvajalo dosledno temeljnih načel postopka o obojestranskem zaslišanju.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetnem sporu, ki je spor majhne vrednosti, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene take kršitve, ki bi jo pritožbeno sodišče moralo upoštevati tudi v pritožbenem postopku o sporu majhne vrednosti po uradni dolžnosti, niti kršitve, ki jo posplošeno navaja tožena stranka v svoji pritožbi. Tožena stranka niti ne pove, v čem naj bi bile kršitve določb postopka v zvezi z obojestranskim zaslišanjem. V ostalem pa tožena stranka pobija dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, to pa glede na to, da gre v predmetnem primeru za spor majhne vrednosti po izrecni določbi 1. odst. 458. čl. ZPP ni dopustno, saj se sme po tem določilu sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, torej ne tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Trditve tožene stranke, da za slabo ekonomsko-finančno stanje ni vedela oz., da ni mogla vedeti in da so ugotovitve sodišča prve stopnje s tem v zvezi napačne, pa pomeni napad na dejansko stanje, ki kot rečeno v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dopusten. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.