Jedro

Ponovno organizirana agrarna skupnost niti v primeru, če je zahtevo vložila v svojem imenu, niti v primeru, če jo je vložila v imenu članov agrarne skupnosti, ni aktivno legitimirana za vlaganje zahtev po ZPVAS. Po ZPVAS so edine upravičene osebe za vlaganje zahtev člani agrarne skupnosti.

Obstoj mineralnih snovi na zemljišču ali pod njim ni ovira za vrnitev zemljišč v naravi v smislu ZDen, saj vrnitev le teh omogoča njihov samostojen lastninsko pravni status.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 30. 1. 2001, se odpravi in se zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Agrarne skupnosti D (v tem postopku stranke z interesom, v nadaljevanju ASDV) in odpravila odločbo Upravne enote A z dne 4. 7. 2000 (1. točka izreka), s katero je bil zahtevek ASDV zavrnjen z utemeljitvijo, da obstoji ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). V 2. točki izreka je odločila, da se tam poimensko navedenim 86 članom ASDV vrneta v solast in soposest nepremičnini parc. št. 366/347, odprti kop v izmeri 26400 m2 in parc. št 366/348, odprti kop v izmeri 7753 m2, obe vpisani pri vl. št. 1827 k.o. B, na katerih je kot imetnik pravice uporabe vpisana Komunala A, pravni naslednik Slad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju Sklad), in sicer po tam navedenih deležih (2. in 3. točka izreka), da mora zavezana stranka Sklad izročiti nepremičnini v last, Komunala A pa v posest (4. točka izreka), ter da po pravnomočnosti te odločbe Okrajno sodišče v A na navedenih parcelah vknjiži lastninsko pravico na ime ASDV, z navedbo članov in njihovih, v 2. točki izreka te odločbe navedenih deležev (5. točka izreka). Tožena stranka je ugotovila, da je prvostopni organ napačno uporabil materialno pravo. Predmetni parceli v naravi predstavljata odprti oziroma površinski kop, ki je po določbi 2. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud ) rudnik s površinskim izkoriščanjem mineralne surovine, po kateri se lahko tudi imenjuje - peskokop. Peskokop ni objekt, ki bi bil namenjen dejavnosti, ki jo izvajajo javne gospodarske službe, zato parceli nista postali last občine na podlagi Zakona o javnih gospodarskih službah (v nadaljevanju ZGJ). Pesek pa je po določbi 3. člena ZRud mineralna surovina, te pa so po ZRud v lasti države. Ne glede na to lastništvo ni podlage v materialnih predpisih, da se zemljišč, pod katerih površino so rudnine, ne bi vračalo denacionalizacijskim upravičencem v naravi. Tožena stranka se strinja s pritožbo, da za vrnitev zemljišča ne obstaja ovira v smislu 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, saj iz 32. in 33. členu ZRud izhaja, da so zemljišča, na ali pod katerimi se nahajajo rudnine, lahko predmet pravnega prometa. Ker torej po materialnih predpisih ni ovir za vrnitev predmetnih zemljišč v naravi, je tožena stranka na podlagi 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) po odpravi prvostopne odločbe sama odločila.

Tožeča stranka v tožbi in v dopolnitvi tožbe izpodbija stališče tožene stranke, da peskokop ni objekt, namenjen dejavnosti javne službe. Sprašuje se, na podlagi katerih kriterijev in meril je tožena stranka sprejela tako stališče. Res je, da peskokop ni nujno potreben za opravljanje javne službe, vendar v obravnavanem primeru je. Tožeča stranka ga uporablja za vzdrževanje javnih cest, ki so na tem območju kar v veliki dolžini makadamske. Na Notranjskem območju je to edini tovrsten vir in ni nobene druge možnosti za odprtje peskokopa. Vrnitev peskokopa bi pomenila nemožnost opravljanja javne službe, to je vzdrževanje cest. Nevzdržno je tudi stališče tožene stranke, da obstoj mineralnih surovin ni ovira za vračanje zemljišč, saj sama ugotavlja, da je pesek last države. Gre za napačno uporabo materialnega prava, to pa je že zadosten razlog za odpravo izpodbijane odločbe. Tožeča stranka dalje očita, da v postopku niso bila upoštevana velika vlaganja v obe nepremičnini. Namembnost obeh zemljišč je bila iz prej gozdnih parcel spremenjena v peskokop in za to so bila pridobljena vsa potrebna dovoljenja. Tožeča stranka je uredila tudi dostop do parcel z javne ceste, prej ta dostop ni bil možen. Tožena stranka je napačno za vrnitev parcel zavezala Sklad. Parceli sta s pravnomočno odločbo Geodetske uprave z dne 16. 5. 1983 postali po vrsti rabe odprti kop in kot taki ne moreta biti v lasti Sklada oziroma Sklad na njih ni nikoli pridobil lastninske pravice, zato jih tudi ne more vrniti v last. Glede na to, da izpodbijana odločba datira z datumom 30. 1. 2000, prvostopna odločba pa s kasnejšim datumom tožeča stranka izraža dvom, ali se ta sploh nanaša na predmetno zadevo. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in se zahteva ASDV zavrne, podrejeno pa, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa svojo udeležbo v tem postopku prijavilo.

Stranka z interesom Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije na tožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom ASDV v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbene trditve neresnične in neutemeljene, navedeni podatki pa napačni. Cilj tožbe je zgolj zavlačevati postopek, ki teče že od leta 1993. Ni res, da ni mogoče odpreti peskokopa v bližini. V neposredni bližini pri naselju C v zračni oddaljenosti 1 km obstaja in deluje večji in bolje organiziran peskokop. Ne drži, da bo zaradi vrnitve zemljišč okrnjeno izvajanje javne službe, saj lahko peskokop še naprej obstaja in služi sedanjemu namenu. Izkoriščal ga bo tisti, ki bo dobil rudarsko pravico. Neresnične pa so tudi vse navedbe glede vlaganj in izgradnje dostopne poti. Peskokop je obstajal že pred nacionalizacijo in je bil vedno dostopen. Nahaja se ob javni cesti. Je neurejen, saj nima objektov, separacij in podobno. Tožeča stranka ga vseskozi samo izkorišča in vsi njeni stroški so bili neposredno vezani le na miniranje in na odvoz materiala. Navedbe o odkupu obeh parcel s plačilom odškodnine ne držijo. V pogodbi, s katero je občina A prenesla pravico uporabe na tožečo stranko, je navedeno, da plačilo odškodnine odpade. Plačevala je le odškodnino za izkopani material. Glede na navedeno stranka z interesom predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da se v tej zadevi vračajo premoženjske pravice članom ponovno vzpostavljene ASDV, in sicer po določbah Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti (Ur. list RS, št. 5/94, 38/94, 65/95, 22/97, 56/99 in 72/00, v nadaljevanju ZPVAS). Ob presoji pravilnosti in zakonitosti te odločitve je sodišče ugotovilo, da v upravnih spisih ni zahtev članov skupnosti ponovno organizirane ASDV. Zato se postavlja vprašanje, ali je bilo v zadevi sploh odločeno o zahtevi strank, ki so po ZPVAS edino upravičene oziroma aktivno legitimirane za vlaganje zahtev za vračilo premoženjskih pravic članov bivših agrarnih skupnosti (8. in 10. člen ZPVAS). V upravnih spisih so listine - zahteva za vrnitev predmetnega premoženja, ki ga je prvotno (pred uveljavitvijo ZPVAS) vložila Vaška skupnost D, kasneje pa je v postopek vstopila ponovno organizirana ASDV. Toda ponovno organizirana ASDV niti v primeru, če je zahtevo vložila v svojem imenu, niti v primeru, če jo je vložila v imenu članov ASDV, ni aktivno legitimirana za vlaganje zahtev po ZPVAS. Ker aktivna legitimacija ponovno vzpostavljene ASDV v obravnavanem primeru ni podana, je podana bistvena kršitev pravil Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list RS, št. 47/86- preč bes., v nadaljevanju ZUP/86, v zvezi s 324. členom Zakona o splošnem upravnem postopku, Ur. list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP), saj je postopek tekel brez zahteve oseb, ki so po ZPVAS edino upravičene za vlaganje zahtev, to je članov ASDV, in je bilo treba že iz tega razloga izpodbijano odločbo kot nezakonito odpraviti.

V obravnavani zadevi pa je med strankami sporno, za kakšni zemljišči, ki sta predmet vračanja v naravi, gre. Nesporno je, da sta to zemljišči, na katerih se nahaja pesek, ki je po ZRud (Ur. list RS, št. 56/99) mineralna surovina in da sta po namembnosti zemljišči zemljiškonjižno vpisani kot odprti kop (peskokop). Prvostopni organ je zahtevo ASDV zavrnil na podlagi 3. točke 1. odstavka 19. člen ZDen, ker se je, tako kot trdi tudi tožeča stranka v tožbi, postavil na stališče, da pesek kot mineralna surovina po ZRud ni v pravnem prometu, zato tudi vrnitev zemljišč, na katerih se ta nahaja, v naravi ni možna. Tožena stranka pa se je pri svoji odločitvi v pritožbenem postopku postavila na stališče, da obstoj mineralnih snovi na ali pod zemljišči ni ovira za njihovo vračanje v naravi, saj po ZRud promet s takimi zemljišči ni omejen in je prenos lastninske pravice na njih možen, navedla pa je tudi, da občina A ni postala lastnik zemljišč na podlagi Zakona o javnih gospodarskih službah (v nadaljevanju ZGJ), saj peskokop ni infrastrukturni objekt. V zadevi pa gre za vrnitev zemljišč, zato je odločila, da je treba zemljišči vrniti upravičencu. Pravilno je stališče tožene stranke, da obstoj mineralnih snovi na zemljiščih ni ovira za vračanje zemljišč v naravi. Po Zakonu o varstvu okolja (Ur. list RS, št. 32/93 in 67/2002, v nadaljevanju ZVO) in po ZRud mineralne surovine ne delijo usode z zemljišči, na katerih ali pod katerimi se nahajajo. Njihov lastninsko pravni status je (lahko) različen. ZVO v 17. členu in ZRud v 2. členu določata, da so mineralne surovine v lasti Republike Slovenije in so gospodarsko izkoristljive (s podelitvijo rudarske pravice). Za zemljišča, na katerih ali pod katerimi se mineralne surovine nahajajo, pa iz 2. odstavka 17. člena izhaja, da je pridobivanje in uživanje lastnine na teh zemljiščih možno ob upoštevanju njihove ekološke funkcije. Prav tako je po ZRud pridobivanje lastninske pravice na takih zemljiščih prosto, lastnik pa je dolžan trpeti omejitve svoje lastninske pravice zaradi zagotovitve izvajanja rudarske pravice (prvi odstavek 32. člena). Lastninska pravica na takih zemljiščih se lahko v javno korist tudi odvzame ali omeji in to le v postopku in na način določen z zakonom (drugi odstavek 33. člena). Napačno je torej stališče tožeče stranke, da je obstoj mineralnih snovi na zemljišču ali pod njim ovira za vrnitev zemljišč v naravi v smislu ZDen, saj vrnitev le teh omogoča njihov samostojen lastninsko pravni status.

Za rešitev spora v obravnavani zadevi torej ni odločilno dejstvo obstoja mineralnih snovi na zemljiščih, pač pa je pomembno dejansko stanje glede zemljišč, ki se vračajo v naravi, torej vprašanje, za kakšni zemljišči gre. Od te ugotovitve bo odvisno, ali je v zvezi z zemljiščema podan dejanski stan katere od določb ZDen, ki določajo, kdaj zemljišč ni mogoče vrniti v naravi (ovire za vrnitev zemljišč v naravi). Zato bo treba v obravnavani zadevi ugotoviti, kaj dejansko peskokop je, ali je objekt ali ne, v tej posledici pa, ali gre v primeru predmetnih zemljišč za zazidano ali nezazidano zemljišče. Od te ugotovitve bo odvisno, ali je v zvezi z zemljiščema podan dejanski stan iz 1. ali 2. odstavka 32. člena ZDen ali morda iz 3. odstavka tega člena. V tem delu tožeča stranka utemeljeno očita toženi stranki, da je brez dejanske in pravne podlage zaključila, da peskokop ni (infrastrukturni) objekt in da na predmetnih zemljiščih Občina A ni postala lastnik po ZGJ. Tudi po presoji sodišča je tak zaključek tožene stranke preuranjen. Tožena stranka predhodno ni razčistila dejanskega stanja glede stanja predmetnih zemljišč v naravi. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da so bile tam zgrajene dovozne poti, k tožbi pa med drugimi prilaga listini- lokacijsko dovoljenje za izkoriščanje gramoza, ki ga je izdala Občina A z dne 26. 2. 1988, in lokacijsko dovoljenje Občine A z dne 10. 2. 1988, iz katerega izhaja, da je predmetni peskokop vključen v prostorski družbeni plan občine, da je predviden za izkoriščanje in sanacijo in da je del ureditvenega načrta za naselje Podskrajnik, v katerega bližini se nahaja. Zatrjuje pa tudi, da je Občina A postala lastnik teh zemljišč na podlagi ZGJ. Vse navedeno po mnenju sodišča kaže na to, da bi lahko šlo v tem primeru peskokopa za objekt. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka dejanski stan o tem, ali gre v primeru peskokopa za objekt in v tej posledici, ali gre za zazidani ali nezazidani zemljišči ponovno raziskati. Ker tožena stranka navedenega dejanskega stanja v zvezi z zemljiščema ni ugotavljala, temelji njena odločitev na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. To pa v zadevi predstavlja tako kršitev pravil ZUP/86, ki bi lahko vplivala na odločitev v obravnavani zadevi, zato je bilo treba izpodbijano odločbo tudi iz tega razloga odpraviti. V ponovljenem postopku pa naj tožena stranka tudi ugotovi, ali sta zemljišči z uveljavitvijo ZGJ postali last Občine A. Od te ugotovitve je namreč odvisno, kdo je v konkretni zadevi zavezanec, na kar opozarja tudi tožeča stranka, seveda ob pogoju, če bi bila podana, glede na določbe ZDen, zakonita podlaga za vrnitev tega zemljišča denacionalizacijski upravičenki.

Tožbeni ugovori, s katerim tožeča stranka uveljavlja oviro po 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen češ, da vrnitev nepremičnin ni možna tudi zato, ker je predmetni peskokop tamkajšnji edini vir, ki služi za opravljanje javne službe, ki jo kot vzdrževalec lokalnih cest opravlja tožeča stranka in bo z vrnitvijo nepremičnin ta njena dejavnost ne samo bistveno okrnjena, ampak jo sploh ne bo mogla več opravljati, sodišče zavrača in tožeči stranki le pojasnjuje, da z morebitno vrnitvijo nepremičnin ne bi bilo poseženo v pravico tožeče stranke do izkoriščanja peskokopa. Po 111.a členu ZVO se obstoječa pravica rabe oziroma izkoriščanja naravne dobrine, ki je v lasti republike ali lokalne skupnosti, uresničuje v obsegu, na način in pod pogoji, določenimi v aktu, s katerim je bila pridobljena. Iz listin v upravnih spisih (list št. 458 in 290) izhaja, da je tožeča stranka kot izvajalka javne službe to pravico pridobila (dovoljenje za izkoriščanje). Ker torej z vrnitvijo nepremičnin ne bi bilo poseženo v njeno pravico do izkoriščanja peskokopa, tožeča stranka po mnenju sodišča niti ne more uveljavljati ovire po 1. odstavku 19. člena ZDen, saj ji za opravljanje njene dejavnosti ne služita nepremičnini, ampak mineralna surovina-pesek, ki je na njih, ta pa, kot je sodišče že navedlo, ne deli usode z nepremičninama in vrnitev le-teh ne bi posegla v njeno pravico do izkoriščanja mineralne surovine, ker bi še naprej ostala v lasti države.

Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, s katerim tožeča stranka uveljavlja vlaganja. Po presoji sodišča gre tožbeno novoto, ki jo je imela tožeča stranka možnost uveljavljati v postopku, pa jo, kot izhaja iz listin v upravnih spisih, ni. Po 3. odstavku 14. člena ZUS pa stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.

Kot izhaja iz listin v upravnih spisih (list št. 549), je tožena stranka s popravnim sklepom z dne 16. 5. 2001 odpravila očitno pomoto v izpodbijani odločbi, na katero opozarja tožeča stranka, tako, da je pravilno navedla datum izpodbijane odločbe, to je 30. 1. 2001, zato je ta ugovor tožeče stranke postal brezpredmeten.

Ker je sodišče ugotovilo, da izpodbijana odločba ni pravilna in zakonita, jo je na podlagi 4. in 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), odpravilo in zadevo na podlagi 2. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.