Jedro

Dokazi, pridobljeni v postopku trošarinske kontrole (na podlagi ZCS-1) s pregledom poslovnega prostora (industrijske hale) brez odredbe sodišča in prisotnosti prič, niso bili pridobljeni s kršitvijo človekov pravic in temeljnih svoboščin.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1.

Okrajno sodišče v Lendavi je obsojenca R. R. in R. B. spoznalo za kriva kaznivega dejanja ponarejanja znamenj za zaznamovanje blaga, mer in uteži po 260. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ ter jima izreklo pogojni obsodbi z določeno kaznijo 6 (šest) mesecev zapora in preizkusno dobo 2 (dveh) let. Pritožbi obsojencev je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo kot neutemeljeni in obsojencema v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega R. R. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev 8. in 2. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic, na katerega se sodba po določbah ZKP ne more opreti in ker je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen. Navaja, da so v poslovno stavbo, v kateri sta bila obsojena R. in B., proti volji obsojenca vstopili policisti z delavci carine, prostor preiskali in zasegli obremenilne predmete. Na ta način so po mnenju zagovornika opravili klasično preiskavo, v nasprotju z 214. členom ZKP in 36. členom Ustave, saj niso pridobili sodne odredbe, ob preiskavi pa nista bili prisotni dve priči. Tako pridobljeni dokazi so zato nezakoniti in bi jih sodišče moralo izločiti. Zagovornik meni, da Zakon o carini in na njegovi podlagi sprejet pravilnik delavcem carine sicer daje podlago za opravljanje trošarinskega nadzora, vendar pa se smejo v kazenskem postopku uporabiti le tisti dokazi, ki so bili pridobljeni v skladu z ZKP in Ustavo, vsa ravnanja drugih državnih organov pa ne morejo biti veljavna v kazenskem postopku. Drugo procesno kršitev zagovornik utemeljuje z navedbami, da je sodnica na glavni obravnavi dne 23. 3. 2011 obdolženca in zagovornika poslala iz razpravne dvorane, zato da se je konzultirala s tožilcem, kar po naravi stvari predstavlja takšno pristranskost, da bi morala biti izločena.

3.

Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva ni utemeljena. Ugotavlja, da je navedbe o nezakonitosti dokazov zavrnilo že višje sodišče z ugotovitvami, da so bili dokazi pridobljeni skladno s Pravilnikom o izvajanju Zakona o trošarinah, v kazenskem postopku pa se ti dokazi presojajo enako kot vsak drug zakonito pridobljen dokaz. Samo dejstvo, da je sodnica izkazala dvom o pristranskosti, ni dokaz, da je bil obsojenec deležen nepristranskega sojenja, saj v zahtevi ni izkazan vpliv na zakonitost sodbe.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. V obravnavanem primeru je bil obsojenec spoznan za krivega v uvodu citiranega kaznivega dejanja, ker je skupaj z obsojenim R. B., v industrijski hali v V. v obdobju od meseca januarja do junija 2007 iz 7.640 kilogramov kurilnega olja, z dodajanjem žveplene kisline, apna in koalinske gline, odstranil indikator „C.I. Solvent yellow 124“, ki se uporablja za označevanje kurilnega olja. Iz ugotovitev pravnomočne sodbe izhaja, da sta obsojenca dne 3. 10. 2007 prišla v industrijsko halo okrog 8.45 ure in pričela s prečrpavanjem goriva iz tovorne cisterne v zemeljsko in obratno. Nato so na kraj dogodka prišli cariniki Generalnega carinskega urada, oddelka za preiskave v Murska Sobota in policisti Policijske uprave Murska Sobota in obsojenca pozvali naj odpreta vrata, vendar sta se obsojenca le spogledala in začela s prečrpavanjem energenta iz tovornega vozila v zemeljsko cisterno. Ko sta ob 11.45 uri končala s prečrpavanjem, sta odprla vrata hale, policisti in cariniki, ki so bili ves ta čas pred halo, pa so vstopili v prostor. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti zmotno trdi, da so pregled poslovnih prostorov opravili policisti. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je bil energent, 7.640 kilogramov kurilnega olja, zasežen s strani pooblaščenih uradnih oseb GCU, sektorja za preiskave, oddelka v Murski Soboti (7. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), kar nenazadnje izhaja tudi iz carinskega potrdila o zasegu stvari št. 01/2007 z dne 3. 10. 2007 (listovna št. 14). Da je bil pregled prostora opravljen s strani carine, nadalje izhaja tudi iz carinskega zapisnika o pregledu prostora, objekta ali zemljišča št. 4290-3/2007-01 z dne 3. 10. 2007 (listovna št. 25).

6.

Zakon o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1) carinikom oziroma inšpektorjem na celotnem območju Republike Slovenije v 21. členu daje podlago za opravljanje trošarinske kontrole. Na podlagi 28. člena ZCS-1 lahko cariniki in inšpektorji pri opravljanju carinske oziroma trošarinske kontrole in carinske preiskave, z namenom ugotavljanja pravilnosti poslovanja pravnih in fizičnih oseb v skladu s carinskimi, trošarinskimi in drugimi predpisi, izvajaje katerih je v pristojnosti službe, ter preprečevanja in odkrivanja kršitev teh predpisov, pregledajo vsak poslovni prostor in drug prostor, ki se uporablja za opravljanje dejavnosti ali pridobivanje dohodkov, objekt in zemljišče. Pri pregledu teh prostorov, objektov in zemljišč imata carinik in inšpektor pravico pregledati poslovne knjige, evidence in drugo dokumentacijo v zvezi s carinskim blagom ali trošarinskimi izdelki, natančno pregledati, tudi z uporabo tehničnih pripomočkov in razstavljanjem, opremo, stroje, naprave, blago, ki je v prostoru oziroma objektu oziroma na ali v zemljišču in tudi ugotoviti namensko uporabo trošarinskih izdelkov. Vse, kar je predmet pregleda, lahko carinik in inšpektor tudi fotografirata ali posnameta na drug nosilec vizualnih podatkov.

7. Zagovornikovemu stališču, da se v kazenskem postopku smejo uporabiti samo tisti dokazi, ki so bili pridobljeni po določbah ZKP, ni mogoče pritrditi. Vprašanje, ali so bili s pregledom industrijske hale dokazi pridobljeni zakonito ali nezakonito, je treba presojati z vidika predpisov, ki urejajo trošarinsko kontrolo, torej ZCS-1. Po prikazani zakonski ureditvi smejo cariniki pri odkrivanju kršitev trošarinskih predpisov brez odredbe sodišča in brez prisotnosti dveh prič, pregledati vsak poslovni prostor in drug prostor, ki se uporablja za opravljanje dejavnosti ali pridobivanje dohodkov, objekt in zemljišče. Sodno odredbo potrebujejo samo v primeru pregleda stanovanjskega prostora, če oseba pri kateri se pregled opravlja, temu nasprotuje. V obravnavanem primeru so cariniki v skladu s svojimi pristojnostmi opravili pregled industrijske hale, za kar niso potrebovali sodne odredbe. Zagovornik v zahtevi niti ne zatrjuje, da je bil pregled prostorov opravljen v nasprotju z določbami ZCS-1. Prvostopenjsko sodišče svoje odločitve o obstoju kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti obsojenca ne bi smelo opreti na dokaze, ki so bili pridobljeni v trošarinskem postopku, če bi bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih kršitev. Vendar po presoji Vrhovnega sodišča ni podana niti uveljavljena kršitev 36. člena Ustave, ki določa, da ne sme nihče brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati. Kot izhaja iz zapisnika o pregledu prostora, objekta ali zemljišča št. 4290-3/2007-01 z dne 3. 10. 2007 je bil v industrijski hali opravljen pregled prostorov po določbi četrtega odstavka 28. člena ZCS-1 in ne hišna preiskava po določbah 214. člena ZKP. Pregled poslovnih prostorov po določbah ZCS-1 se opravi z namenom, ugotavljanja pravilnosti poslovanja pravnih in fizičnih oseb v skladu s carinskimi, trošarinskimi in drugimi predpisi, izvajanje katerih je v pristojnosti carinske službe, ter preprečevanje in odkrivanje kršitev teh predpisov. Namen hišne preiskave, ki predstavlja močan poseg v človekove pravice in svoboščine, pa je najti določene predmete, ki jih je storilec uporabil pri kaznivem dejanju, jih pridobil pri kaznivem dejanju ali so posledica kaznivega dejanja. Dejanje, ki ga je v konkretnem primeru opravila carina, po svojem namenu in intenzivnosti ne utemeljuje sklepa, da je šlo za hišno preiskavo v smislu 36. člena Ustave. Cariniki so pregled opravili v industrijski hali, v prostore niso vstopili nasilno, temveč so počakali, da sta obdolženca odprla vrata, nato pa so v skladu z zakonskimi pooblastili pregledali energente, ki so se nahajali v prostoru, da bi preverili skladnost poslovanja s trošarinskimi predpisi. Glede na navedeno, Vrhovno sodišče zaključuje, da dokazi, ki so bili pridobljeni v postopku trošarinske kontrole, niso bili pridobljeni s kršitvijo človekov pravic in temeljnih svoboščin.

8. Da bi morala biti sodnica zaradi svoje pristranskosti izločena, zagovornik uveljavlja v okviru bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, po vsebini pa pomenijo zatrjevanje procesne kršitve po drugem odstavku 371. člena ZKP, kot posledica kršitve iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP. Iz zapisnika o glavni obravnavni z dne 23. 3. 2011 je razvidno, da je okrajna sodnica, zaradi krajše konzultacije z navzočim okrožnim državnim tožilcem, obdolženca in zagovornika napotila iz razpravne dvorane. Okrajna sodnica je istega dne predlagala svojo izločitev, z navedbami, da je v odsotnosti obrambe okrožnega državnega tožilca vprašala, ali s ponovnim predlogom za zaslišanje priče Š. K. le zavlačuje postopek. V tem ravnanju sicer ni videla razloga za svojo izločitev, saj pogovor z državnim tožilcem ni vplival na njeno nepristranskost, svojo izločitev pa je kljub temu predlagala, da njeno ravnanje ne bi vzbudilo dvoma v nepristranskost sodišča. O zahtevi za izločitev je odločila predsednica sodišča s sklepom Su 080400/2011 z dne 6. 4. 2011 in jo kot neutemeljeno zavrnila. To procesno kršitev je zagovornik uveljavil že v pritožbi in višje sodišče jo je zavrnilo z obrazložitvijo, da postopanje razpravljajoče sodnice sicer ni bilo skladno z ZKP, vendar mora pritožnik poleg dejstva, da sodišče ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pri zatrjevanju bistvene kršitve določb ZKP iz drugega odstavka 371. člena ZKP, izkazati tudi vpliv kršitve na zakonitost in pravilnost sodne odločbe, česar pa zagovornik ni storil niti v pritožbi, niti v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato se Vrhovno sodišče pridružuje razlogom višjega sodišča in šteje, da uveljavljena bistvena kršitev določb ZKP iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

9.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljeni kršitvi nista podani, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

10.

Glede na izid postopka je obsojenec na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.