Jedro

Ničnostni razlog iz 1. tč. 267. člena ZUP se lahko uporabi le, če iz odločbe, katere ničnost se uveljavlja ter podatkov spisa in dokazov, ki jih je organ zbral pred izdajo te odločbe, izhaja, da je bilo odločeno v zadevi, ki spada v sodno pristojnost. V postopku za izrek ničnosti odločbe ni mogoče izpodbijati dejansko stanje ugotovljeno z dokončno upravno odločbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnici sta dne 29.6.1990 vložili na Republiški sekretariat za pravosodje in upravo vlogo, s katero zahtevata vrnitev premoženja, ki je bilo po vojni odvzeto njunima staršema. V vlogi nista navedli, s katero odločbo je bilo premoženje zaplenjeno, nista pa tudi navedli nobene pravne podlage, na katero opirata svojo zahtevo.

Republiški sekretariat za pravosodje in upravo je vlogo odstopil v reševanje občini. Ugotovil je, da je bilo premoženje zaplenjeno z odločbo okrajne zaplembene komisije. Gre za upravno odločbo, pristojnost okrajnega ljudskega odbora pa danes opravlja na prvi stopnji skupščina občine.

Organ občine ni izdal odločbe v predpisanem roku, zato sta tožnici vložili pritožbo na Ministrstvo za pravosodje in upravo zaradi molka organa prve stopnje. V pritožbi sta izrecno zahtevali, da se odločba okrajne zaplembene komisije z dne 1.9.1945 izreče za nično. Navedeno ministrstvo je z odločbo pritožbo zavrglo kot nedovoljeno, z utemeljitvijo, da bi odločbo prve stopnje morala izdati skupščina občine, zoper takšno odločitev pa ni pritožbe, pač pa je mogoč neposredno upravni spor.

Proti takšni odločitvi sta tožnici sprožili upravni spor. Navajali sta, da gre za molk upravnega organa, ne pa za molk občinske skupščine. Tudi v tožbi sta izrecno navedli, da sta z vlogo dne 29.6.1990 zahtevali, naj se zaplembena odločba izreče za nično. To sodišče je s sodbo št. U 536/91-8 dne 26.3.1992 navedeno odločbo Ministrstva za pravosodje in upravo odpravilo. Ugotovilo je, da so bile okrajne oziroma mestne in okrožne zaplembene komisije upravni organi. Ker danes noben upravni organ ni pristojen za zaplembe, se stvarna pristojnost za predlog stranke, da se upravna odločba izreče za nično, ugotovi po splošnih pravilih postopka in po organizacijskih predpisih, kar pomeni, da je to pristojnost upravnega organa. Zato je bilo Ministrstvo za pravosodje in upravo, ki med drugim opravlja zadeve, ki se nanašajo na razlastitve in druge prisilne posege v pravice glede nepremičnin, pristojno, da na drugi stopnji odloči o pritožbi zaradi molka upravnega organa.

Potem, ko je bila v upravnem sporu odpravljena navedena odločba, je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo, v kateri je odločila, da se vloga tožnic za izrek ničnosti odločbe Okrajne zaplembene komisije z dne 1.9.1945 zavrne. V izreku pod 2. izpodbijane odločbe pa je tožena stranka odločila, da se vloga tožnic za vrnitev zaplenjenega premoženja odstopi upravnemu organu občine, pristojnemu za gospodarske zadeve. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da se odločba po določbi 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku lahko izreče za nično med drugim tudi v primeru, če je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti. Odločba, za katero tožnici zahtevata, naj se izreče za nično, navaja kot razlog za zaplembo dejstvo, da sta bili osebi nemške narodnosti. Okrajna zaplembena komisija je bila po zakonu o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45) pristojna odločati tudi o zaplembi premoženja oseb nemške narodnosti. Zato v tem primeru ni mogoče govoriti o tem, da je o zaplembi odločal nepristojni organ, kar bi imelo za posledico ničnost zaplembene odločbe.

Zahteva tožnic se nanaša tudi na vrnitev zaplenjenega premoženja, zato je tožena stranka na podlagi 4. odstavka 66. člena zakona o splošnem upravnem postopku, v zvezi s 54. členom zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 21/91) odstopila vlogo tožnic v reševanje upravnemu organu občine, pristojnemu za odločanje o denacionalizaciji.

Proti takšni odločitvi sta tožnici ponovno sprožili upravni spor. V tožbi navajata, da tožena stranka napačno šteje za dokazano, da sta bili osebi nemške narodnosti in pripadnika Kulturbunda. Tožena stranka sama je v svoji odločbi z dne 8.2.1991, ki je bila izdana v teku upravnega postopka po pritožbi tožnic zoper sklep upravnega organa o prekinitvi postopka, naročila prvostopnemu organu, naj z vsemi dokaznimi sredstvi ugotavlja, ali sta bili osebi nemške narodnosti. Tožnici sta bili glede na takšno obrazložitev in napotilo v navedeni odločbi prepričani, da se bo izvajal dokazni postopek za ugotovitev dejstva, da njuna starša nista bili osebi nemške narodnosti in da torej okrajna zaplembena komisija ni bila pristojna odločati o zaplembi njunega premoženja, temveč bi moral o tem odločati drug organ, če bi bili podani pogoji za sodno zaplembo premoženja. Potrdilo, ki ga je o narodnosti njunih staršev izdal Okrajni narodnoosvobodilni odbor, nima nikakršne dokazne vrednosti. Tožena stranka ima že sedaj na razpolago mnogo več dokazov, ki kažejo na to, da sta bila starša osebi slovenske narodnosti kot pa takšnih, ki bi kazali na to, da sta bila nemške narodnosti. Kljub temu je tožena stranka meritorno odločila o stvari, čeprav ni izvedla niti enega dokaza, na katerega je v predhodni odločbi sama napotila. Zato je nepopolno ugotovila dejansko stanje, nato pa napačno uporabila materialno pravo. Glede na to tožnici predlagata, naj sodišče spremeni izpodbijano odločbo tako, da njuni pritožbi ugodi in izreče za nično odločbo Okrajne zaplembene komisije z dne 1.9.1945, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. V odgovoru navaja, da nikoli ni trdila, da je bilo ravnanje Okrajne zaplembene komisije pravilno. Ugotovila je le, da je bila ta pristojna za odločanje o zaplembi premoženja oseb nemške narodnosti. Navodila, ki jih je dala glede ugotavljanja dejstev organu prve stopnje v odločbi z dne 8.2.1991, so takšna zato, ker v vlogi tožnic prvotno ni bilo jasno, na kakšni podlagi zahtevata vrnitev premoženja. Dejstva, na katera napotuje tožena stranka v navedeni odločbi, bi bila eventualno lahko podlaga, da bi se ta vloga obravnavala kot predlog za obnovo postopka ali za druga izredna pravna sredstva po zakonu o splošnem upravnem postopku. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je ravnala pravilno, da je vlogo tožnic z dne 29. 6.1990 obravnavala kot vlogo, naj se izreče za nično odločba Okrajne zaplembene komisije z dne 1.9.1945. Vloga je bila sicer premalo jasna oziroma določna, vendar sta tožnici v poznejših vlogah (že v pritožbi zaradi molka, nato pa v vseh naslednjih vlogah) izrecno navedli, da zahtevata, naj se navedena odločba izreče za nično. Navedli sta tudi pravni temelj za takšno zahtevo; odločba naj se izreče za nično po določbi 1. točke 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo).

Odločba se po navedeni določbi izreče za nično, če je odločanje o zaplembi spadalo v sodno pristojnost. Podlaga za izdajo zaplembene odločbe je bila 1. in 2. točka 1. člena odloka Avnoja o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 - v nadaljevanju Odlok). Na podlagi 4. člena navedenega Odloka je Predsedstvo Avnoja sprejelo zakon o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45). Ta v 30. členu določa organe, ki so pristojni za izvedbo konfiskacije. Po navedenih določbah so bile okrajne zaplembene komisije pristojne odločati o zaplembi premoženja, ki je bilo last nemškega Reicha, državljana nemškega Reicha oziroma last osebe nemške narodnosti.

V obrazložitvi navedena zaplembena odločba navaja, da je podlaga za zaplembo dejstvo, da sta osebi nemške narodnosti. S tem je bila podana pristojnost okrajne zaplembene komisije, da je kot tedanji upravni organ v upravnem postopku izdala navedeno zaplembeno odločbo. Navedena odločba torej navaja pristojnostni dejanski stan, ki je na podlagi predpisov, ki so veljali v času njene izdaje, predstavljal pravno podlago za to, da je organ odločal o zadevi v upravnem postopku. Morebitno napačno ugotovljeno dejansko stanje glede okoliščin, ki vplivajo na pristojnost organa, je možno izpodbijati s pravnimi sredstvi. Ni pa mogoče uporabiti določbe 1. točke 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku za to, da bi se v postopku za izrek ničnosti odločbe izpodbijalo dejansko stanje, ugotovljeno z dokončno in pravnomočno upravno odločbo. Določba 1. točke 267. člena zakona se lahko uporabi le, če iz odločbe, katere ničnost se uveljavlja ter podatkov spisa in dokazov, ki jih je organ zbral pred izdajo te odločbe izhaja, da je bilo odločeno v zadevi, ki spada v sodno pristojnost ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku.

Glede na navedeno je tožena stranka pravilno odločila, ko je zavrnila predlog tožeče stranke za izrek ničnosti navedene zaplembene odločbe. Tožena stranka je glede na to, da tožnici izrecno zahtevata tudi vrnitev zaplenjenega premoženja, pravilno ravnala, ko je njuno vlogo štela tudi za zahtevo za denacionalizacijo in jo je po določbi 4. odstavka 66. člena zakona o splošnem upravnem postopku poslala organu, ki je po določbi 54. člena zakona o denacionalizaciji pristojen, da odloča o zahtevah za denacionalizacijo.

Iz navedenih razlogov je sodišče z uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo smiselno kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - I).