Jedro

Za pripravo programa razreševanja presežnih delavcev je pomembno, da se po drugem odstavku 99. člena ZDR-1 delodajalec predhodno, z namenom, da doseže sporazum, posvetuje s sindikati o možnih načinih za preprečitev in omejitev števila odpovedi ter o možnih ukrepih za preprečitev in omilitev škodljivih posledic.

Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da tožena stranka ni bila dolžna sprejeti programa razreševanja presežnih delavcev in izvesti postopka odpovedi večjemu številu delavcev na podlagi predvidenih sprememb v poslovanju, izraženih v spornem dopisu, zgolj zato, ker se ta ocena uprave ne nanaša na odpuste v letu 2015. Sodišče prve stopnje je pri tem prezrlo, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici iz istega ekonomskega razloga, kot ga navaja v dopisu, v katerem predvideva kolektivni odpust 36 delavcev. Ob upoštevanju vsebine tega dopisa bi morala tožena stranka izdelati program razreševanja presežnih delavcev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 15. 12. 2015; da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo in traja do pravnomočnosti sodbe; da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do pravnomočnosti sodbe obračunati bruto nadomestilo plače, odvesti davke in prispevke ter tožnici plačati neto mesečno nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila in da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek 43.543,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke, se pritožuje tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi vztraja, da bi tožena stranka morala upoštevati določbe Zakona o delovnih razmerjih o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da ni šlo za kolektivni odpust pri toženi stranki. Iz dopisa uprave tožene stranke z dne 2. 12. 2015 izhaja, da se bo število zaposlenih pri toženi stranki v prvi polovici leta 2016 zmanjšalo za predvidoma 36 delavcev, tožnici pa je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 21. 12. 2015. Tožena stranka je v času podaje odpovedi vedela, da bo odpustila najmanj 36 delavcev, torej gre za večje število presežnih delavcev. Tožnica meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje o nepomembnosti dopisa uprave z dne 2. 12. 2015, saj ta izkazuje začetno ugotovitev tožene stranke o nepotrebnem delu večjega števila delavcev. Ker je tožena stranka vedela, da bo odpustila večje število zaposlenih, bi morala izdelati program razreševanja presežnih delavcev. Tega ni storila, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga nezakonita. Tožnica meni, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, ker ni upoštevalo pravnega mnenja dr. A.A. z dne 7. 11. 2016. Tega mnenja tožnica ni mogla predložiti že na prvem naroku na glavno obravnavo, saj je bilo narejeno kasneje po naročilu Sindikata B.. Tudi sicer za pravno mnenje ne velja pravilo o prekluziji, saj so v njem podana le pravna naziranja. Ker se je tožena stranka neposredno pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici soočila z dejstvom, da bo morala v nadaljevanju (tudi v letu 2016) podati odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do navedenega pravnega mnenja. Poleg tega je sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo toženi stranki naložilo, da za obdobje od 1. 1. 2015 dalje predloži podatke o številu odpuščenih delavcev, delavcev, katerim so bile spremenjene pogodbe o zaposlitvi, in prekarnih delavcev, česar tožena stranka ni storila. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati sekretarja sindikata C.C. in predsednika sindikata D.D. o tem, da je tožena stranka vseskozi vedela za večje število presežnih delavcev. Tožnica izpodbija odločitev o stroških postopka in zahteva povrnitev stroškov pritožbe.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnice, v katerem prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Vendar pa je zaradi zmotne materialnopravne presoje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zato sprejelo vsaj preuranjeno oziroma napačno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

6. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 6. 2013 na delovnem mestu komentator; - da je tožena stranka v obdobju od januarja do oktobra 2015 glede na enako obdobje v letu 2014 zabeležila upad prihodkov, ki so bili za 1.838.000,00 EUR nižji in nižje prihodke iz naslova naklad edicij (in sicer indeksi za E.: 91,9, za F.: 92,3, za G. 96,4 in za H.: 91,8) in oglasov (za 409.000,00 EUR); - da se je tožena stranka zaradi ugotovljenega ekonomskega razloga odločila, da v kulturni redakciji zmanjša število delavcev za dva delavca, zato je tožnici (in I.I.) 15. 12. 2015 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga; - da je tožena stranka v postopku ugotavljanja presežnega delavca med seboj primerjala le novinarje, zaposlene v kulturni redakciji, saj redakcija predstavlja posebno notranjo organizacijsko enoto tožene stranke.

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je tožena stranka ob ugotovljenem poslovnem razlogu tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ni bila dolžna upoštevati zakonskih določb o odpovedi večjemu številu delavcev. Pojasnilo je, da je pri ugotavljanju večjega števila delavcev v 98. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) določeno, da je zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno delo najmanj 30 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 ali več delavcev (tak delodajalec je tožena stranka). Zato je pri kvoti delavcev, ki se upoštevajo pri presoji, ali gre za kolektivni odpust, upoštevalo le obdobje 30 dni. Ugotovilo je, da je tožena stranka v letu 2015 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi 16 delavcem, v obdobju od 15. 12. 2015 do 15. 1. 2016 pa štirim delavcem ter da iz dopisa uprave tožene stranke z dne 2. 12. 2015 sindikatu pri delodajalcu izhaja, da je v prvi polovici leta 2016 predvideno zmanjšanje števila zaposlenih iz poslovnih razlogov za 36 oseb. Na podlagi navedenih ugotovitev je štelo, da v letu 2015 ni bil izpolnjen kriterij iz 98. člena ZDR-1 o nepotrebnem delu 30 delavcev v obdobju 30 dni in da tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev.

8. ZDR-1 v 98. členu dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje nad 300 delavcev (kot tožena stranka), veže na število delavcev, katerih delo zaradi poslovnih razlogov postane nepotrebno v obdobju 30 dni. Tožena stranka je v dopisu sindikata B. z dne 2. 12. 2015 navedla, da je v obdobju od januarja do oktobra 2015 glede na enako obdobje v letu 2014 zabeležila upad prihodkov, ki so bili za 1.838.000,00 EUR nižji in nižje prihodke iz naslova naklad edicij (in sicer indeksi za E.: 91,9, za F.: 92,3, za G.: 96,4 in za H.: 91,8) in oglasov (za 409.000,00 EUR). Na podlagi teh ekonomskih kazalcev je uprava tožene stranke (v dopisu z dne 2. 12. 2015) v prvi polovici leta 2016 predvidela zmanjšanje števila zaposlenih delavcev iz poslovnih razlogov za 36 oseb. Po 13 dneh, tj. 15. 12. 2015, je tožena stranka odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi iz istega ekonomskega razloga in ob upoštevanju istih podatkov o poslovanju tožene stranke (za obdobje januar - oktober 2015).

9. Za pripravo programa razreševanja presežnih delavcev je pomembno, da se po drugem odstavku 99. člena ZDR-1 delodajalec predhodno, z namenom, da doseže sporazum, posvetuje s sindikati o možnih načinih za preprečitev in omejitev števila odpovedi ter o možnih ukrepih za preprečitev in omilitev škodljivih posledic. Določba ZDR-1 je v skladu z 2. členom Direktive št. 98/59/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti (v nadaljevanju Direktiva). Ko je razlagalo pomen te določbe, je Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) poudarilo, da je za presojo, ali gre za odpoved večjemu številu delavcev, pomemben trenutek začetka postopka odpusta, ki nastopi z izjavo volje delodajalca odpovedati pogodbo o zaposlitvi (zadeva Junk, C-188/03 z dne 25. 1. 2005). Po prvem odstavku 2. člena Direktive je delodajalec dolžan pravočasno pričeti posvetovanja s predstavniki delavcev, "kadar predvideva kolektivno odpuščanje delavcev". Iz tega besedila izhaja (tako SEU v zadevi Akavan Erityisalojen, C-44/08 z dne 10. 9. 2009), da je to v fazi, ko še ni bila sprejeta nobena odločitev o konkretnih odpustih, saj za delodajalca nastane obveznost posvetovanja s predstavniki delavcev s sprejetjem strateških odločitev ali sprememb v poslovanju, s katerimi predvidi ali načrtuje kolektivne odpuste in ne šele takrat, ko iz strateških ali poslovnih odločitev izhaja nujnost kolektivnih odpustov. Posvetovanja se morajo nanašati zlasti na možnost, kako se izogniti odpustom ali jih zmanjšati, zato posvetovanje, potem ko bi bila odločitev o nujnosti odpustov že sprejeta, ne bi zagotovilo polnega učinka Direktive. Enako stališče glede nastopa trenutka posvetovanja s predstavniki delavcev je SEU zavzelo tudi v dveh novejših odločitvah (Ciupa in drugi, C-429/2016 z dne 21. 9. 2017 ter Socha in drugi, C-149/2016 z dne 21. 9. 2017). Da je namen posvetovanj s predstavniki delavcev zmanjšanje ali preprečitev kolektivnih odpustov, izhaja tudi iz odločitve SEU v zadevi Komisija proti Portugalski, C-55/02 z dne 12. 10. 2004, v kateri so sicer poudarjeni še drugi nameni posvetovanja. To pomeni, da se postopek odpustov ne začne šele, ko je znano število delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, ampak prej. V podobnem individualnem delovnem sporu je že zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS ob presoji vprašanja uporabe določb ZDR-1 o kolektivnem odpustu. V sklepu opr. št. VIII Ips 282/2016 z dne 6. 6. 2017 je zavzelo stališče, da se šteje, da je tožena stranka obšla zakonske določbe o odpovedi večjemu številu delavcev, če je ugotovila obstoj poslovnega razloga, nato pa v sklopu tega razloga podala odpovedi, ki jih je raztegnila na obdobje, daljše od 30 dni. S tem sklepom je Vrhovno sodišče RS razveljavilo odločitev v zadevi opr. št. Pdp 491/2016 z dne 28. 7. 2016, na katero se je pritožbeno sodišče sklicevalo v zadevi opr. št. Pdp 873/2016 z dne 20. 4. 2017 (tožeča stranka I.I.), ko je štelo, da tožena stranka ni dolžna izvesti postopka po pravilih o kolektivnem odpuščanju.

10. Glede na navedena pravna stališča je preuranjena presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna sprejeti programa razreševanja presežnih delavcev in izvesti postopka odpovedi večjemu številu delavcev na podlagi predvidenih sprememb v poslovanju, izraženih v dopisu z dne 2. 12. 2015, zgolj zato, ker se ta ocena uprave ne nanaša na odpuste v letu 2015. Sodišče prve stopnje je pri tem prezrlo, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici iz istega ekonomskega razloga, kot ga navaja v dopisu, v katerem predvideva kolektivni odpust 36 delavcev. Ob upoštevanju vsebine tega dopisa bi morala tožena stranka izdelati program razreševanja presežnih delavcev.

11. Ker je sodišče prve stopnje zaradi preuranjene presoje, da tožena stranka ni bila dolžna izvesti postopka odpovedi večjemu številu delavcev, nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred pritožbenim sodiščem.

12. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju navedenih stališč dopolniti dokazni postopek tako, da bo pridobilo listino - pravno mnenje z dne 7. 11. 2016 in po potrebi izvedlo še druge predlagane dokaze, nato pa ponovno odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka ter o pravdnih stroških v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi z vloženo pritožbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP)