Jedro

Po 5. točki 2. člena Direktive 2003/88/ES izmensko delo pomeni katerokoli metodo organizacije dela v izmenah, pri čemer si delavci izmenično sledijo na istih delovnih mestih po določenem vzorcu, ki je lahko prekinjen ali neprekinjen, vključno s krožnim, kar ima za posledico nujnost, da delavci delajo ob različnih urah v določenem dnevnem ali tedenskem obdobju. Čeprav si ni sledilo po pravilnem vzorcu zaporedja, je tožnikovo delo ustrezalo opredelitvi izmenskega dela v smislu Direktive, ki določa minimalne zahteve, ki jih je treba upoštevati pri organizaciji delovnega časa.

Tožnik je upravičen do dodatka za izmensko delo le za delo, opravljeno od 14.00 ure do 6.00 ure. Na podlagi 40. člena KPJS (ter sprejetima razlagama te določbe) določbe osmega odstavka 16. člena KPP ni mogoče razumeti in uporabiti drugače kot tako, da za delo, opravljeno med 6.00 in 14.00 uro, plačilo dodatka za izmensko delo ni določeno.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani ugodilni del v I. točki izreka sodbe in stroškovni izrek v II. točki delno spremenita tako, da se glasita:

"I. Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 8 dni obračunati dodatek za izmensko delo:

-za leto 2017 v bruto višini 202,48 EUR in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2018,

-za leto 2018 v bruto višini 11,39 EUR in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2019,

-za leto 2019 v bruto višini 63,76 EUR in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2020,

-za leto 2020 v bruto višini 61,58 EUR in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2021.

Višji tožbeni zahtevek (za znesek 287,47 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) se zavrne.

II.Tožena stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 822,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, do plačila."

II.V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III.Tožeča stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 70,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1.Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že enkrat odločilo. Zaradi zmotne presoje, da tožnikovo delo ni bilo organizirano kot izmensko delo, sodišče prve stopnje ni natančno ugotavljalo časovna obdobja, v katerih je tožnik opravljal izmensko delo. Zato je s sklepom Pdp 604/2023 z dne 13. 3. 2024 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, naj dopolni dokazni postopek.

2.Sodišče prve stopnje je v novem sojenju naložilo toženki, da tožniku obračuna in mu izplača dodatek za izmensko delo za leta 2017, 2018, 2o19 in 2020 od po višini opredeljenih bruto zneskih, ki so za vsako leto razvidni iz izreka sodbe, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek (545,60 EUR z obrestmi in obresti nad prisojenimi) pa je zavrnilo (I. točka izreka). Toženki je še naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.262,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka (II. točka izreka).

3.Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče ni presojalo, ali je pri konkretnih delovnikih, za katere je tožniku priznalo dodatek, sploh šlo za izmensko delo. Ni obrazložilo, na podlagi česa je sprejelo takšen zaključek, saj to ne izhaja iz izpovedi priče. Delo, ki ga je opravljal tožnik, ni potekalo v dvanajsturnih izmenah. Tudi če je tožnik občasno opravljal delo v dvanajsturnih delovnikih, slednje ne omogoča zaključka, da je delal v dvanajsturnih izmenah. Za izmensko delo bi šlo, če bi si delavci izmenično sledili na istih delovnih mestih, o čemer na tožnikovem delovnem mestu vodje oddelka ni mogoče govoriti. Tožnik je zgolj občasno opravljal delo v dvanajsturnih delovnikih, ki so se začeli po 12. uri. Občasnega popoldanskega dela ni mogoče šteti za izmensko delo. Ni jasno tolmačenje sodišča, da se upošteva določba drugega odstavka 26. člena Akta. Poleg tega je v nasprotju z določbo osmega odstavka 16. člena KPP in s stališči v zadevah X Pdp 258/2022 in Pdp 208/2024. Tudi če bi sodišče štelo, da je tožnik opravljal izmensko delo, mu ne bi smelo priznati dodatka za izmensko delo že od 12. ure. Nasprotuje povrnitvi stroškov izvedbe dokaza z izvedenko v celoti. Povrniti je dolžna le del izvedenine, ki tudi sicer ni potreben strošek. Priglaša stroške pritožbe.

4.Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam toženke, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5.Pritožba je delno utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih pavšalno uveljavlja pritožba, niti pravil postopka, na katera pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z obsegom izmenskega dela.

7.Tožnik, ki je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu vodja oddelka v Oddelku A. na Policijski upravi v B., uveljavlja plačilo dodatka za izmensko delo za čas od januarja 2017 do decembra 2020.

8.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v vtoževanem obdobju praviloma delal osem ur dnevno (določene dneve manj ali več ur) v različnih časovnih okvirih. Tako je opravljal delo od 7.00 ure (ali 6.30, 8.00) do 17.00 ure (ali 17.30) v uveljavljenem obdobju skupno 107-krat. Od 12.00 ure naprej oziroma z začetkom dela po 12.00 uri (tudi ob 14.00 ali 15.00) je tožnik delal skupno 136-krat, skupno 16-krat pa je v navedenem časovnem obdobju pričel z delom pred 12.00 uro in delal dvanajst ur ali več. Iz tožnikovih plačilnih list je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v navedenem obdobju prejel določene zneske iz naslova dodatka za izmensko delo.

9.Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnikova razporeditev dela v primerih, ko je bilo njegovo delo organizirano s pričetkom po 12. uri in v 12-urnih izmenah, predstavljala izmensko delo ter da se upošteva določba drugega odstavka 26. člena Akta o delitvi sredstev za plačilo redne delovne uspešnosti, dodatkih in nekaterih povračilih stroškov v zvezi z delom javnih uslužbencev Ministrstva za notranje zadeve in organov v njeni sestavi št. ... z dne 13. 1. 2009 (v nadaljevanju Akt), zato je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen.

10.Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni presojalo, ali je pri konkretnih delovnikih, za katere je tožniku priznalo dodatek, sploh šlo za izmensko delo, in da ni obrazložilo, na podlagi česa je sprejelo takšen zaključek. Sodišče prve stopnje je na podlagi plačilnih list pravilno ugotovilo, da toženka obračunava tožniku dodatek za izmensko delo, kar posredno potrjuje dejstvo, da tožnik opravlja izmensko delo. Toženka se s tem v zvezi neutemeljeno sklicuje, da mu je ta dodatek izplačevala neupravičeno. Iz izpisa povzetka mesečnega razporeda za tožnika izhaja, da se je tožnikovo opravljanje dela v popoldanskem času pojavljalo relativno pogosto (vsakih nekaj dni). Poleg tega je sodišče prve stopnje upoštevalo izpoved tožnika, da je bilo delo organizirano v dveh izmenah (dopoldanski in popoldanski izmeni); da je delal v popoldanski izmeni po potrebi, predvidoma vsaj enkrat tedensko, vmes tudi večkrat in da je opravljal tudi delo v dvanajsturni izmeni. Iz izpovedi tožniku nadrejenega C. C. (vodja D. policije PU B.) izhaja, da je tožnik zaradi kadrovskega primanjkljaja po razporedu delovnega časa opravljal izmensko delo tehnika A. (ogledno dejavnost, obdelavo osumljencev in druge operativne naloge) tako kot ostalih pet zaposlenih na tem oddelku in ne samo delo vodje oddelka, kot zmotno navaja toženka v pritožbi.

11.Po 5. točki 2. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju Direktiva) izmensko delo pomeni katerokoli metodo organizacije dela v izmenah, pri čemer si delavci izmenično sledijo na istih delovnih mestih po določenem vzorcu, ki je lahko prekinjen ali neprekinjen, vključno s krožnim, kar ima za posledico nujnost, da delavci delajo ob različnih urah v določenem dnevnem ali tedenskem obdobju. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je tožnik glede na povzete dejanske ugotovitve delo opravljal tako, da je njegov dvanajsturni delovnik ustrezal izmeni, v kateri so tehniki A. opravljali delo. Čeprav si ni sledilo po pravilnem vzorcu zaporedja, je tožnikovo delo ustrezalo opredelitvi izmenskega dela v smislu Direktive, ki določa minimalne zahteve, ki jih je treba upoštevati pri organizaciji delovnega časa.

Ali je to označeno v sistemizaciji delovnih mest (oziroma ali je v sistemizaciji za tožnikovo delovno mesto označeno, da se delo opravlja v neenakomerno razporejenem delovnem času, pri čemer sta dodatek za neenakomerno razporejen delovni čas in dodatek za izmensko delo ločena, kot poudarja toženka v pritožbi), ni bistveno. Ključno je, da je tožnikov urnik dela v vtoževanem obdobju vključeval tudi dvanajsturne izmene.

12.Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožniku pripada dodatek za izmensko delo že od 12. ure dalje. V 26. členu Akta je določeno, da za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni javnemu uslužbencu pripada dodatek v višini 7 % urne postavke njegove osnovne plače (prvi odstavek), pri čemer se za delo v popoldanski izmeni šteje delo, ki se je pričelo po 12.00 uri, izjemoma pa se za delo v popoldanskem času šteje delo javnih uslužbencev, ki so pričeli z delom pred 12.00 uro, pa delajo v 12-urni izmeni (drugi odstavek). Definicija drugega odstavka 26. člena Akta služi določitvi obsega izmenskega dela, za katerega javnemu uslužbencu pripada dodatek za izmensko delo. Ta dodatek se v javnem sektorju izplačuje iz javnih sredstev. Glede izvajanja te pravice zato toženko zavezuje tretji odstavek 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU), ki določa, da delodajalec ne sme javnemu uslužbencu zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Za tožnika namreč velja Kolektivna pogodba za policiste (KPP), ki v osmem odstavku 16. člena določa, da se za izmeno ne šteje delo, ki je opravljeno med 6.00 in 14.00 uro. S tem, ko Akt, ki predstavlja splošni akt delodajalca, za popoldansko izmeno določa delo, ki se je pričelo že po 12.00 uri oziroma pred 12.00 uro, če se opravlja v dvanajsturni izmeni, se obenem prizna plačilo dodatka za izmensko delo v večjem obsegu, kot pripada tožniku upoštevaje citirano določbo KPP, kar pa je v nasprotju s tretjim odstavkom 16. člena ZJU. Drugi odstavek 26. člena Akta predstavlja kršitev te zakonske prepovedi, ki je predpisana v interesu zakonite in transparentne uporabe javnih sredstev.

13.Po presoji pritožbenega sodišča razlagi Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS) ne vplivata na drugačno presojo tega spora, kot to neutemeljeno navaja tožnik. Razlaga z dne 16. 1. 2009 določa, da so javni uslužbenci, ki delajo v izmenah po 12 ur, upravičeni do dodatka za izmensko delo, opravljeno v nočni izmeni in za delo v popoldanskem času v dnevni izmeni - za delo v popoldanskem času se šteje delo iz prvega odstavka te razlage, ki ga je nadomestila razlaga z dne 15. 3. 2013. Ta določa, da javnemu uslužbencu pripada dodatek za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni za čas, ki je po zakonu ali drugem predpisu, kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca določen za popoldansko ali nočno izmeno. Razlaga sicer dopušča možnost ureditve popoldanske izmene v splošnem aktu delodajalca, vendar pa ta ureditev ne sme biti v nasprotju s prepovedjo iz tretjega odstavka 16. člena ZJU. Tudi sicer je javni uslužbenec, upoštevajoč navedeni razlagi, za delo v dvanajsturnih izmenah upravičen do dodatka za izmensko delo v času dnevne izmene, ki ga je opravil v popoldanskem času. Ta čas pa za javne uslužbence, za katere velja KPP, izhaja iz osmega odstavka 16. člena KPP. To pomeni, da je tožnik upravičen do dodatka za izmensko delo le za delo, opravljeno od 14.00 ure do 6.00 ure. Na podlagi 40. člena KPJS (ter sprejetima razlagama te določbe) določbe osmega odstavka 16. člena KPP ni mogoče razumeti in uporabiti drugače kot tako, da za delo, opravljeno med 6.00 in 14.00 uro, plačilo dodatka za izmensko delo ni določeno.

14.Glede na navedeno je treba od mesečnega števila ur dela (ko je tožnik pričel z delom po 12. uri in ko je delal dvanajst ur ali več), ki jih je v mnenju ugotovila in pri izračunu dodatka za izmensko delo upoštevala sodna izvedenka, odšteti ure opravljenega dela tožnika med 6.00 in 14.00 uro. Tako dodatek za izmensko delo za delovnike, ko je tožnik pričel z delom po 12. uri, za leto 2017 znaša 197,51 EUR, za leto 2018 197,48 EUR, za leto 2019 316,74 EUR in za leto 2020 379,45 EUR, skupaj 1.091,18 EUR. Za delovnike, ko je tožnik delal 12 ur ali več, mu za leto 2017 pripada 4,97 EUR, za leto 2018 3,98 EUR, za leto 2019 55,95 EUR in za leto 2020 4,48 EUR, skupaj 69,38 EUR. Upoštevaje, da mu je toženka za določene dneve in ure dodatek za izmensko delo že plačala, tožniku posledično za leto 2017 pripada plačilo v znesku 202,48 EUR in ne 246,28 EUR, za leto 2018 v znesku 11,39 EUR in ne 63,63 EUR, za leto 2019 63,76 EUR in ne 156,70 EUR ter za leto 2020 61,58 EUR in ne 160,07 EUR, skupaj torej 339,21 EUR in ne 626,68 EUR.

15.Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi toženke delno ugodilo in spremenilo izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje v I. točki izreka tako, da se dolgovani znesek dodatka za izmensko delo za leto 2o17 zniža na 202,48 EUR, za leto 2018 na 11,39 EUR, za leto 2019 na 63,76 EUR in za leto 2020 na 61,58 EUR, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova, tj. v znesku 287,47 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa se zavrne.

16.Zaradi delne spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi prvostopenjsko odločitev v II. točki izreka o stroških postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. členom ZPP). Tožnik je (glede na v pritožbenem postopku spremenjeni del sodbe) v postopku uspel z 29 % svojega zahtevka, toženka pa je uspela v 71 %. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo stroške v znesku 1.094,12 EUR, toženki pa 702,90 EUR. Upoštevaje 29-odstotni uspeh v postopku, je tožnik upravičen do povračila stroškov zastopanja v znesku 317,29 EUR. Glede na 71-odstotni uspeh v postopku pa je toženka upravičena do povračila 499,06 EUR.

17.Toženka neutemeljeno nasprotuje odločitvi, da mora tožniku poleg že navedenih stroškov, upoštevajoč tožnikov uspeh, v celoti povrniti tudi strošek izvedenine v znesku 1.004,35 EUR. Podlaga za takšno odločitev je v prvem odstavku 38. člena ZDSS-1, na podlagi katerega lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni uspel v celoti, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, so bili stroški izvedbe dokaza z izvedenko neodvisni od uspeha tožnika z njegovim zahtevkom po višini, zato je pravilna odločitev, da mora te stroške v celoti povrniti toženka. Toženka v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da strošek izvedbe dokaza z izvedenko ni potreben za ta spor. Strošek je bil potreben, saj je bila sporna višina zahtevka, stranki pa se nista dogovorili, da se uporabi izračun toženke namesto angažmaja izvedenke. Po pobotanju priznanih stroškov je tako toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 822,58 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

18.Pritožbeno sodišče je v preostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

19.Toženka je s pritožbo delno uspela (z zneskom 287,47 EUR od zneska 626,68 EUR ali 46 %). Zato ji je tožnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka, ki znašajo 153,00 EUR (nagrada za pritožbo 250 točk po tar. št. 16/4 Odvetniške tarife - OT ter 5 točk za materialne stroške), upoštevaje 46‑odstotni uspeh pa 70,38 EUR. V primeru zamude s plačilom ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila. Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. tudi s sodbo Sodišča Evropske Unije (SEU) v zadevi Simap C-303/98 z dne 3. 10. 2022, točke 59 - 64. V tej zadevi so delavci (zdravniki) običajno delali od 8.00 do 15.00 ure, vendar so bili vsakih 11 dni dežurni tudi od 15.00 do 8.00 ure. SEU je razsodilo, da to "dežurstvo" v zdravstveni ustanovi ali čas "pripravljenosti", v katerem so morali biti delavci stalno dosegljivi, ustreza opredelitvi izmenskega dela, saj so bili delavci zaporedno dodeljeni istim delovnim mestom po načelu rotacije in tudi če se dolžnost opravlja redno, so delavci (zdravniki) pozvani, naj opravljajo delo ob različnih časovnih okvirih v določenem obdobju dni ali tednov. Ur. l. RS, št. 3/2009. Ur. l. RS, št. 22/2013. Glej zadevi VDSS X Pdp 258/2022 in Pdp 208/2024.