Jedro

Odločitev o zaupanju otrok v skupno vzgojo in varstvo ne pomeni, da otroka čas enakomerno preživita s posameznim staršem. Ker sta starša dosegla dogovor o izvajanju stikov, ki je skladen s koristjo otrok in po katerem že izvajata skupno vzgojo in varstvo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za primeren način izvajanja stikov tudi prihodnje in tega ritma ni smiselno porušiti z drugačno ureditvijo izvajanja starševske skrbi. Zato je pritožbi nasprotnega udeleženca glede stikov delno ugodilo, tako da je v tednu po zaključenem stiku z materjo dodalo dodaten stik z očetom od ponedeljka po pouku do torka, ko predlagateljica prevzame otroka po pouku in z njima nadaljuje stik do petka.

Izrek

I. Pritožbi nasprotnega udeleženca se delno ugodi in se sklep v III. točki izreka tako spremeni, da se ureditev izvajanja skupne vzgoje in varstva med tednom dopolni z dodatnim dnem, ki ga otroka preživita z nasprotnim udeležencem, in sicer od ponedeljka, ki sledi vikend stiku pri predlagateljici, ko oče otroka prevzame v šoli in ju v torek zjutraj pripelje v šolo, kjer ju nato po pouku prevzame predlagateljica.

II. V preostalem delu se pritožba nasprotnega udeleženca in v celoti pritožba predlagateljice zavrneta ter se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Udeleženca krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: mladoletna otroka udeležencev zaupalo v skupno vzgojo in varstvo obema staršema (I. točka izreka), njuno stalno prebivališče določilo na naslovu matere (II. točka izreka), uredilo način izvajanja starševske skrbi (III. točka izreka), ocenilo preživninske potrebe otrok v obsegu 380 EUR mesečno za vsakega otroka in način njihovega kritja (IV. točka izreka) ter drugačen predlog udeležencev zavrnilo (V. točka izreka).

2.Zoper sklep se pritožujeta oba udeleženca.

3.Predlagateljica sklep izpodbija v I., II., IV. in V. točki izreka, uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) ter predlaga, da ga pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4.Kot bistveno izpostavlja, da starša nista sposobna komunikacije in vsakodnevnega prilagajanja, ki je potrebno za izvedbo skupne vzgoje in varstva. Sodišče bi zato moralo dopustiti dokaza z zaslišanjem strokovne delavke A. A. ki je pripravila mnenje s 27. 9. 2023, ter z angažiranjem izvedenca socialnega dela. Zmoten je zaključek, da ni problematizirala starševskih sposobnosti nasprotnega udeleženca, saj je trdila, da ni vajen skrbi za otroka, nima dovolj razvitih starševskih kompetenc, v pričo otrok se obnaša neprimerno, ju seznanja s postopkom in tudi njegove delovne zadolžitve niso ustrezne za skupno starševstvo. To lahko sodišče določi le, kadar imata starša podrobno izdelan starševski načrt glede plačila stroškov ali ureditve dokumentov. Družinski zakonik (DZ) skupnega varstva in vzgoje ne določa kot primarne oblike skrbi za otroke po razpadu partnerske skupnosti ter je nasprotni udeleženec tak predlog podal le zaradi nasprotovanja predlagateljici, s katero imata odprt postopek delitve skupnega premoženja. Ker sodišče ni ugotavljalo, ali so na strani obeh staršev podane možnosti za vzgojo in varstvo otrok, je zmotno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5.Otroka pretežni del časa preživljata s predlagateljico, zato je napačna odločitev o enakem prispevku staršev k preživljanju. Njeno kritje stroškov za prehrano, namestitev, oblačila, obutev, osebno higieno, čistila in prostočasne dejavnosti bo namreč večje.

6.4. Nasprotni udeleženec sklep izpodbija v delu III. točke izreka, ki se nanaša na način izvajanja skupne vzgoje in varstva pri tedenskih stikih, in uveljavlja absolutno bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjuje, da iz sodbe ne izhaja, kako se stiki nadaljujejo, potem ko mati zaključi vikend stik. Sodišče je dobesedno prepisalo nepopoln zapis dogovora pred CSD. Starša sta se namreč dogovorila v nadaljnjem tednu še za stik od ponedeljka na torek in ga izvajata. Da je dodaten stik imelo v mislih tudi sodišče, izhaja iz 12. točke obrazložitve, po kateri bosta otroka v tednu, ko bosta vikend preživela pri očetu, med tednom več pri materi in obratno, ko bosta vikend preživljala pri materi, bosta med tednom več pri očetu. Na namero sodišča, da skrb za otroka uravnoteži, kaže nadalje ureditev stikov med počitnicami. Iz sklepa ni mogoče razbrati, zakaj je sodišče predlog za izmenjavo na teden dni zavrnilo.

7.5. Na pritožbo predlagateljice je odgovoril nasprotni udeleženec in predlagal njeno zavrnitev.

8.6. Pritožba predlagateljice ni utemeljena. Pritožba nasprotnega udeleženca je delno utemeljena.

O zaupanju otrok v skupno vzgojo in varstvo obema staršema:

7. Udeleženca sta starša dveh mladoletnih otrok, starih 7 in 9 let. Sodišče je odločitev o zaupanju otrok v skupno vzgojo in varstvo obema staršema oprlo na mnenje strokovne delavke CSD B. ter pri tem ustrezno upoštevalo načelo največje koristi otrok ter načelo enake odgovornosti staršev do otrok iz 135. člena DZ.

8. Strokovne raziskave so pripeljale do ocene, da skupno varstvo in vzgoja - v primerjavi z individualnim - pozitivno vpliva na razvoj otroka tudi v primerih, ko eden od staršev takšni rešitvi nasprotuje in je vanjo prisiljen s sodno odločbo. Zato se je v sodni praksi po sprejetju DZ uveljavila ureditev, da starša, kadar je le mogoče, tudi po razpadu družine ohranita skupno vzgojo in varstvo otroka. Pritožbene navedbe, da DZ skupne vzgoje in varstva ne določa kot primarne oblike, spregledajo temeljno načelo iz 135. člena o enaki odgovornosti staršev do otrok. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je takšna odločitev mogoča le, če imata starša podrobno izdelan starševski načrt z določitvijo posameznih opravil.

9. Razlogi, s katerimi predlagateljica utemeljuje neprimernost nasprotnega udeleženca za vzgojo in varstvo otrok, pritožbenemu sodišču ne vzbujajo dvoma v ustreznost očetovih starševskih sposobnosti. Dejstvo, da je v preteklosti zaradi različne razdelitve delovnih obveznosti v družini sama prevzela večji del skrbi za otroka, medtem ko je nasprotni udeleženec dodatno delal, ne pomeni, da kot oče ni sposoben poskrbeti za njuno vzgojo in zdrav osebnostni razvoj. Nenazadnje je predlagateljica v predlogu soglašala, da otroka precejšen del časa preživita z nasprotnim udeležencem, na kar nedvomno ne bi pristala, če bi štela, da ju s svojimi ravnanji ogroža. Tudi slabša komunikacija med staršema, ki se po izpovedi udeležencev na zadnjem naroku izboljšuje, ne predstavlja razloga, da posamezni od staršev ne bi mogel enakovredno opravljati svoje starševske vloge. Pritožbeno sodišče zato soglaša z razlogi iz 6. točke obrazložitve sklepa, da za odločitev v obravnavani zadevi dodatno znanje izvedenca za socialno delo ni bilo potrebno. Prav tako ugotovljene dejanske okoliščine potrjujejo pravilnost strokovne ocene delavke CSD, zato je sodišče dokazni predlog z njenim dodatnim zaslišanjem utemeljeno zavrnilo ter s tem ni zagrešilo očitane absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

O načinu izvajanju starševske skrbi:

10. Sodišče je odločitev o načinu izvajanja starševske skrbi povzelo po zapisu dogovora, sklenjenega med udeležencema pred CSD 19. 4. 2023. Pritožbeno sodišče glede na izpoved obeh udeležencev o izvajanju stikov sledi nasprotnemu udeležencu, da je zapis pomanjkljiv, saj sta se starša dogovorila še za dodaten stik po tednu, ko imata otroka vikend stik z materjo. Tako stike ves čas izvajata z dodatnim prehodom otrok k nasprotnemu udeležencu od ponedeljka do torka v tednu, ki sledi vikend stiku pri materi. Da je ureditev z dodatnim stikom med tednom pri presoji imelo v mislih tudi sodišče, izhaja iz 12. točke obrazložitve sklepa. Pritožnik zato utemeljeno opozarja na protislovnost med izrekom in razlogi sklepa, ki pa jo je glede na njeno naravo lahko odpravilo pritožbeno sodišče samo (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

11. Odločitev o zaupanju otrok v skupno vzgojo in varstvo ne pomeni, da otroka čas enakomerno preživita s posameznim staršem. Ker sta starša dosegla dogovor o izvajanju stikov, ki je skladen s koristjo otrok in po katerem že izvajata skupno vzgojo in varstvo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za primeren način izvajanja stikov tudi prihodnje in tega ritma ni smiselno porušiti z drugačno ureditvijo izvajanja starševske skrbi. Zato je pritožbi nasprotnega udeleženca glede stikov delno ugodilo, tako da je v tednu po zaključenem stiku z materjo dodalo dodaten stik z očetom od ponedeljka po pouku do torka, ko predlagateljica prevzame otroka po pouku in z njima nadaljuje stik do petka.

O plačilu preživnine:

12. Čeprav bosta otroka glede na način izvajanja starševske skrbi nekoliko več časa preživela s predlagateljico kot z nasprotnim udeležencem, pritožbeno sodišče odločitev o kritju preživninskih potreb iz IV. točke izreka sklepa sprejema. Po presoji sodišča morata oba starša v celoti poskrbeti za preživninske potrebe otrok v času, ko prebivata v njunem gospodinjstvu, in sicer tako glede bivalnih razmer, kot tudi hrane, oblačil, obutve, osebne higiene, čistil, dopusta in prostočasnih dejavnosti, ostale stroške pa si delita v polovičnem obsegu. Ker ima predlagateljica višji dohodek od nasprotnega udeleženca in nižje stroške za zagotavljanje kolektivnih potreb, sprejeta odločitev ustrezno odraža razmerje v obremenitvi obeh preživninskih zavezancev.

Sklepno:

13. Glede na zgoraj pojasnjeno je pritožbeno sodišče pritožbo predlagateljice zavrnilo kot neutemeljeno (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Pritožbi nasprotnega udeleženca je delno ugodilo in odločitev o izvajanju starševske skrbi spremenilo tako, da jo je dopolnilo z dodatnim stikom od ponedeljka na torek, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

14. O stroških postopka za varstvo koristi otroka odloči sodišče po prostem preudarku (101. člen ZNP-1), kar pomeni, da mora upoštevati vse okoliščine konkretnega primera in jih pravično ovrednotiti. Pritožbeno sodišče je glede na vsebino zadeve in uspeh v pritožbenem postopku odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške tega postopka.

-------------------------------

(1) B. Dobnik Renko, V. Navotnik: Skupna starševska skrb, Pravosodni bilten, Št. 1/2022, str. 118.

(2) Primerjaj odločbe VS RS II Ips 8/2023, VSL IV CP 1618/2023, VSM III Cp 815/2023 in druge.

Zveza:

Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 135 Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 42 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8, 354, 354/1

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.