Jedro

Komunalnih taks po 4.a členu ZKT ni mogoče pobirati za storitve, za katere je dogovorjeno ali v tarifi predpisano neposredno plačilo. Tudi po mnenju sodišča se navedena določba nanaša na storitve, za katere je dogovorjeno ali v tarifi predpisano neposredno plačilo med občino in taksnim zavezancem, ne pa na storitve, ki jih taksni zavezanec dogovori s svojim poslovnim partnerjem, kot v obravnavanem primeru. Zato je dogovor, na katerega se tožnik sklicuje v tožbi, pa tudi v pritožbi, brezpredmeten in ne vpliva na status tožnika kot taksnega zavezanca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Občine A. št. ... z dne 26. 1. 2004, s katero je prvostopni organ tožniku naložil plačilo komunalne takse za leto 2003 za tri elektronske igralne avtomate v javnem lokalu v Občini A. v znesku 120.000,00 SIT. Tožena stranka se sklicuje na Odlok o komunalnih taksah v Občini A. (Uradni list RS, št. 58/00 in 77/00). Tarifna št. 1 Tarife komunalnih taks, ki je sestavni del občinskega odloka (kamor spadajo elektronski igralni aparati, za katere je bila tožniku odmerjena komunalna taksa) določa, da so taksni zavezanci po tej tarifi lastniki oz. najemniki javnega lokala, čeprav niso lastniki taksnega predmeta, zato tožena stranka tudi zavrača tožnikove ugovore, da aparati niso v njegovi lasti, temveč da so last B.B. s.p., s katerim ima dogovor o plačilu ter da zato tožena stranka ni upravičena do pobiranja komunalnih taks za igralne avtomate po 4. členu Zakona o komunalnih taksah (Uradni list SRS, št. 29/65 do 7/72, dalje ZKT). V nadaljevanju tožena stranka navaja določbo 11. člena Zakona o davku na igre na srečo (Uradni list RS, št. 57/99 in 85/01), po katerem s sklenitvijo koncesijske pogodbe koncesionar preneha plačevati komunalno takso za igralne naprave, ki je bila uvedena na podlagi ZKT in na definicijo koncesionarja po 55. členu navedenega zakona, po katerem sme posebne igre na srečo, med katere spadajo tudi igralni avtomati, kot svojo dejavnost prirejati le delniška družba, ki ima sedež na območju Republike Slovenije na podlagi koncesije in na 64. člen navedenega zakona, po katerem se koncesija lahko dodeli delniški družbi, ki je registrirana za opravljanje dejavnosti posebnih iger na srečo. Po mnenju tožene stranke se določbe, ki se nanje sklicuje (pri)tožnik, nanašajo na opravljene igralniške dejavnosti, ne pa na posamezne igralne aparate v javnih lokalih.

Tožnik nezadovoljen z odločitvijo vlaga tožbo v upravnem sporu. Meni, da tožena stranka ni imela dejanske niti pravne podlage za odmero komunalne takse za tri igralne aparate in se pri tem sklicuje na določbo 4. člena ZKT, po kateri komunalnih taks ni mogoče pobirati za storitve, za katere je dogovorjeno ali v tarifi predpisano neposredno plačilo. Pri tem navaja dogovor o plačilu, ki ga v njegovem primeru predstavlja pogodba o najemu storitve zabavnega parka, sklenjena med tožnikom kot najemnikom in B.B. s.p. kot najemodajalcem. Po mnenju tožnika gre v obravnavanem primeru za dogovorjeno plačilo storitev zabavnega parka in ne za najemnino, kot to zmotno razlaga tožena stranka, saj tožnik aparatov nima v najemu ter da gre za najem storitev zabavnega parka, ne pa za najem aparatov, saj bi se v tem primeru moral registrirati tudi za dejavnost zabavnega parka, tožnik pa samo posreduje storitve zabavnega parka od nosilca dejavnosti in jo tudi neposredno plačuje. V nadaljevanju navaja primere, s katerimi izpodbija trditev tožene stranke o najemu aparatov ter zaključi, da bi opravljanje samostojne dejavnosti kot je npr. zabavnega parka, bilo nesmiselno, ker bi plačeval neprimerno več davščin, kot pa če bi se z gostincem samo dogovoril, da je aparat od gostinca in se plača taksa. Po mnenju tožnika je bilo iz tega razloga tudi sprejet 4.a. člen z dopolnilom Zakona o komunalnih taksah (Uradni list SRS, št. 7/72). Sodišču predlaga, da odpravi odločbo prvostopnega organa in naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka glede navedbe tožnika, da ni lastnik elektronskih igralnih aparatov, navaja da Občinski odlok o komunalnih taksah Občine A., v tarifni št. 1, kamor spadajo elektronski igralni aparati, določa, da so taksni zavezanci lastniki oz. najemniki javnega lokala, čeprav niso lastniki taksnega predmeta. Nejasno navedbo tožnika o plačevanju davčnih obveznosti iz naslova prometa razume kot sklicevanje na 11. člen Zakona o davku na igrah na srečo, ki se nanaša izključno na opravljanje igralniške dejavnosti, ne pa na posamezne igralne avtomate v javnih lokalih. Zavrača navedbo tožnika, da po ZKT dogovor o plačilu predstavlja pogodbo o najemu storitev zabavnega parka, ki jo je sklenil tožnik kot najemnikom in B.B. kot najemodajalec, saj iz 4.a člena ZKT nedvomno izhaja, da komunalnih taks ni mogoče pobirati za storitve, za katere je tako dogovorjeno s pristojnim organom občinske uprave oz. če ustrezni predpis občine v tarifi predpisuje neposredno plačilo. Eventualni dogovor med lastnikom oz. najemnikom lokala, v katerem se nahajajo igralna sredstva, in lastnikom igralnih sredstev ne vpliva na odmero taksne obveznosti za igralna sredstva. Tožena stranka predlaga, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Drugopis odgovora na tožbo je bil poslan tožeči stranki.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna pravna podlaga za določitev obveznosti plačila komunalne takse za uporabo igralnega sredstva v javnih lokalih, medtem ko samo dejansko stanje ni sporno. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik lastnik lokala, v katerem ima postavljene 3 električne igralne avtomate na podlagi pogodbe z lastnikom igralnih avtomatov. Sporna je uporaba 4.a člena ZKT. Po ZKT se komunalne takse plačujejo za uporabo predmetov in storitev, ki jih v tarifi komunalnih taks določa Občinska skupščina (2. člen), Občinska skupščina pa sme predpisati komunalne takse po 4. členu ZKT med drugim za glasbene avtomate v javnih lokalih (1. točka 4. člena). Komunalnih taks po 4.a členu ZKT ni mogoče pobirati za storitve, za katere je dogovorjeno ali v tarifi predpisano neposredno plačilo. Tudi po mnenju sodišča se navedena določba nanaša na storitve, ki je zanje dogovorjeno ali v tarifi predpisano neposredno plačilo med občino in taksnim zavezancem, ne pa na storitve, ki jih taksni zavezanec dogovori s svojim poslovnim partnerjem, kot je to v obravnavanem primeru. Zato je tudi po mnenju sodišča dogovor, ki se nanj tožnik sklicuje v tožbi, pa tudi v pritožbi, v obravnavanem primeru brezpredmeten in ne vpliva na status tožnika kot taksnega zavezanca. Komunalne takse po 1. členu ZKT predpisujejo Občinske skupščine in po 3. členu ZKT je edina omejitev, da se ne morejo odmerjati od vrednosti predmeta po dejanskem prometu ali po dejanskem dohodku, teh ugovorov pa ni. V obravnavanem primeru je pravna podlaga za odmero komunalne takse podana v 3. odstavku 4. člena ZKT ter na tej podlagi v 1. točki 2. člena Odloka o komunalnih taksah v Občini A., po katerem se plačujejo komunalne takse za uporabo igralnih sredstev v javnih lokalih. Po 5. členu navedenega Odloka je taksni zavezanec pravna ali fizična oseba, ki ima poslovne koristi od nameščanja ali uporabe taksnih predmetov ali storitev ter da je taksni zavezanec lahko tudi lastnik ali najemnik nepremičnine, na kateri se nahaja predmet ali izvaja storitev, za katere je predpisana komunalna taksa. V taksni tarifi pa je določeno, kdo je zavezanec za plačilo komunalne takse po posamezni taksni tarifi. Iz tarifne št. 1 Tarife komunalnih taks, ki je sestavni del navedenega Odloka izhaja, da se za uporabo igralnih sredstev v javnih lokalih plača letna taksa: pod b) za elektronski igralni aparat 400 točk, med opombami te tarifne številke pa je v točki 1. določeno, da so po tej tarifi taksni zavezanci lastniki oz. najemniki javnega lokala, čeprav niso lastniki taksnega predmeta. V obravnavanem primeru pa ni sporno, da je tožnik lastnik javnega lokala, kjer se nahajajo trije igralni aparati, ter je tudi po mnenju sodišča zato taksni zavezanec pravilno določen. Pravilno pa je ugotovljena tudi višina komunalne takse glede na število igralnih avtomatov, kar pa tožnik niti ne izpodbija.

Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.

Kadar sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS).