Jedro

Kot pravno zmotno je treba zavrniti zavzemanje pritožbe, da drugi odstavek 16. člena ZSPJS daje javnemu uslužbencu pravico, da doseže 10 napredovanj. Že iz same določbe drugega odstavka 16. člena ZSPJS, je jasno razvidno, da je napredovanje omejeno za 5 oziroma 10 plačnih razredov in ne, da javni uslužbenec v vsakem primeru lahko napreduje za 10 plačnih razredov. Iz določitve plačnega razreda za delovni mesti zdravnik specialist V/VI PPDI in višji zdravnik specialist PPDI je razvidno, da je na teh dveh delovnih mestih napredovanje določeno do največ 57. plačnega razreda, kar je tožnik tudi dosegel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je imel tožnik pravico do uvrstitve v 59. plačni razred od 1. 8. 2008 do 30. 9. 2008, v 60. plačni razred od 1. 10. 2008 do 30. 9. 2017 in da ima pravico do uvrstitve v 65. plačni razred od 1. 10. 2017 dalje ter da mu je dolžna tožena stranka plačati posamezne neto zneske razlike v plači od po višini opredeljenih bruto zneskov, ki so razvidni iz izreka izpodbijane sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenih dni zamude, od bruto zneskov pa obračunati in plačati davke in prispevke ter zahtevek za plačilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ima po drugem odstavku 16. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) vsak javni uslužbenec pravico, da napreduje za 10 plačnih razredov. Meni, da 7. člen ZSPJS ne ureja napredovanja javnih uslužbencev, ampak definira plačne skupine, podskupine in tarifne razrede, kar izhaja tudi iz sistematike zakona. Meni, da bi bila v primeru, če bi drugi odstavek 7. člena ZSPSJ določal kot najvišji 57. plačni razred in s tem onemogočil napredovanje za 10 plačnih razredov, potrebna presoja te določbe pred Ustavnim sodiščem RS. Sklicuje se na 4. člen Evropske socialne listine in Konvencijo mednarodne organizacije dela št. 154 o spodbujanju kolektivnega pogajanja in trdi, da so sindikatom v javnem sektorju kolektivna pogajanja onemogočena in da je uzakonjena uravnilovka glede plač. Meni, da je zakonodajalec z drugim odstavkom 7. člena ZSPJS omejil plače javnim uslužbencem, ne pa direktorjem in funkcionarjem, torej tistim, ki zasedajo poseben družbeni položaj, s tem je "de iure imperii" uzakonil nekaj, kar je po svoji naravi "ius gestionis" – plačni sistem je namreč po svoji naravi organizacijski dokument delodajalca in ima v zasebnem sektorju pravno obliko splošnega akta delodajalca ali kolektivne pogodbe, ne gre torej za dokument, ki ureja splošna družbena razmerja v državi. Dalje trdi, da ureditev v ZSPJS ne upošteva, da javni sektor ni enoten sistem, ampak se deli na represivni in storitveni del, konvencija MOD pa v storitvenem delu dopušča manj restriktivne posege v svobodo kolektivnega dogovarjanja. Pove, da navedene omejitve za koncesionarje ne veljajo. Zatrjuje poseg v načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS, saj zakonodajalec ni imel nobenega ustavno dopustnega razloga, zaradi katerega je tožniku kot zdravniku prepovedal, da se s toženo stranko dogovori za plačo oziroma plačni razred v višini, ki je dopustna za direktorje oziroma funkcionarje. Navaja, da se odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-256/08 nanaša na drugačno pravno vprašanje ter na razmerja znotraj šolstva, zato za predmetno zadevo ni uporabljiva. Opozarja, da je v podobni zadevi pritožbenega sodišča Pdp 179/2019, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje, pred Ustavnim sodiščem sprožen postopek ustavne pritožbe pod št. Up-1154/2019. Navaja, da Evropska socialna listina eksplicitno naslavlja delavce in ne njihovih kolektivnih organizacij, iz določb 3. in 3. a člena ZSPJS pa je razvidno, da ta ne omejuje le kolektivnega dogovarjanja, temveč tudi posameznemu javnemu uslužbencu in njegovemu delodajalcu prepoveduje pogodbeno svobodo glede višine plače. Meni, da bi se moralo sodišče prve stopnje do tega opredeliti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno prekinitev postopka in zahtevo za presojo ustavnosti in skladnosti z mednarodnimi pogodbami drugega odstavka 7. člena ZSPJS oziroma, da se z odločitvijo v predmetni zadevi počaka do rešitve zadeve Up-1154/19 pred Ustavnim sodiščem RS. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Kot je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, med pravdnima strankama ni spora o tem, da je bil tožnik od 1. 8. 2008 dalje zaposlen na delovnem mestu zdravnik specialist V/VI PPDI, od 1. 10. 2017 dalje pa na delovnem mestu višji zdravnik specialist PPDI, ves čas pa je bil uvrščen v 57. plačni razred. Pravilno je razsodilo, da za uvrstitev v višji plačni razred in plačilo razlike v plači, ki jo tožnik zahteva s tožbenim zahtevkom, ni podlage.

6. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je za delovni mesti zdravnika specialista V/VI PPDI kot najvišji plačni razred, dosežen z napredovanji, določen 57. plačni razred. Plače zdravnikov so določene s kolektivno pogodbo. Konkretno je bil s posebnim tarifnim delom Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji zaradi realizacije Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 60/08 in nasl. – ZSPJS) za delovno mesto zdravnik specialist V/VI PPDI, ki ga je zasedal tožnik, določen izhodiščni 50. in z napredovanji najvišji 57. plačni razred. Z Aneksom k posebnemu tarifnemu delu kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 16/17 in nasl.) je za delovno mesto višji zdravnik specialist PPDI določen izhodiščni 55. in z napredovanji najvišji 57. plačni razred. Tako je za delo na obeh delovnih mestih kot najvišji plačni razred, dosežen z napredovanji, določen 57. plačni razred. To je skladno z drugim odstavkom 7. člena ZSPJS, ki za plačne podskupine C1 do J3 določa kot najvišji 57. plačni razred (tožnik sodi v plačno podskupino E1). Tudi če bi pritrdili pritožbenemu zavzemanju, da drugi odstavek 7. člena ZSPJS definira plačne skupine, podskupine in tarifne razrede, to ne pomeni, da bi bil tožnik upravičen do uvrstitve v višji razred, saj je 57. plačni razred za njegovi delovni mesti določen kot najvišji plačni razred, v katerega je lahko zdravnik uvrščen z napredovanji.

7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno s sklicevanjem na stališča v sodbi pritožbenega sodišča Pdp 179/2019 z dne 5. 6. 2019 zavrnilo trditev, da je drugi odstavek 7. člena ZSPJS v nasprotju z Ustavo RS (Ur. l. RS, št. 33I/91 in nasl. – URS) in ratificiranimi mednarodnimi pogodbami. Pravilno se je sklicevalo na odločbo št. U-I-256/08, v kateri je Ustavno sodišče RS presojalo skladnost drugega odstavka 7. člena ZSPJS z Ustavo RS, odločitev v tej zadevi pa ni nepomembna za pravno vprašanje v predmetni zadevi, čeprav se nanaša na vprašanje plačnih skupin v vzgoji in izobraževanju. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Ne gre za neenako obravnavo, če so različni položaji obravnavani različno, zato so pritožbene navedbe, ki primerjajo položaj javnih uslužbencev plačne skupine E s položajem javnih uslužbencev v plačnih skupinah A in B, neutemeljene.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi zatrjevanje o tem, da je drugi odstavek 7. člena ZSPJS v nasprotju z Evropsko socialno listino (Zakon o ratifikaciji Evropske socialne listine - spremenjene (Ur. l. RS – MP, št. 7/99 – MESL) in Konvencijo mednarodne organizacije dela št. 154 o spodbujanju kolektivnega pogajanja (Zakon o ratifikaciji Konvencije št. 154 o spodbujanju kolektivnega pogajanja, Ur. l. RS – MP, št. 22/05). Zavzelo je pravilno stališče, da možnost za kolektivno pogajanje zdravnikov in njihovih delodajalcev v individualnem delovnem sporu, ki se nanaša na uvrstitev v plačni razred in plačilo razlike v plači posameznemu zdravniku, ni pravno pomembno. V predmetnem sporu ni pravno pomembno vprašanje, ali je bila tožniku in toženi stranki omejena pogodbena svoboda glede določitve višine plače na določenem delovnem mestu, pač pa je sodišče prve stopnje obravnavalo vprašanje, ali je tožnik glede na veljavno zakonodajo upravičen do uvrstitve v višji plačni razred od tistega, ki mu je bil za odmero plače določen.

9. Kot pravno zmotno je treba zavrniti zavzemanje pritožbe, da drugi odstavek 16. člena ZSPJS daje javnemu uslužbencu pravico, da doseže 10 napredovanj. Že iz same določbe drugega odstavka 16. člena ZSPJS, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je jasno razvidno, da je napredovanje omejeno za 5 oziroma 10 plačnih razredov in ne, da javni uslužbenec v vsakem primeru lahko napreduje za 10 plačnih razredov. Iz navedene določitve plačnega razreda za delovni mesti zdravnik specialist V/VI PPDI in višji zdravnik specialist PPDI je razvidno, da je na teh dveh delovnih mestih napredovanje določeno do največ 57. plačnega razreda, kar je tožnik tudi dosegel. Določb zakona ni mogoče upoštevati izolirano, za kar se zavzema tožnik, temveč sistemsko, v povezavi z ostalimi določbami ZSPJS.

10. Pritožbeno sodišče se do drugih pritožbenih navedb tožnika (predvsem tistih, ki se nanašajo na onemogočanje kolektivnih pogajanj v javnem sektorju, uzakonitev uravnilovke, omejitev plač javnih uslužbencev, poseganje zakonodajalca na področje storitvenega dela javnega sektorja in določanje plač pri koncesionarjih) ne opredeljuje, ker te za odločitev v tem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).