Jedro

V drugem odstavku 195. člena ZOR je določeno, da če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in nepredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za škodo. Tožnica zahteva odškodnino zaradi trajno povečanih potreb in potrebe po pomoči. Teorija in sodna praksa zakonsko določilo široko tolmačita ter rento priznavata kot škodo v primeru pomoči pri nujni osebni negi, za vse nujne opravke, pa tudi kot pomoč pri obvladovanju šolskega gradiva. Tožnica zahteva odškodnino zato, ker bo imela zaradi poškodbe trajno povečane potrebe in bo potrebovala pomoč vsaj po eno uro dnevno. Zaradi plačila pomoči bo prizadeto njeno premoženje, torej gre za plačilo premoženjske škode in je odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti nekaj povsem drugega.

Izrek

1. Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in izpodbijana sodba spremeni, tako se odškodnina za nepremoženjsko škodo zviša in mora tožena stranka - zavarovalnica plačati tožeči stranki A. Ž. 6.567.752 SIT (z besedo: šest milijonov petstosedeminšestdeset tisoč sedemsto dvainpetdeset tolarjev) za nepremoženjsko škodo, z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 6.2.2001 do plačila.

2. Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o plačevanju rente razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Revizija se zavrne v delu, s katerim se zahteva odškodnina za strah nad zneskom 1.200.000 SIT in v delu, s katerim se zahteva plačilo obresti za premoženjsko škodo od glavnice 1.056.000 SIT za čas od 1.10.1997 do 6.2.2001. 4. Odločitev o stroških revizije se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 7.367.752,16 tolarjev z zamudnimi obrestmi, kot so določene v zakonu in tečejo od izdaje sodbe dalje. Za premoženjsko škodo je prisodilo odškodnino v znesku 1.117.393,77 tolarjev z zamudnimi obrestmi, kot so določene v zakonu in tečejo od zneska 1.056.000 tolarjev od 1.10.1997 do plačila in od zneska 61.393,77 tolarjev od 31.7.1997 do plačila. Poleg tega je toženo stranko obsodilo na plačilo mesečne rente v znesku 18.000 tolarjev od 15.1.1998 dalje, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, pa je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bila tožnica poškodovana v prometni nesreči dne 22.11.1996 ob 23.00 uri. Bila je potnica v osebnem avtomobilu, reg. št..., ki ga je vozila D. S. in je bil last P. S. ter je bil zavarovan pri toženi stranki, tako da je slednja odgovorna za škodo. Tožnica je v vzročni zvezi z nesrečo utrpela posebno hude telesne poškodbe in sicer: travmatski šok, obtolčenino pljuč, izliv in zrak v levem medpljučnem prostoru, zlom prvega do sedmega rebra levo, zlom leve ključnice, zlom gornjega dela leve nadlahtice ter zlom leve koželjnice. Sodišče prve stopnje je na podlagi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 39/85) prisodilo naslednjo odškodnino za nepremoženjsko škodo: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 3.000.000 tolarjev, za strah 2.000.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi skaženosti 2.100.000 tolarjev in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 6.200.000 tolarjev. Od skupnega zneska 13.300.000 tolarjev za nepremoženjsko škodo, je odštelo že plačano akontacijo, valorizirano na 5.932.247,84 tolarjev, tako da mora tožena stranka plačati še 7.367.752,16 tolarjev. V zvezi z odškodnino za premoženjsko škodo je ugotovilo, da je tožena stranka že poravnala stroške za uničeno obleko in zlate uhane ob nesreči, za povečane stroške bivanja v zdravilišču in za nakup obleke ter krem za masažo brazgotin in za tožničine prevoze na zdravljenje in obiske svojcev v zdravilišču. Prisodilo pa je odškodnino za šestmesečno nego in pomoč v času tožničinega zdravljenja v znesku 61.393,77 tolarjev (324.000 tolarjev, od česar je odštelo delno plačilo, valorizirano na 261.393,77 tolarjev) z zamudnimi obrestmi, kot so določene v zakonu in tečejo od 31.7.1997, ko je tožnica nehala prejemati obsežnejšo tujo pomoč. Prisodilo je tudi 1.056.000 tolarjev za izgubljeni zaslužek, ker se bo zaposlila leto dni kasneje, z zamudnimi obrestmi, kot so določene v zakonu in tečejo od naslednjega šolskega leta, to je od 1.10.1997 dalje.

Sodišče je tožnici prisodilo tudi mesečno rento za bodočo pomoč povprečno po eno uro dnevno, na podlagi 188. člena ZOR. Tako ji je prisodilo po 18.000 tolarjev mesečno od vložitve tožbe, to je od 15.1.1998 dalje.

Po pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi in je znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem na 2.000.000 tolarjev, za strah na 800.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi skaženosti na 1.500.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 5.000.000 tolarjev, tako da je odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo skupaj za 4.000.000 tolarjev. V zvezi s premoženjsko škodo je pritožbi ugodilo le glede dneva, od katerega tečejo obresti za izgubljeni zaslužek, tako da je določilo, naj tečejo zamudne obresti po obrestni meri, kot je določena v zakonu, od dneva prve sodbe, to je od 6.2.2001 dalje.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tudi v zvezi z rento, ki naj bi jo plačevala tožena stranka, tako da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačevanje 18.000 tolarjev mesečne rente. V presežnem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 12/03 - uradno prečiščeno besedilo) v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in napačne uporabe materialnega prava po tretjem odstavku 370. člena ZPP v zvezi s 195., 200. in 203. členom ZOR. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev pritožbe tožene stranke v celoti.

Navaja, da je sodišče druge stopnje ob identično ugotovljenem dejanskem stanju, kot sodišče prve stopnje, izredno znižalo odškodnino s praktično edino obrazložitvijo, da je bilo premalo objektivizirano subjektivno doživljanje tožnice, tako da je bilo kršeno načelo enakosti ljudi pred zakonom, ki ga zagotavlja Ustava Republike Slovenije (URS, Uradni list RS, št. 33/91 - I do 24/03). Meni, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, uzakonjeno v 200. in 203. členu ZOR, ki predvideva individualno določanje odškodnine in ne določanje imaginarne, uniformirane odškodnine. V zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi v zvezi z zdravljenjem povzema ugotovljeni obseg škode in očita sodišču druge stopnje, da ni pojasnilo, zakaj odškodnina v znesku 3.000.000 tolarjev ni bila združljiva z naravo in namenom odškodnin in zakaj jo je znižalo na 2.000.000 tolarjev. Samo sklicevanje na "sodno prakso v podobnih primerih", ki jih ne navaja, ne zadošča, zato revidentka trdi, da sodba nima razlogov oziroma so ti nejasni in v nasprotju z izvedenimi dokazi, očita torej bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Podobno velja za duševne bolečine zaradi skaženosti, saj je možnost zakrivanja brazgotin z oblačili upoštevalo že prvostopenjsko sodišče, ki pa je pravilno upoštevalo tožničine težave pri sklepanju novih poznanstev in vpliv na njeno samozavest. Tudi znižana odškodnina za strah ni pravična odškodnina za prestani strah in grozo ob prometni n-esreči, med zdravljenjem in še sedaj. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa revizija očita drugostopenjskemu sodišču, da ni pojasnilo, zakaj je pravična odškodnina v znesku 5.000.000 tolarjev in ne v prisojenem znesku 6.200.000 tolarjev. Glede premoženjske škode se upira spremembi datuma, od katerega tečejo obresti za tisto škodo, ki se nanaša na izgubljeni zaslužek. Pojasnjuje, da temelji izračun izgubljenega zaslužka v znesku 88.000 tolarjev mesečno na povprečnem osebnem dohodku v Republiki Sloveniji v letu 1966, torej v času, ko je nastala škoda, in ne po cenah na dan sodbe. Zato trdi, da se pritožbeno sodišče neutemeljeno sklicuje na 216. člen ZPP in na obstoječo sodno prakso. Tudi zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačevanje mesečne rente za tujo pomoč se upira, saj so razlogi sodbe drugostopenjskega sodišča nejasni in v nasprotju z navedenimi dokazi. Tožeča stranka pojasnjuje, da zahteva premoženjsko škodo po prvem odstavku 195. člena ZOR, ki ni zajeta v odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Premoženjska škoda za tujo pomoč ji pripada ne glede na to, kdo ji je doslej nudil pomoč. Tožnica potrebuje pomoč zaradi škodnega dogodka, saj s končanim zdravljenjem niso bile odpravljene škodne posledice in tožnici najbližji sorodniki niso dolžni nuditi izjemnih uslug in pomoči pri vsakodnevnih opravilih, ki jih po poškodbi ne more opravljati in bo zaradi tega potrebovala doživljenjsko pomoč, kar je natančno razložila v tožbi in v svoji izpovedi.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Vročena je bila tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

Deloma je utemeljena v tistem delu, ki se nanaša na odškodnino za nepremoženjsko škodo, saj sodišče druge stopnje res ni prepričljivo utemeljilo razlogov, ki so ga vodili, da je za pravilno uporabo 200. in 203. člena ZOR tako zelo znižalo prisojeno odškodnino. Tožnica je utrpela zelo hude poškodbe, ki padajo po Fischerjevi razvrstitvi poškodb v VI. skupin, v V. skupino. Pri določitvi odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je namreč sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz zelo dolgega obdobja zelo hudih bolečin, ki jih tudi z močnimi protibolečinskimi sredstvi ni bilo mogoče ublažiti, iz dolgotrajnih zmernih bolečin in lažjih bolečin, ki ne bodo izginile. Tudi nevšečnosti, ki jih je tožnica trpela v zvezi z zdravljenjem, in jih je sodišče prve stopnje opisalo na šesti strani utemeljitve sodbe, so bile dolgotrajne, pri čemer ni bilo mogoče sočasno zdraviti vseh poškodb tako, da ne bi bilo treba kasneje odpravljati pomanjkljivosti (rana na hrbtu, nepravilno zarasli zlomi), da ne bi prihajalo do preležanin in da ne bi vse to vplivalo na tožničino kasnejše zdravje, ki je na koncu narekovalo še abortus. Za vse to dolgotrajno in hudo obdobje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 200. in 203. člen ZOR, ko je prisodilo 3.000.000 tolarjev odškodnine. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 2.100.000 tolarjev je pravična odškodnina, saj pri tožnici ne gre samo za brazgotine, ki jih je v večjem delu leta mogoče zakriti z oblačili, temveč tudi za opazno defor-macijo leve rame in za spremenjeno lego leve dojke (zadnji odstavek na šesti strani prve sodbe). Poleg tega tožnica ne trpi samo ob površnih stikih z ljudmi, temveč ima resne težave na intimnem področju, saj je mlada in je v obdobju, ko si ljudje iščejo svoje življenjske sopotnike in začnejo ustvarjati družino. Zato se revizijsko sodišče strinja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je prisodilo pravično odškodnino v znesku 2.100.000 tolarjev. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 6.200.000 tolarjev je pravična in ni bilo razlogov za njeno nižanje, saj je pri tožnici podana invalidnost zaradi poškodbe prsnega koša in brazgotin po vsem telesu, zaradi zmanjšane pljučne funkcije ter omejene gibljivosti roke v ramenskem in v komolčnem sklepu zaradi zlomov nadlahtice in preloma ključnice. Vse to se močno odraža v tožničinem vsakdanjem življenju, ker ne zmore naporov in mnogih povsem vsakdanjih opravil. Zato je prikrajšana pri vsakdanjih gibih, pa tudi na področju rekreacije (šport, igranje flavte). Nedvomno bo ovirana tudi v poklicnem življenju in v družini.

Nekoliko drugače je z revizijo zaradi strahu, ki ji je sodišče deloma ugodilo, deloma pa jo je zavrnilo. Tožnica je po nesreči trpela grozo, ko je bila ukleščena v avtomobilu, in hud strah za življenje, ki je trajal tudi med dolgotrajnim zdravljenjem, toda za to specifično obliko nepremoženjske škode, ki jo pozna slovensko pravo, se praviloma prisoja relativno nizka odškodnina. Zato je znesek 2.000.000, ki ga je prisodilo prvostopenjsko sodišče, pretiran in je revizijsko sodišče ob vsem razumevanju za tožničino zaznavanje dogodkov po nesreči, v CIT in med kasnejšim zdravljenjem ugotovilo, da je drugostopenjsko sodišče utemeljeno znižalo odškodnino za to škodo, čeprav nekoliko preveč. Revizijsko sodišče je prepričano, da je glede na tožničino subjektivno doživljanje utemeljena relativno visoka odškodnina za to obliko škode v znesku 1.200.000 tolarjev. Do tega zneska je odškodnino za strah zvišalo, tožničino revizijo za preostalih 800.000 tolarjev pa je zavrnilo.

Tako je revizijsko sodišče ugotovilo, da je tožnica upravičena do odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 12.500.000 tolarjev, od česar je treba odšteti valorizirano delno plačilo odškodnine v znesku 5.932.247,84 tolarjev, tako da mora tožena stranka plačati tožnici še 6.567.752 tolarjev iz naslova nepremoženjske škode.

Revizija tožeče stranke v zvezi s premoženjsko škodo za izgubljeno leto dni zaslužka ni utemeljena. Tožeča stranka je zaradi poškodbe sicer res izgubila šolsko leto, toda izguba dohodka bo nastala šele v prihodnje, ko bo zaključila šolanje. Zato je sodišče druge stopnje utemeljeno ugodilo pritožbi tožene stranke v zvezi z zamudnimi obrestmi in je za izgubljeni dobiček kot bodočo škodo določilo obresti od dneva, ko je sodišče prve stopnje izdalo sodno odločbo (drugi odstavek 189. člena ZOR). Tedaj je namreč sodišče ugotovilo gotovost izgubljenega dobička v prihodnosti, znesek glavnice pa je prisodilo tako, kot je zahtevala tožnica, saj sodišča sodijo v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP).

Revizija v zvezi s premoženjsko škodo v obliki plačila denarne rente pa je utemeljena, in ker zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje, je revizijsko sodišče odločbi sodišč druge in prve stopnje v tem delu razveljavilo in vrnilo odločanje o tem zahtevku sodišču prve stopnje. V drugem odstavku 195. člena ZOR je določeno, da če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in nepredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za škodo. Tožnica zahteva odškodnino zaradi trajno povečanih potreb in potrebe po pomoči. Teorija in sodna praksa zakonsko določilo široko tolmačita ter rento priznavata kot škodo v primeru pomoči pri nujni osebni negi, za vse nujne opravke, pa tudi kot pomoč pri obvladovanju šolskega gradiva. Tožnica zahteva odškodnino zato, ker bo imela zaradi poškodbe trajno povečane potrebe in bo potrebovala pomoč vsaj po eno uro dnevno.

Zaradi plačila pomoči bo prizadeto njeno premoženje, torej gre za plačilo premoženjske škode in je odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti nekaj povsem drugega. Sodišče prve stopnje bo moralo torej ugotoviti gotovost, da bo tožnica v bodoče redno potrebovala pomoč in za koliko bo prikrajšano njeno premoženje s plačilom take pomoči. Natančno bo moralo ugotoviti, katerih nujnih opravil tožnica ne zmore, njihovo pogostnost in obseg nujne pomoči. Če se bo prepričalo, da tožnica res ne zmore vsakodnevnih opravil in da jih bo moral zanjo redno opravljati nekdo drug, potem bo tožbenemu zahtevku za plačilo rente ugodilo. Zakonodajalec v 188. členu ZOR favorizira plačevanje bodoče premoženjske škode v obliki rente in ne v enkratnem znesku, saj ni razloga, da bi morala odgovorna oseba poravnati škodo pred njenim nastankom. Renta je najprimernejši način plačila tedaj, ko je škoda bodoča in trajna, a je ni mogoče izračunati vnaprej, ker ni gotovosti koliko časa bo trajala in kako se bodo razmere spreminjale: če se škoda zmanjša se namreč zmanjša tudi renta, če se poveča, pa se poveča tudi renta.

Glede na vse navedeno je sodišče po prvem odstavku 380. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem je bila revizija utemeljena in je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. V primeru rente, ko je bila revizija utemeljena, pa sodišče ni imelo ustrezne podlage za spremembo izpodbijane sodbe, jo je po drugem odstavku 380. člena ZPP razveljavilo. V delu, v katerem revizija ni bila utemeljena, pa jo je sodišče zavrnilo v skladu z 378. členom ZPP. Odločitev o stroških revizije je po tretjem odstavku 165. člena ZPP pridržalo, tako da bo o stroških odločilo sodišče prve stopnje na koncu postopka, ko bo odločilo o vseh pravdnih stroških skupaj.