Jedro

Presoja o vprašanju, ali je bila sklenjena pogodba prodajna ali komisijska skozi analizo zapisa dogovora.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 2. odstavku izreka spremeni tako, da zakonite zamudne obresti od pravdnih stroškov tečejo od 7.3.2000 dalje do plačila. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane plačilni nalog Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. ... z dne ... v veljavi za glavnico v znesku 1.218.533,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.7.1998 do plačila in za stroške v znesku 47.829,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1998 do plačila. Toženi stranki je naložilo plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 127.782,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.3.1998 do plačila. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna (in ne komisijska) pogodba. Proti sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila iz "vseh" pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagala naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je delno utemeljena. Stališču sodišča prve stopnje, da sta v obravnavanem primeru pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo, ni moč oporekati. Res je, kar trdi pritožba, da je tožena stranka ves čas postopka zatrjevala, da sta s tožečo stranko sklenili ustno pogodbo o prevzemu blaga iz trgovine tožeče stranke v konsignacijo zaradi nadaljnje prodaje na račun tožeče stranke. Vendar so te trditve tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ostale nedokazane. Listine v spisu, na katere se sklicuje tudi tožena stranka, namreč dokazujejo ravno nasprotno, in sicer, da je bila sklenjena prodajna pogodba. Dogovor, zapisan in podpisan dne 20.11.1997 (priloga B 4), ko je že prišlo do zamude v izpolnjevanju obveznosti tožene stranke in ko naj bi že nastopile težave glede cene za opremo, ne vsebuje zapisa nobene okoliščine, katere vsebina bi govorila v prid presoji, da je bila med strankama sklenjena komisijska pogodba. Iz zapisa je moč razbrati (nek) dogovor o kupnini in zlasti rok plačila, pri čemer je ta deloma odvisen od vrste blaga. To pa so značilnosti prodajne in ne komisijske pogodbe. Velja dodati, da so odloženi rok plačila in plačilo, ki je odvisno od okoliščin, vezanih na nadaljnjo prodajo, dogovori, ki prodajni pogodbi niso tuji. Zato je po prepričanju pritožbenega sodišča tudi dogovor o popustu za "cca 20 % na zalogo" treba razumeti v tem kontekstu - da se namreč nanaša na popust na dogovorjeno kupnino - in ne kot navodilo toženi stranki, po kakšni ceni, naj sporno blago prodaja. Bistvena značilnost obveznosti komisionarja je dati naročniku račun o opravljenem poslu in slednjemu izročiti vse, kar je prejel iz posla, ki ga je zanj opravil (1. in 2. odst. 780. čl. ZOR), ne pa vnaprejšnja opredelitev obveznosti plačila in izpolnitvenega roka zanj. Upoštevaje razloženo in vsebino naročilnic, izdanih in podpisanih s strani tožene stranke, je pravilna izpodbijana pravna kvalifikacija sporne pogodbe. Tožena stranka mora tako tožeči stranki plačati kupnino (454. čl. ZOR). Okoliščine, v katerih je do spornega dogovora prišlo, te presoje ne morejo omajati. Gre le za indice, ki ne izključujejo drugačnega in v tej gospodarski zadevi ugotovljenega dejanskega stanja. Iz doslej obrazloženega pa je razviden tudi odgovor na pritožbene trditve glede nesporazuma (prim. 63. čl. ZOR). Sicer pa obramba tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni dopuščala uvrstitve zatrjevanega dejanskega stanja pod 63. čl. ZOR. Tožena stranka je narmeč obrambo gradila na nedvoumno sklenjeni komisijski prodaji. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, in ker ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče potrdilo izpodbijano odločitev o glavni stvari (355. čl. ZPP). Pritožba pa utemeljeno opozarja na začetek teka zakonitih zamudnih obresti od pravdnih stroškov tožeče stranke. V izreku prvostopne sodbe je razsojeno, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti njene pravdne stroške v znesku 127.782,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.3.1998 do plačila. Kot trdi pritožnik, gredo stranki zakonite zamudne obresti od priznanih pravdnih stroškov šele z dnem izdaje prvostopne sodbe. Pritožbeno sodišče je v tem delu sodbo zato spremenilo (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP) in odločilo, kot je predlagal pritožnik: zakonite zamudne obresti od priznanih pravdnih stroškov začnejo teči z dnem izdaje prvostopne sodbe, t.j. 7.3.2000.