Jedro

Pogoj za denacionalizacijo v obliki nadomestnega premoženja je sporazum med zavezancem in upravičencem o vrnitvi nadomestnega premoženja. Slovenska odškodninska družba po ZDen ni zavezanka za to obliko odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 1512/2001-10 z dne 9.10.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo z dne 22.5.2001, s katero je tožena stranka odločbo Upravne enote K. z dne 14.12.2000, v 1. točki izreka odpravila, v 2. točki izreka pa je pritožbo tožnice zavrnila. Prvostopni upravni organ je z navedeno odločbo odločil: da se tožničina zahteva za denacionalizacijo parc. št. 101/3 k.o. K. v obliki nadomestnega zemljišča zavrne (1. točka izreka), da se upravičencema, M. in I.V. iz K. za navedeno podržavljeno parcelo določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d., višini 30.784 DEM (2. točka izreka), da se obveznice izročijo M.V., ki je za obveznice po pok.I.V. skrbnica za posebne primere (3. točka izreka) ter da stroški postopka niso bili priglašeni (4. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da v obravnavanem primeru obstoji ovira za vrnitev nepremičnine v naravi. Sporno pa je, ali je tožnica upravičena do odškodnine v obliki nadomestne nepremičnine. Po določbi 3. odstavka 42. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je pogoj za odškodnino v obliki nadomestne nepremičnine sporazum med zavezancem in upravičencem o vrnitvi nadomestnega premoženja. Denacionalizacijski upravičenec lahko zahteva odškodnino v obliki nadomestne nepremičnine le, če so stvari, ki so predmet denacionalizacije, v premoženju kakšne pravne osebe, da torej obstoji zavezanec za vrnitev podržavljene nepremičnine v smislu 1. odstavka 51. člena ZDen. V obravnavanem primeru pa je nepremičnina v lasti fizičnih oseb, torej ne pravne osebe. ZDen pa razen v 1. odstavku 27. člena, ki se nanaša le na kmetijska zemljišča in gozdove, ne omogoča denacionalizacije v obliki nadomestne nepremičnine v primerih, ko je podržavljeno premoženje prešlo v last fizičnih ali civilno pravnih oseb, ki po zakonu niso zavezanci za vrnitev. Kot neutemeljen pa sodišče prve stopnje zavrača tudi tožničin ugovor o napakah, ki naj bi bile v upravnem postopku, zaradi katerih naj bi tožnica izgubila možnost pridobiti nadomestno nepremičnino.

Tožnica v pritožbi navaja, da se s sodbo sodišča prve stopnje ne strinja in zato predlaga, da sodišče druge stopnje še enkrat pretehta celoten primer, še posebej glede na dejstvo, da je Mestna občina K. z ostalimi upravičenci sklenila sporazum za nadomestna zemljišča. Tako so drugi upravičenci v istem času in ob istem dejanskem stanju dobili nadomestna zemljišča, ona pa ne, saj o tej možnosti, zaradi napak pri vročanju ni bila obveščena. Ker je izrecno izjavila, da zahteva nadomestno zemljišče, bi upravni organ moral to raziskati, česar pa ni storil. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo in odločbo tožene stranke razveljavi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka, zastopnik javnega interesa in prizadeta stranka na tožbo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje in tožena stranka sta pravilno presodila, da v obravnavanem primeru ni možna denacionalizacija v obliki nadomestnega zemljišča. Ker podržavljenega zemljišča zaradi obstoja ovir upravičencema ni možno vrniti v naravi, je upravni organ prve stopnje pravilno določil odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, d. d. Denacionalizacijska zavezanka je torej v tem primeru Slovenska odškodninska družba d.d., ne pa Mestna občina K., kot to zmotno meni pritožnica.

Denacionalizacija v obliki nadomestnega premoženja je res predvidena v 2. odstavku 2. člena ZDen, vendar je pogoj za navedeno obliko denacionalizacije sporazum med zavezancem in upravičencem o vrnitvi nadomestnega premoženja (3. odstavek 42. člena ZDen). ZDen pa ne omogoča denacionalizacije v obliki nadomestnega zemljišča v primerih, ko je podržavljeno premoženje prešlo v last fizičnih ali civilnih pravnih oseb, ki po zakonu niso zavezanci za vrnitev. Slovenska odškodninska družba d. d. je po 51. členu ZDen zavezanka za odškodnino v delnicah in obveznicah, ne pa tudi za odškodnino v obliki nadomestnih nepremičnin. Ker torej Slovenska odškodninska družba d.d. po ZDen ni zavezanka za odškodnino v obliki nadomestnega zemljišča, temveč je zavezanka za plačilo odškodnine v obveznicah SOD, kakor je bilo v obravnavanem primeru tudi pravilno odločeno, tožnica s svojim ugovorom, da bi ji za podržavljeno zemljišče moralo biti dodeljeno nadomestno zemljišče, ni mogla uspeti.

Neutemeljen je tudi pavšalni tožničin pritožbeni ugovor, da naj bi nekateri drugi upravičenci, v primerih, ki so podobni njenemu, prejeli od Mestne občine K. nadomestna zemljišča. V tem upravnem sporu se namreč presoja le zakonitost sodbe sodišča prve stopnje in drugi podobni primeri, ki jih tožnica niti ne konkretizira, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ker glede na navedeno niso podani ne uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.