Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožba mora obsegati zahtevek, ki je določen. V konkretni zadevi je del zahtevka tožbe, da spadajo v skupno premoženje še ostali podobni priključki traktorja in motokultivatorja (ipd.), nedoločen in tako ne zadosti osnovnim vsebinskim pogojem, ki so potrebni za obravnavo.
Revizija se v delu, v katerem izpodbija sklep o stroških, zavrže. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da je njena vsebina sedaj: „Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je njena vsebina sedaj: Ugotovi se, da spadajo v skupno premoženje traktor znamke „Štore-402“ s plugom in rotovatorjem in motokultivator znamke „Labin Progres“, 14 km s prikolico, plugom in rotovatorjem.
V preostalem (glede vseh ostalih priključkov traktorja in motokultivatorja, v zahtevku označenih z besedo ipd, nahrbtne kosilnice znamke „Kavasaki“, centrifugalne kosilnice znamke „Klasik EE“, kombiniranega kotla za centralno kurjavo znamke „Feroterm“, hladilnika znamke „Gorenje“ in štedilnika znamke „Gorenje“) se zahtevek zavrne.
Delež tožnika na skupnem premoženju znaša 50/100, delež toženke na skupnem premoženju pa znaša 50/100. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 742,81 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v roku 15 dni.
Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 168 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“ Sicer se revizija zavrne.
Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 268,79
EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.
1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da spadajo v skupno premoženje traktor z vsemi priključki, motokultivator s prikolico in vsemi priključki, nahrbtna kosilnica, centrifugalna kosilnica, kombinirani kotel za centralno kurjavo, hladilnik in štedilnik in da ima vsaka od strank na skupnem premoženju delež do ½.
2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
3. Toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.
5. Revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena, zoper odločitev o glavnem zahtevku pa je delno utemeljena.
O delni nedovoljenosti revizije
6. Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Kot je vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, sklep o stroških ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Zato je treba revizijo v tem delu zavreči (377. člen ZPP).
O delni utemeljenosti revizije
7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: (1) da so tožnik, toženka in njena sinova (D. in I.) živeli v času nakupa spornih premičnin v skupnem gospodinjstvu, (2) da sta nahrbtno kosilnico, centrifugalno kosilnico, kombinirani kotel za centralno kurjavo, hladilnik in štedilnik kupila sinova toženke za skupne potrebe in (3) da sin D., ko se je odselil, ni vzel stvari s seboj.
8. Sodišči sta presodili, da premičnine (nahrbtna kosilnica, centrifugalna kosilnica, kombinirani kotel za centralno kurjavo, hladilnik in štedilnik) spadajo v skupno premoženje pravdnih strank, ker sta jih toženkina sinova kupila za skupne potrebe. Takšno stališče je materialnopravno zmotno. Skupno premoženje je namreč samo tisto premoženje, ki ga zakonca pridobita v času zakonske zveze z delom (51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Na pravno naravo pridobljenih premičnin ne more vplivati okoliščina, da sta jih toženkina sinova kupila za skupne potrebe družine. Prav tako je zmotno sklepanje sodišča druge stopnje, da zaključek sodišča prve stopnje potrjuje tudi dejstvo, da toženkin sin D. ob odselitvi stvari ni vzel s seboj. To dejstvo bi sicer lahko kazalo na darilo premičnin pravdnima strankama ali pa celo na dereklicijo, vendar te premičnine še vedno ne bi spadale v skupno premoženje pravdnih strank, saj ne bi bile bile pridobljene z njunim delom. Tako ni podlage, da bi te premičnine lahko spadale v skupno premoženje pravdnih strank. Zato je revizijsko sodišče sodbo v tem delu spremenilo tako, da je zahtevek glede teh premičnin zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).
9. Neutemeljen pa je očitek, da je sodišče prekoračilo zahtevek v delu glede rotovatorja motokultivatorja. Tožnik je namreč že v tožbi navedel, da spada ta priključek v skupno premoženje. Toženka sicer v uvodu revizije navede, da izpodbija tudi odločitev sodišča glede rotovatorja traktorja, vendar pa te navedbe v reviziji vsebinsko ne obrazloži, zato se revizijsko sodišče s tem očitkom ni ukvarjalo.
10. Utemeljen pa je očitek toženke, da je izrek sodbe nejasen in nedoločen, ker vsebuje besedo ipd., kar omogoča ekstenzivno tolmačenje in uvrstitev vnaprej nedoločenega števila priključkov v skupno premoženje. Tožba mora namreč obsegati zahtevek, ki je določen (180. člen ZPP). V konkretni zadevi pa je del zahtevka tožbe, da spadajo v skupno premoženje še ostali podobni priključki traktorja in motokultivatorja (ipd.), nedoločen in tako ne zadosti osnovnim vsebinskim pogojem, ki so potrebni za njegovo obravnavo. Zaradi nepopolnosti je tožba tudi nesklepčna, zato je revizijsko sodišče odločitev sodišč spremenilo tako, da je zahtevek v tem delu zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP). Ostale očitane kršitve določb pravdnega postopka pa pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (dokazna ocena je v nasprotju z izpovedbami prič, razlogi sodbe so v nasprotju z izvedenimi dokazi,...) oziroma so neobrazložene (sodba je nerazumljiva in v nasprotju sama s seboj,...) in zato neupoštevne. Ker na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), mora biti ta revizijski razlog obrazložen, kar pomeni, da je treba vsak očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka konkretizirati.
11. Revizijsko sodišče je tako reviziji delno ugodilo in zavrnilo zahtevek v delu, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP).
12. Revizijsko sodišče je v skladu z drugim odstavkom 165. členom ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je uspeh tožnika v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje približno 60 %. Ob upoštevanju uspeha v postopku ter po medsebojnem pobotanju mora toženka tožniku povrniti 742,81 EUR pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. Skupno odmerjeni stroški toženke na drugi stopnji znašajo 419,99 EUR, kar glede na približno 40 % uspeh znaša 168 EUR stroškov pritožbenega postopka, ki jih mora tožnik povrniti toženki. Ker je toženka v večjem delu uspela z revizijo, mora tožnik povrniti toženki tudi stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo revizije, povečano za davek na dodano vrednost, in 2 % materialne stroške ter ob upoštevanju 80 % u speha toženke v revizijskem postopku znašajo
268,79 EUR. Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov in začetek teka zamude pri njihovem plačilu, skladno z načelnim pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006, str. 7).