Jedro

Če je med posameznimi dejanji organov, pristojnih za postopek, ki merijo na pregon storilca prekrška, minilo več kot dve leti, je postopek o prekršku oziroma pregon za prekršek zastaral.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Medobčinski inšpektorat Občine Lendava je kot prekrškovni organ izdal odločbo o prekršku ODL 245/2006-HT z dne 7.7.2006, s katero je pravni osebi K. d.o.o. zaradi prekrška po 17. točki prvega odstavka 83. člena Odloka o načinu opravljanja gospodarske javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki (Odlok) izrekel globo v znesku 200.000 SIT. Na podlagi drugega odstavka 83. člena Odloka je z isto odločbo odgovorni osebi pravne osebe C.Š. izrekel globo v znesku 60.000 SIT. Storilca sta zoper odločbo o prekršku vložila zahtevi za sodno varstvo, ki ju je Okrajno sodišče v Lendavi s sodbo PR 610/2006 z dne 24. 10. 2008 zavrnilo kot neutemeljeni.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovna državna tožilka zaradi kršitve prvega in tretjega odstavka 42. člena Zakona o prekrških (ZP-1), saj je sodišče kršilo določbe o relativnem zastaranju pregona. Prekrškovni organ je sodišču z dopisom z dne 14. 8. 2006 predložil v odločanje zahtevi za sodno varstvo. To je bilo zadnje dejanje organa, pristojnega za postopek, ki je merilo na pregon, preden je sodišče 24. 10. 2008 izdalo sodbo. Od zadnjega dejanja, ki je pretrgalo zastaranje, do izdaje sodbe je minilo več kot dve leti, kar pomeni, da je pregon za prekršek zastaral. 3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. člena ZP-1 vročena pravni osebi in odgovorni osebi pravne osebe. Na zahtevo je odgovoril zagovornik storilk, odvetnik D.R. iz M.S., ki navaja, da se z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti v celoti strinja.

B.

4. Po prvem odstavku 42. člena ZP-1 postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen. Skladno s tretjim odstavkom istega člena zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška (t.i. relativno zastaranje postopka o prekršku). Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za (relativno) zastaranje pregona (t.i. absolutno zastaranje postopka o prekršku).

5. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je prekrškovni organ zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku odstopil sodišču v odločanje 14. 8. 2006. Sodišče je spis prekrškovnega organa prejelo istega dne. Okrajna sodnica je 24. 10. 2008 izdala sodbo o zavrnitvi zahtev za sodno varstvo. Iz sodbe in spisa izhaja, da v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, ki bi v smislu tretjega odstavka 42. člena ZP-1 merilo na pregon storilca prekrška.

6. Pravilna je ugotovitev zahteve, da je v obravnavani zadevi postopek o prekršku oziroma pregon za prekršek zastaral, saj je med posameznimi dejanji organov, pristojnih za postopek, ki merijo na pregon storilca prekrška, minilo več kot dve leti. Preizkus in posredovanje zahteve pristojnemu sodišču predstavlja postopanje prekrškovnega organa, brez katerega se postopek o prekršku ne more nadaljevati v smeri pravnomočne odločitve. Gre torej za dejanje, ki po svoji naravi meri na pregon storilca prekrška, zato je 14. 8. 2006 začelo zastaranje teči znova. Še pred odločanjem o zahtevah za sodno varstvo, natančneje 14. 8. 2008, je nastopilo zastaranje pregona, zato bi moralo sodišče na podlagi 3. točke 156. člena ZP-1, ki se po tretjemu odstavku 59. člena ZP-1 uporablja tudi v postopku z zahtevo za sodno varstvo, izdati sodbo, s katero bi postopek o prekršku ustavilo (4. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1).

7. Ker tega ni storilo, temveč je nadaljevalo postopek, ki ni bil več dovoljen, je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi vrhovne državne tožilke in izpodbijano pravnomočno sodbo na podlagi 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper pravno osebo in zoper odgovorno osebo pravne osebe ustavilo.

8. Ker je bil postopek ustavljen, stroški postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1).