Jedro

Primarno pravilo vračunavanja iz 312. člena ZOR je vrstni red, za katerega se sporazumeta obe stranki, nato enostranska izjava dolžnika, če pa te ni, pridejo v poštev pravila o vračunavanju po vrstnem redu zapadlosti iz navedene zakonske določbe.

Od trenutka, ko sta se terjatvi srečali, zamudne obresti ne tečejo od tiste terjatve, ki je s pobotom ugasnila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Pravdni stranki sta razdrli kupno pogodbo z dne 29.4.1993. Zato je tožnica s tožbo zahtevala vrnitev tolarske vrednosti v tuji valuti plačane kupnine. Toženca sta svoj nedoločen pobotni ugovor po prejemu izvedenskega mnenja opredelila tako, da sta pod a) ugovarjala v pobot več tolarskih zneskov zaradi tožničine uporabe hiše in pod b) več tolarskih zneskov v zvezi z odpravo škode, ki naj bi jo tožnica povzročila z neustrezno rabo hiše. Zaradi tako opredeljenega pobotnega ugovora je sodišče prve stopnje pozvalo tožnico, naj temu dejstvu prilagodi svoj tožbeni zahtevek. Tožnica je zato primarno zahtevala plačilo treh tolarskih zneskov, ki jih je izračunala glede na uradni tečaj posameznih valut v času, ko je v treh obrokih plačala kupnino, zahtevala pa je tudi zakonske zamudne obresti od tako izračunanih tolarskih zneskov od dnevov posameznih plačil dalje. Kot svoj podrejeni tožbeni zahtevek je uveljavljala še vrnitev tolarske vrednosti posameznih deviznih zneskov z zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v izreku pod točko 1 ugotovilo obstoj tožničinih terjatev 1,325.510,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.4.1993 dalje, 1,384.110,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.6.1993 dalje in 845.605,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.9.1993 dalje. V izreku pod točko 2 sodbe je ugotovilo obstoj v pobot ugovarjanih terjatev tožencev v zneskih 623.924,60 SIT, 1,000.468,80 SIT, 332.917,72 SIT in še 81.432,50 SIT. Po izvršenem medsebojnem pobotu je v izreku pod točko 4 tožencema naložilo, da morata nerazdelno plačati tožnici 4,842.787,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.1995 dalje. Presežni pobotni ugovor obeh tožencev in presežni tožničin tožbeni zahtevek je v izrekih pod točko 3 in 5 zavrnilo ter v izreku pod točko 6 odločilo še o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je pritožbo obeh tožencev zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Toženca v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V začetku poudarjata svoje nestrinjanje z izdano začasno odredbo. Glede odločitve o samem tožbenem zahtevku in pobotnem ugovoru pa menita, da je bilo kršeno temeljeno načelo ekvivalence dajatve in protidajatve. Tožnica je plačala 52.000,00 DEM kupnine, vrednost terjatev tožencev pa je 25.509,00 DEM. Zato bi bila toženca smiselno temu dolžna plačati le 26.411,00 DEM, sodišče pa jima je naložilo plačilo 4,842.787,00 SIT, torej celotno glavnico, upoštevajoč obresti od 1.5.1995 dalje pa skoraj še enkrat toliko. Tožnica bo tako dobila bistveno več, kot je tožencema dala ob sklenitvi kupne pogodbe in bo zato neupravičeno obogatena. Če bi sodišče odločilo, da morata toženca plačati tolarsko vrednost prejetih deviz z ustreznimi obrestmi, kot tožnica zahteva v podrejenem tožbenem zahtevku, bi bilo načelo ekvivalence ohranjeno.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Zmotno je revizijsko utemeljevanje zatrjevane kršitve načela enake vrednosti dajatev iz 15. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju ZOR) s prikazovanjem valutne vrednosti medsebojnih terjatev pravdnih strank. Pri takem prikazovanju toženca nepravilno primerjata le glavnice medsebojnih terjatev brez zamudnih obresti. Poleg tega prezreta dejstvo, da sta z oblikovanjem svojega pobotnega ugovora v tolarskih zneskih kljub tožničinemu prvotnemu zahtevku, ki je bil zaradi ohranitve realne vrednosti vezan na devizno klavzulo, sama prispevala k temu, da je tožnica na poziv sodišča svoj tožbeni zahtevek prilagodila načinu, ki sta ga izbrala toženca. Revizijsko sodišče pa še poudarja, da sta imela toženca ob podajanju svoje pobotne izjave tudi možnost opredeliti, kateri od več glavnih terjatev ali pa vsem, vendar v določenem vrstnem redu, ugovarjata v pobot svoje nasprotne terjatve, vendar pa te možnosti nista izkoristila.

Vsaka pogodbena stranka ima po razdrtju pogodbe v skladu z drugim odstavkom 132. člena ZOR pravico zahtevati povrnitev tistega, kar je v izpolnjevanju pogodbe dala. Tožnica je svojo obveznost vrniti del kupljene hiše izpolnila z izpraznitvijo hiše konec aprila 1995. Zato utemeljeno zahteva vrnitev tistega, kar je sama dala v izpolnjevanju sedaj razdrte pogodbe, torej vrnitev v treh obrokih plačanega dela kupnine v nesporni skupni višini 52.000,00 DEM. Svojo terjatev je iz že pojasnjenih razlogov opredelila v tolarskih zneskih po uradnem tečaju nemške marke glede na dneve posameznih plačil. Ker je njena terjatev denarna, je materialnopravno utemeljen tudi njen tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti, in sicer v skladu s petim odstavkom 132. člena ZOR od posameznih dnevov, ko sta toženca v treh obrokih prejela del kupnine.

Nasprotne terjatve tožencev so v prvih treh zneskih obogatitvene narave, saj predstavljajo nadomestilo za tožničino uporabo hiše osem mesecev leta 1993, dvanajst mesecev leta 1994 in štiri mesece leta 1995. Četrti v pobot ugovarjani znesek je odškodninske narave, saj gre za povrnitev stroškov za popravila v hiši, ki so bila potrebna zaradi tožničine neustrezne rabe hiše. Toženca sta v pobot ugovarjala tudi zakonske zamudne obresti od teh zneskov, pri tem pa prezrla, da je tak zahtevek materialnopravno neutemeljen, ker je njuna pobotna terjatev manjša od tožničine glavne terjatve.

Poleg splošnih pogojev za pobot iz 336. člena ZOR je za njegov nastanek potrebna tudi pobotna izjava stranke, kot jasno izhaja iz prvega odstavka 337. člena ZOR. Po podani izjavi o pobotu pa se po drugem odstavku istega člena šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj. Pobotna izjava učinkuje torej ex tunc. Kadar je pobotna terjatev manjša od glavne terjatve, povedano pomeni, da od pobotne terjatve po opravljenem pobotu ne tečejo zamudne obresti, ker je ta terjatev že z dnevom zapadlosti zaradi opravljenega pobota ugasnila. Ali povedano malo drugače: od trenutka, ko sta se terjatvi srečali, zamudne obresti ne tečejo od tiste terjatve, ki je s pobotom ugasnila.

Toženca sta trem tožničinim terjatvam ugovarjala v pobot več svojih nasprotnih terjatev. V taki situaciji je treba v skladu s 343. členom ZOR za pobot uporabiti tista pravila, ki veljajo za vračunavanje izpolnitve, torej določbe 312. in 313. člena ZOR. Primarno pravilo vračunavanja iz 312. člena ZOR je vrstni red, za katerega se sporazumeta obe stranki, nato enostranska izjava dolžnika, če pa te ni, pridejo v poštev pravila iz navedene zakonske določbe. V obravnavani zadevi ni bilo sporazuma strank o vračunavanju, ni pa bilo niti enostranke izjave tožencev, v kakšnem vrstnem redu poračunavata več glavnih terjatev z več pobotnimi terjatvami. Zato sta sodišči pri vrstnem redu poračunavanja več medsebojnih terjatev pravdnih strank materialnopravno pravilno uporabili pravilo iz 312. člena ZOR o vrstnem redu po zapadlosti terjatev. Pri posameznih glavnih terjatvah pa sta materialnopravno pravilno uporabili tudi določbo 313. člena ZOR, da se najprej poračunajo obresti in šele potem glavnica.

Po vsem obrazloženem toženca ne moreta uspešno zatrjevati niti kršitve načela o enaki vrednosti dajatev, niti tožničine neupravičene pridobitve večjega zneska od tistega, kar jima je izročila. Njuna primerjava vrednosti samo glavnice medsebojnih terjatev je torej neustrezna. Na v reviziji ponovljene razloge v zvezi z izdano začasno odredbo je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje.

Ker sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo in ker v postopku pred njima tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 neutemeljeno revizijo obeh tožencev zavrnilo, z njo pa tudi njune priglašene revizijske stroške.