Jedro

Kot kršitev po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 se za opravljanje pridobitnega dela lahko šteje zgolj aktivno opravljanje dela s strani delavca. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik v času bolniškega staleža aktivno opravljal delo kot samostojni podjetnik, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da očitana kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (opravljanje pridobitne dejavnosti v času bolniškega staleža) ni podana. Izdaje računa, tudi v kolikor bi ga izdal sam tožnik (kar v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno), ni mogoče šteti za opravljanje pridobitnega dela. Poleg tega je bil tožnik nesposoben za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi (delovno mesto delavca v proizvodnji). Odsotnost z dela zaradi bolezni pomeni, da delavec iz zdravstvenih razlogov ni sposoben opravljati dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, ne pa nujno tudi, da ne more opravljati česa drugega, kar sicer opravlja poleg tega dela. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 12. 2013 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo 20. 12. 2013, temveč je trajalo do vključno 19. 1. 2014 (II. točka izreka). Dalje je odločilo, da je tožena stranka je dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tj. od 21. 12. 2013 do vključno 19. 1. 2014 priznati delovno dobo, ga za ta čas prijaviti v matično evidenco ZPIZ ter v vsa obvezna socialna zavarovanja in mu za ta čas priznati tudi vse pravice iz delovnega razmerja (III. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da tožniku za čas od 21. 12. 2013 do 19. 1. 2014 obračuna bruto nadomestilo plače, od njih obračuna davke in prispevke ter nato tožniku izplača ustrezno neto nadomestilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (poziv nazaj na delo, daljša ugotovitev trajanja delovnega razmerja, obračun bruto plač nad dosojenimi zneski, zakonske zamudne obresti že od 6. dne v mesecu ter plačilo plač po 19. 1. 2014) je sodišče prve stopnje zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške v višini 707,95 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno vlaga pritožbo tožena stranka (smiselno v delu, v katerem ni uspela, to je v I., II., III., IV. in VI. točki izreka) zaradi vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava oziroma določbe 110. člena ZDR-1. Predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ponovno odločanje. Kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje v sodbi povsem napačno zavzelo stališče, kaj sploh je pridobitno delo. Obširno pojasnjuje, da je pridobitno delo opravljanje pridobitne dejavnosti in se v zvezi s tem sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 672/2008 in sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 100/2009. Če je delavec v bolniškem staležu, naj ne bi smel pridobivati prihodkov. Navaja, da dokazov o opravljanju dela ne more pridobiti, kot delodajalec lahko spremlja zgolj učinke opravljanja takega dela (izdaja računa). Meni, da popoldanski s. p. ne more zaposlovati drugih delavcev. Po mnenju tožene stranke je tožnik v tožbi priznal, da je nekaj sam delal, nekaj pa tudi prokurista, na zaslišanju pa, da je na izdanem računu z dne 5. 12. 2013 njegov podpis. Ker je podjetje tožnika poslovalo, se je po prepričanju tožene stranke izvajala pridobitna dejavnost, katere nosilec je tožnik. Sklicuje se na dopis Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, mnenje specialista za delovno pravo A.A. pri OZS ter na določene predpise (Pravilnik o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti, Zakon o dohodnini). Tožena stranka meni, da je v postopku uspela dokazati, da je tožnik v času bolniške prodajal blago na trgu zaradi pridobivanja dobička in imel dohodke iz opravljanja pridobitne dejavnosti. Pri tem naj ne bi bilo pomembno, kdo konkretno je delal, temveč, da je zavezanec konkuriral na trgu in pridobival dohodek. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, da tožnik ni opravljal pridobitne dejavnosti. Po njenem mnenju tožnik ni izkazal, da v času bolniškega staleža ni bil sposoben delati. Meni, da je podjetnik posameznik fizična oseba in je ne more voditi prokurist. Sklicuje se na izpoved tožnikove žene B.B. v zadevi I Pd 3703/2013. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo raziskati, kdo je opravil delo, ki je bilo opravljeno, in ne nekritično slediti tožnikovi izpovedi. Navaja, da nobena izmed prič ni trdila, da je prav ona proizvedla blago, ki se je prodalo 5. 12. 2013 C.C..

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožniku, ki nanjo pravočasno odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev ugodilnega dela sodbe sodišča prve stopnje ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki. Stroške odgovora na pritožbo tudi priglaša. 4. Zoper zavrnilni del sodbe (V. točka izreka) pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tudi tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da se izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je v delovnih sporih sprejeto načelo reintegracije in posledične reparacije. Soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 12. 2013 nezakonita, ob tem pa se zavzema za odločitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, zaradi česar bi ga tožena stranka morala pozvati nazaj na delo in mu za vmesni čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Trdi, da je V. točka izreka sodbe nerazumljiva zaradi dostavka "(najmanj)" in da je tudi nepravilna odločitev, da je tožniku delovno razmerje trajalo najmanj do 19. 1. 2014. Navaja, da je s tem o delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obstoj delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko po 19. 1. 2014, glede poziva nazaj na delo in priznanja vseh pravic vključno s plačami že odločeno. Meni, da posledično sodišče v drugem sporu (št. I Pd 3706/2013) o tožbenem zahtevku glede istega delovnega razmerja ne bo več moglo odločati o zahtevku nazaj na delo (ne bis in idem). Meni, da sodišče delovnega razmerja ni zgolj omejilo na datum 19. 1. 2014, temveč je zahtevek, da je tožniku delovno razmerje z vsemi pravicami trajalo tudi po tem datumu, zavrnilo, lahko pa bi ga kvečjemu zavrglo zaradi litispendence, ker bo o tem delu tožbenega zahtevka (ki se pokriva z zahtevkom v sporu I Pd 3706/2013) odločalo sodišče v drugem sporu. Po njegovem mnenju je spora glede izredne in glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mogoče ustrezno in pravilno rešiti samo skupaj (združitev v skupno obravnavanje), vprašanje o tem, ali je delodajalec zakonito zaključil delovno razmerje 19. 12. 2013 zaradi izredne odpovedi pa je tudi predhodno vprašanje v sporu o zakonitosti predhodne redne odpovedi. Ker sodišče prve stopnje predlogu ni sledilo, zatrjuje relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Dalje navaja, da je iz plačilnih list razvidno, da je tožena stranka tožniku plačo vsak mesec nakazovala 5. dne v mesecu in je bil takšen (kljub izrecnemu pogodbenemu določilu, da se plača izplača do 18. dne v mesecu) tudi izrecen dogovor med pravdnima strankama. Ker ga tožena stranka ni prerekala, je po mnenju tožnika tožena stranka v zamudi s plačilom mesečne neto plače za pretekli mesec že vsakega 6. dne v mesecu. Glede na to kot nepravilno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku neto plače prisodilo šele od 19. dne v mesecu. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno odgovarja in predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba tožene stranke, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Tožena stranka je sicer zatrjevala tudi kršitev 15. točke drugega odstavka istega člena, vendar svojega očitka ni konkretizirala, zato se pritožbeno sodišče do njega ne opredeljuje.

8. Sodišče je prve stopnje je ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved nezakonita zato, ker tožena stranka ni dokazala, da je tožnik v času bolniškega staleža opravljal pridobitno delo, niti, da je kršil navodila zdravnika (slednje ugotovitve pritožba tožene stranke ne izpodbija). Ugotovilo je, da sta bila v času bolniškega staleža tožnika (od 19. 11. 2013 do vključno 19. 1. 2014) izstavljena tožniku kot samostojnemu podjetniku (s. p.) dva računa za PVC folijo, in sicer 19. 11. 2013 in 25. 11. 2013, tožnik pa je 5. 12. 2013 naročniku C.C. izstavil račun za izdelavo nalepke "otrok v avtu". Sledilo je izpovedi tožnika, da ni opravljal dela za svoj s. p., temveč sta ga opravila prokurista ter da tudi računa ni pripravil niti podpisal on sam.

9. Sodišče prve stopnje je kot podlago za svojo odločitev pravilno uporabilo 110. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1), ki v 8. alineji prvega odstavka med drugim določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe opravlja pridobitno delo.

10. Tožena stranka nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, smiselno torej zatrjuje kršitev 8. člena ZPP. Ta določba vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta pa je bistveno kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo ustrezne razloge za svojo odločitev. V kolikor pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

11. Očitek o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja tudi ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik v času bolniškega staleža pridobitno delal. V primeru izredne odpovedi je dokazno breme na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek 84. člena ZDR-1), kar pomeni, da bi v predmetni zadevi tožena stranka morala dokazati, da je tožnik pridobitno delal, česar pa ni uspela. Na drugačno porazdelitev dokaznega bremena ne more vplivati pritožbena navedba tožene stranke, da nima vpogleda v to, kaj tožnik v okviru svojega s. p.-ja dela in da lahko vidi zgolj rezultat, to je izstavitev računa oziroma njegove prihodke. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi tožnik moral biti tisti, ki bi dokazal, da ni pridobitno delal, saj je skladno z zakonom dokazno breme za zakonitost odpovedi na strani tožene stranke. V nasprotnem primeru bi moral biti tožnik tisti, ki bi moral dokazovati negativna dejstva (in ne tožena stranka, kot zmotno trdi v pritožbi). Tudi za stališče tožene stranke, da v času bolniškega staleža delavec ne sme pridobivati (drugih) dohodkov, v veljavni zakonodaji ni podlage.

12. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na davčne in druge predpise, iz katerih naj bi izhajalo, da je že samo poslovanje podjetja samostojnega podjetnika opravljanje pridobitnega dela. Iz sklepa Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 294/2006 z dne 7. 11. 2006 izhaja, da določbe o prepovedi opravljanja pridobitnega dela v času odsotnosti z dela zaradi bolniškega staleža ni mogoče razlagati preveč dobesedno oziroma ozko, saj če je lahko določeno delo opravljal delavec poleg svojega dela pri delodajalcu, bi to lahko opravljal tudi v času bolniškega staleža - če to ne bi bilo v nasprotju z navodili zdravnika ali prepovedjo potovanja iz kraja bivanja. Odsotnost z dela zaradi bolezni pomeni, da delavec iz zdravstvenih razlogov ni sposoben opravljati dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, ne pa nujno tudi, da ne more opravljati česa drugega, kar sicer opravlja poleg tega dela. Iz sodbe Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 100/2009 z dne 9. 11. 2010 pa izhaja, da se kot kršitev po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za opravljanje pridobitnega dela lahko šteje zgolj aktivno opravljanje dela s strani delavca. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik v času bolniškega staleža aktivno opravljal delo kot samostojni podjetnik, zato je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da očitana kršitev iz izredne odpovedi ni podana. Izdaje samega računa, tudi v kolikor bi ga izdal sam tožnik (kar v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni bilo ugotovljeno), ni mogoče šteti za opravljanje pridobitnega dela, ob tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je bil tožnik nesposoben za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi (delovno mesto delavca v proizvodnji).

13. Obsežne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na možnost prokure pri s. p.-ju, na dejstvo, da v tožnikovem s. p.-ju niso zaposleni delavci ter na vprašanje, kaj smeta delati oziroma česa ne smeta delati tožnikova žena in sin v njegovem s. p.-ju, za odločitev v predmetni zadevi niso pravno pomembne. Pravno pomembno je zgolj, ali je tožnik sam osebno aktivno opravljal pridobitno delo v času bolniškega staleža. Tega tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu ni dokazala, zato je njena pritožba neutemeljena.

14. Prav tako pa je neutemeljena tudi tožnikova pritožba. Glede na to, da je tožena stranka najprej 18. 11. 2013 tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, o kateri se odloča v drugem individualnem delovnem sporu (št. I Pd 3706/2013), je predmet tega individualnega delovnega spora le zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 12. 2013 in njene posledice. Sodišče prve stopnje je tako pravilno tožnikovemu zahtevku ugodilo le delno, in sicer je po ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 12. 2013 nezakonita, to razveljavilo, ni pa ugodilo tožnikovemu reintegracijskemu (in posledičnim reparacijskim) zahtevku. V II. točki izreka sodbe je namreč razsodilo, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo 20. 12. 2013, temveč je trajalo do vključno 19. 1. 2014 (najmanj). Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da zgolj pristavek besedice „(najmanj)“ ne pomeni kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je iz celotnega izreka sodbe jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odločilo, da je tožnikovo delovno razmerje z vsemi pravicami trajalo do 19. 1. 2014, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na trajanje delovnega razmerja (in pravice iz tega naslova) po 19. 1. 2014. Tudi V. točko izreka izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče torej lahko preizkusilo, sodišče prve stopnje pa je tudi za to svojo odločitvijo navedlo jasne in konsistentne razloge, ki ne nasprotujejo drug drugemu niti izreku sodbe.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da glede na nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 12. 2013 lahko traja delovno razmerje tožnika pri toženi stranki le do trenutka, ko bi tožniku prenehalo delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 11. 2013. Odpovedni rok iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se je iztekel 15. 1. 2014, nato pa je bil tožnik do vključno 18. 1. 2014 v bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje je tako zavzelo pravilno stališče, da po tem datumu tožniku ni mogoče priznati pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki, saj sodni spor št. I Pd 3706/2013 še ni končan in tako redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 11. 2013 še velja, saj njena nezakonitost (še?) ni bila ugotovljena. Glede na to ni mogoče slediti pritožbenemu zavzemanju za reintegracijo in priznanje pravic iz delovnega razmerja tožniku od 19. 1. 2014 dalje.

16. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo o zavrnitvi presežka tožbenega zahtevka, ki se nanaša na pravice tožnika po 19. 1. 2014, pravnomočno razsodilo o tožnikovih pravicah iz delovnega razmerja po tem datumu, zaradi česar v zadevi št. I Pd 3706/2013 sodišče o tožbenem zahtevku tožnika ne bo moglo več odločati. Glede na to, da je v predmetni zadevi pravna podlaga za zahtevek za vrnitev na delo in pravice iz delovnega razmerja po 19. 1. 2014 ugotovljena nezakonitost in razveljavitev izredne odpovedi z dne 18. 12. 2013, v zadevi št. I Pd 3706/2013 pa je pravna podlaga zatrjevana nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 11. 2013, ne gre za zahtevka, ki bi se nanašala na isti historični dogodek in se posledično prekrivala. Med trajanjem obeh sodnih postopkov tako ni bila podana litispendenca, v predmetni zadevi pa tudi ni bilo pravnomočno razsojeno o zahtevku za vrnitev na delo in pravice iz delovnega razmerja po 19. 1. 2014 iz naslova zatrjevane nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bo v individualnem delovnem sporu št. I Pd 3706/2013 odločalo o zahtevku tožnika za reintegracijo in reparacijo po datumu 19. 1. 2014 na pravni podlagi zatrjevane nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 11. 2013. 17. Ne drži, da bi bilo vprašanje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi predhodno vprašanje v sodnem sporu o zakonitosti kasnejše izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kljub temu, da gre za dve odpovedi iste pogodbe o zaposlitvi (najprej redno odpoved in nato v času teka odpovednega roka še izredno odpoved), je o njiju mogoče odločiti v dveh ločenih sodnih postopkih, niti ni od odločitve o zakonitosti redne odpovedi odvisna odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje glede na določbe ZPP ni bilo primorano združiti postopkov v enega, zato tudi ni podana zatrjevana relativna bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. V dani situaciji, ko se o zaporednih odpovedih odloča v dveh sodnih postopkih in je o kasnejši odpovedi odločeno prej kot o kasnejši, ni položaj tožnika nič slabši, kot bi bil, če bi sodišče odločalo o obeh odpovedih hkrati. Tožnik je zaradi uspeha v predmetni zadevi pridobil pravice, do katerih bi bil upravičen, če izredne odpovedi ne bi bilo, ne more pa v sporu, ki se nanaša na zakonitost izredne odpovedi o zaposlitvi, pridobiti pravic, do katerih bi bil upravičen ob morebitni ugotovljeni nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ni predmet tega individualnega delovnega spora.

18. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

19. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato po 154. členu ZPP sam krije svoje stroške pritožbe. Sam krije tudi stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, zato ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).