Jedro

Sodišča dejstva ugotavljajo v okviru in na podlagi trditev pravdnih strank. Najprej je dolžnost tožnice, da navede vsa oziroma minimum pravno relevantnih dejstev. Šele v drugi fazi pa je dolžna z namenom, da zatrjevana dejstva dokaže, predlagati izvedbo ustreznih oziroma primernih dokazov. Če tožnica ne zatrjuje pravno relevantnih dejstev, dokazovanje sploh ni potrebno. V tem primeru se namreč ničesar niti ne more dokazovati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila toženka dolžna plačati tožnici znesek 173.971,25 EUR s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrnilo je predlog za združitev te zadeve z zadevo XIII Pg 1511/2013 (prej VI Pg 1511/2013) (II. točka izreka) in predlog za prekinitev postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja (III. točka izreka). Tožnici je naložilo v plačilo pravdne stroške toženke v višini 3.513,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne in ji naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da niso podane predpostavke za združitev obravnavane pravde z zadevo opr. št. XIII Pg 1511/2013(1), saj gre v obeh zadevah za različno dejansko stanje in pravno podlago. Združitev pravd tako ne bi v ničemer pospešila obravnavanja, niti zmanjšala stroškov (prvi odstavek 300. člen ZPP). Pogoji za združitev postopka pa niso bili izpolnjeni tudi zato, ker je bila obravnavana zadeva že zrela za odločitev(2).

6. V konkretnem primeru je tožnica zahtevala odškodnino za škodo, nastalo zaradi dolgotrajnega odpravljanja napak toženke na objektu, kar je povzročilo upad prodaje in dodatne stroške oglaševanja. Navajala je, da je kot naročnik s toženko (kot izvajalcem) sklenila gradbeno pogodbo za gradnjo stanovanjsko poslovnega objekta, ki bi moral biti do določenega datuma dokončan brez napak oziroma bi morale biti napake v razumnem roku odpravljene. Toženka pa je popravila izvajala nerazumno dolgo in se je zaradi opaznih napak in ponjav na stanovanjsko poslovnem objektu, ki so odganjale kupce, prodaja stanovanj praktično ustavila. Višino vtoževane terjatve predstavlja izračun obresti od trenutka sklenjenih rezervacij (oziroma od trenutka, ko bi bile pogodbe lahko sklenjene) do kasnejšega nakupa ter škoda zaradi dodatnih reklamnih akcij.

7. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago glede napak. Kot sestavni del tožbenih navedb je namreč predložila ugotovitev napak izvedenke A. (A52) ter pregled napak s popisom in reklamacijami (A51), ki predstavlja podrobnejši zapis posameznih napak ter kronologijo njihovega reklamiranja. Iz teh navedb je mogoče ugotoviti, za katere napake gre, prav tako pa je razviden časovni potek grajanja napak. Res je sicer tožnica v navedbah poudarjala predvsem odpravljanje napak, ki so se pojavile na terasah (moteče ponjave na objektu zaradi saniranja teras). Vendar pa je tožnica navedla, da je tudi "odpravljanje preostalih napak vplivalo na zunanji videz, saj kupci ob ogledih vidijo, da so potrebna popravila". Prav tako je navedla, da „glede teras ni šlo zgolj za eno napako, temveč je šlo za večji obseg ... pokrivanje novega objekta s ponjavami ob istočasno zamočenih stenah z odstopanjem zaključnih slojev ter s stoječimi lužami na hodniku odganja potencialne kupce.“ Iz navedb tožnice je torej jasno, da uveljavlja škodo zaradi prepočasnega odpravljanja napak na splošno (zamakanje bele kadi, zatekanje vode v kletne etaže, zamakanje na fasadi ipd.), torej vseh napak, navedenih v pregledu napak (in ne zgolj za odpravljanje napak na terasah). Tako pritožba utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala konkretno navesti, za katere napake je šlo, koliko časa je odpravljanje trajalo in zakaj je bilo odpravljanje predolgotrajno, saj je napake in čas odpravljanje (nekaterih) napak mogoče razbrati iz predložene dokumentacije, ki je del tožbenih navedb. Prav tako je tožnica tudi obrazložila, da je bilo odpravljanje napak predolgotrajno, ker bi po njenem stališču bilo potrebno napake odpraviti v 14 dneh, v potrditev svojih navedb pa je predlagala tudi postavitev izvedenca(3). Tožnica je torej pojasnila za katere napake gre, kdaj so bile reklamirane in za nekatere izmed napak tudi kdaj so bile odpravljene ter predlagala izvedenca, ki bi pojasnil, ali je bilo njihovo odpravljanje prepočasno. Na podlagi navedenega je imelo sodišče zadostno trditveno podlago za presojo, ali je toženka ravnala protipravno zaradi pretirano dolgotrajnega odpravljanja napak. Pri tem pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču pritožbe, da kljub dogovorjenemu dvomesečnemu dodatnemu roku za odpravo napak, tožnica lahko uveljavlja škodo, ki ji je zaradi napak nastala.

8. Kljub temu pa pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče se namreč pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bile navedbe tožnice glede nastale škode izrazito pavšalne in nekonkretizirane. Tožnica je glede višine škode navedla zgolj to, da ji je nastala škoda zaradi konkretno sklenjenih rezervacij in kasneje sklenjenih pogodb, ki jo je izračunala na podlagi izračuna obresti. Škoda je torej nastala zaradi konkretnih prodaj, do katerih je prišlo kasneje - ker so se konkretna stanovanja prodala z določenim časovnim zamikom, medtem ko bi se v odsotnosti napak prodala že prej.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je trditvena podlaga tožnice glede škode pomanjkljiva, saj ni navedla, za katere kupce gre, niti ni navedla dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je kupec sklenil pogodbo kasneje iz razloga, ker je toženka predolgo odpravljala napake. Predvsem pa tožnica ni postavila trditev, kdaj (v katerem mesecu) so bile posamezne rezervacije sklenjene, oziroma kdaj v letu 2010 bi bil izveden podpis pogodbe v primeru, da objekt ne bi imel napak(4). Tožnica torej ni podala navedb, ki bi izkazovali, da so imeli konkretni kupci namen kupiti konkretno nepremičnino za določeno ceno že v določenem mesecu v letu 2010. Posledično pa tožbenega zahtevka tožnice zaradi pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče preizkusiti po njegovi višini.

10. Glede na trditve, ki jih je podala tožnica, višine njene terjatve ni mogoče preizkusiti. Zato pritožba neutemeljeno opozarja, da je bila tožnici omejena pravica do dokazovanja, ker je sodišče zavrnilo dokazne predloge, s katerimi je dokazovala škodo oziroma interes strank za nakup stanovanj. Strankina pravica do izvedbe dokaza namreč ni absolutna. Sodišče izvede tiste dokaze, ki so namenjeni dokazovanju dejstev, pomembnih za odločitev. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlagane dokazne predloge tožnice kot nepotrebne zaradi pomanjkljive trditvene podlage. Sodišče prve stopnje je namreč pri svoji presoji vezano na trditveno podlago strank, ki je izvedeni dokazi, kot je zaslišanje prič in postavitev izvedenca, ne morejo nadomestiti. Sodišča dejstva ugotavljajo v okviru in na podlagi trditev pravdnih strank (prvi odstavek 7. člena ZPP in 212. člen ZPP). Najprej je dolžnost tožnice, da navede vsa oziroma minimum pravno relevantnih dejstev. Šele v drugi fazi pa je dolžna z namenom, da zatrjevana dejstva dokaže, predlagati izvedbo ustreznih oziroma primernih dokazov. Če tožnica ne zatrjuje pravno relevantnih dejstev, dokazovanje sploh ni potrebno. V tem primeru se namreč ničesar niti ne more dokazovati. Izpovedbe prič oziroma ugotovitve izvedenca, brez ustrezne pravočasne trditvene podlage glede načina izračuna škode, torej ne morejo predstavljati zadostne podlage za odločanje sodišča, ali je tožnici nastala škoda v vtoževani višini.

11. Prav tako je sodišče pravilno pojasnilo, da tožnica ni zadostila trditvenemu bremenu glede stroškov dodatnega oglaševanja. Kljub ugovorom toženke, da tožnica ni navedla, za katere oglaševalske akcije je šlo, kdaj in kje so bile izvedene, je tožnica navajala zgolj to, da je sredi leta 2010 pristopila k dodatnemu oglaševanju, oziroma je navedla le številko, datum in znesek ter izdajatelja računa, brez pojasnila, kaj konkretno je bilo z računi zaračunano (razen pavšalnih navedb, da je šlo za oglaševanje). Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da bi tožnica morala podati navedbe, da gre za dodatno oglaševanje, poleg običajnega stroška, ki ga je tožnica imela v okviru redne dejavnosti. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da zahtevka tožnice iz naslova stroškov dodatnega oglaševanja, ob tako pomanjkljivi trditveni podlagi, ni mogoče preizkusiti po njegovi višini. Tožničin zahtevek na tej podlagi ostal neizkazan in je posledično neutemeljen.

12. Nenazadnje pa tožnica tudi ni izkazala vzročne zveze med zatrjevanim predolgotrajnim odpravljanjem napak in upadom prodaje, saj je na nižji obseg prodaje v tistem obdobju vplival tudi splošen upad prodaje novih stanovanj ter po (neizpodbijani) ugotovitvi provstopenjskega sodišča previsoke cene tožnice za stanovanja. Pokritost s ponjavami torej ni edini dejavnik, ki bi vplival na upad prodaje, tožnica pa ni podala navedb in predlagala dokazov, ki bi potrjevali, da je ravno zaradi vidnih napak prišlo do ustavitve prodaje. Navedbe, da bi sodišče z izvedencem ugotavljalo porazdelitev dejavnikov neuspešne prodaje, so namreč nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP), saj tovrstnega dokaznega predloga pred sodiščem prve stopnje tožnica ni podala, niti ni obrazložila, zakaj tega predloga ni podala že v postopku pred prvostopenjskim sodiščem.

13. Prav tako pa tudi očitek protispisnosti ni utemeljen. Tovrstna kršitev je podana le, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre za napako tehnične narave, ko sodišče v obrazložitev sodbe nepravilno prenese tisto, kar je v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov zapisano. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Pritožba prav tako ne more uspeti s pavšalnim opozarjanjem, da je sodišče v določenih delih obrazložitve prišlo samo s seboj v nasprotje, ki pa ga ne konkretizira - ne pojasni, kateri razlogi sodbe naj bi bili med seboj v nasprotju. Po uradni dolžnosti je sodišče preverilo in ugotovilo, da sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, je jasna in razumljiva; pritožba pa konkretnih očitkov, ki bi tej ugotovitvi nasprotovali, ne vsebuje. Zakaj obrazložitev prvostopenjskega sodišča ne zadošča, pritožba namreč ne pojasni.

14. Glede na navedeno pritožba tožnice ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo, ki ga je podala toženka, pa ni v ničemer doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča in stroškovno ni bil potreben, zato mora tudi toženka sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

(1) kjer družba E. d. d. nastopa kot tožnica in zahteva plačilo neplačanega dela obveznosti po aneksu št. 3 h gradbeni pogodbi od toženke Z..

(2) Predlog za združitev je bil podan na naroku za glavno obravnavo, na katerem je bila zadeva zaključena. Dodati velja, da zgolj začeta prisilna poravnava nad toženko ne more biti razlog za združitev pravd, saj medsebojne terjatve veljajo za pobotane z začetkom postopka prisilne poravnava (drugi odstavek 164. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju).

(3) na naroku za glavno obravnavo dne 27. 1. 2014. (4) Izračun škode je naredila tako, da je izračunala obresti od leta 2010 (od datuma, ki je bil eno leto pred dejansko sklenitvijo pogodbe) do trenutka končnega plačila kupnine (A6 in A5).