Jedro

Podlaga za vrednotenje kmetijskih zemljišč je Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo. In ker je bil navedeni odlok sprejet na podlagi pravne ureditve, veljavne ob njegovem sprejemu, to je na podlagi Pravilnika za katastrsko klasifikacijo zemljišč, je zemljišča mogoče vrednotiti kot vrt le, če so ob podržavljenju ustrezala vsebini pojma vrt, kot jo določa navedeni pravilnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.10.2002. S to odločbo je tožena stranka odločila o pritožbi Slovenske odškodninske družbe, d.d., L. (v nadaljevanju SOD) zoper delno odločbo Upravne enote P. z dne 15.7.2002, s katero je ta odločila, da je SOD zavezanka za plačilo odškodnine upravičencema F.M. v višini 6784,66 DEM in V.M. v višini 194.304,20 DEM. O pritožbi je odločila tako, da je navedeno odločbo odpravila in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek. Razlog za tako odločitev tožene stranke je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede katastrske kulture podržavljenih zemljišč. V postopku ni bilo ugotovljeno, ali so zemljišča, ki so predmet denacionalizacije in so bila ob podržavljenju evidentirana kot vrtovi, ob podržavljenju ustrezala merilom, ki jih za uvrstitev zemljišč v vrtove določa Pravilnik za katastrsko klasifikacijo zemljišč (Pravilnik, Uradni list SRS, št. 28/79, 35/83). Le taka zemljišča je po stališču tožene stranke mogoče vrednotiti kot vrtove. Zemljišča, ki so bila evidentirana kot vrtovi do leta 1969, namreč ne ustrezajo kategoriji vrta v smislu določbe 2. točke 19. člena navedenega Pravilnika.

V obrazložitvi sodbe sodišče soglaša s stališčem in odločitvijo tožene stranke. Po presoji sodišča so pravni učinki, ki jih v zvezi s katastrsko kulturo - vrt določajo drugi predpisi, vezani na vsebino, kot jo za pojem vrta določa Pravilnik. V obravnavanem primeru to pomeni, da se količniki za izračun vrednosti kmetijskih zemljišč - vrtov, določeni z Odlokom o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Odlok, Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92), nanašajo na vrtove, ki ustrezajo pravni kategoriji vrta, opredeljeni s Pravilnikom. Navedeni Odlok je namreč sprejet na podlagi pravne ureditve, ki je veljala v času sprejetja Odloka. Zato je v obravnavanem primeru mogoče uporabiti količnike za vrednotenje vrtov, določene z Odlokom le, kolikor iz dejanskih okoliščin izhaja, da je zemljišče ob podržavljenju ustrezalo vsebini pojma vrta, kot jo določa Pravilnik. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je Pravilnik mogoče uporabiti le, če za čas podržavljenja ne bi obstajali podatki o katastrski kulturi podržavljenih zemljišč, ne more pa biti podlaga za ponovno preverjanje obstoječih uradnih podatkov. Evidence katastrskega organa sicer imajo moč javne listine, vendar je po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) vselej dopustno dokazovati, da so dejstva, potrjena v javni listini, neresnična. V obravnavanem primeru pa pravna dejstva vplivajo na spremembo tistega, kar je potrjeno v javni listini.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na določbo 62. člena ZDen, po kateri je potrdilo o zemljiškokatastrskih podatkih o legi, površini in vrsti rabe parcel po stanju ob podržavljenju obvezna priloga zahtevi za denacionalizacijo in je podlaga za izračun odškodnine za kmetijska zemljišča. Tako potrdilo je bilo zahtevi priloženo in če bi SOD dokazala, da izdano potrdilo ni skladno s podatki uradne evidence, bi morala zahtevati spremembo potrdila, in sicer do izdaje prvostopne odločbe. In ker SOD tako ni ravnala, se na predlog za spremembo potrdila ne more sklicevati šele v pritožbenem postopku. Navaja, da je breme dokazovanja, da sporna zemljišča ustrezajo merilom iz Pravilnika, to je, da je bilo na njih urejeno namakanje oziroma so se na njih gojile vrtnine in cvetje za prodajo, na strani nasprotne stranke, to je SOD, in ne na strani vlagatelja zahteve za denacionalizacijo. Stališče tožene stranke in sodišča bi pomenilo, da bi morali vlagatelji zahteve za denacionalizacijo, v primeru dvoma v pravilnost podatkov iz uradne evidence, dokazovati resničnost tistega, kar izhaja iz potrdila. Pravilnik, na katerega se sklicujeta tožena stranka in sodišče, bi se lahko uporabljal le v primerih, ko za zemljišča v času podržavljenja ne bi obstajali podatki o katastrski kulturi, ne more pa biti podlaga za ponovno preverjanje uradnih podatkov o katastrski kulturi zemljišč v času podržavljenja. Tudi v Odloku, ki se uporablja za vrednotenje podržavljenih kmetijskih zemljišč, ni podlage za ponovno preverjanje podatkov o katastrski kulturi zemljišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in SOD kot stranka z interesom, v tem upravnem sporu na pritožbo niso podali odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih pri tem navaja, so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbah ZDen in Odloka, na katere se utemeljeno sklicuje sodišče prve stopnje.

Iz podatkov spisa izhaja in tudi ni sporno, da so predmet denacionalizacije kmetijska zemljišča. Podlaga za vrednotenje kmetijskih zemljišč je Odlok. Po Odloku se vrednost podržavljenega kmetijskega zemljišča izračuna tako, da se površina zemljišča pomnoži s količnikom, ki ga določa Odlok po katastrskih okrajih, katastrskih razredih in katastrskih kulturah (3. člen Odloka). In ker je bil Odlok sprejet na podlagi pravne ureditve, veljavne ob njegovem sprejemu, je pri katastrskih kulturah upoštevana katastrska kvalifikacija zemljišč po Pravilniku. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča mogoče sporna zemljišča vrednotiti kot vrt le, če so že ob podržavljenju ustrezala vsebini pojma vrta, kot jo določa Pravilnik, to je, da je bilo že ob podržavljenju na teh zemljiščih urejeno namakanje, ali so se na njih gojile vrtnine in cvetje za prodajo.

Te dejanske okoliščine, ki so bistvene za odločitev, pa v postopku niso bile ugotovljene. Od pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja pa je odvisna pravilna uporaba materialnega prava.

Glede na navedeno, potrdilo Geodetske uprave Občine P., na katerega se sklicuje tožnik v tožbi in pritožbi, ne more biti zadostna podlaga za odločitev v tej zadevi. Zato so pritožbeni ugovori tožnika o dokazni moči tega potrdila in kršitvi določb ZUP neutemeljeni.

Ker glede na navedeno uveljavljana pritožbena razloga nista podana, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.