Jedro

Vprašanja povezana z odškodninsko odgovornostjo po prvem odstavku 154. člena ZOR in dokaznim bremenom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo zahteval, naj mu toženec plača odškodnino v znesku 2.022.000 SIT. Sodišče prve stopnje je tak tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo tožnikovo pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na določbo prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po kateri mora zaradi predpisanega obrnjenega dokaznega bremena toženec dokazovati, da ni povzročil škode, in ne tožnik. Tožnik je dokazal nastanek škode, pri čemer se sklicuje na mnenje izvedenca zdravnika. Tudi tožnik sam je ponudil dovolj dokazov, ki utemeljujejo toženčevo odškodninsko odgovornost. Pri tem se sklicuje na izpovedi prič T. G. in J. K.. Obrazložitev sodb nižjih sodišč torej nasprotuje sama sebi in ugotovljenim odločilnim dejstvom.

Toženec na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 154. člena ZOR bremeni oškodovanca dokazovanje nastanka škode, nedopustnosti povzročiteljevega ravnanja in vzročne zveze med tem ravnanjem in nastalo škodo. Obrnjeno dokazno breme je uzakonjeno v breme povzročitelja le glede odgovornosti za nastalo škodo. Opisano pravno razlago navedene zakonske določbe sta opredelili tako sodišče prve stopnje kot tudi sodišče druge stopnje, ko je zavrnilo tožnikovo pritožbo. Revizijsko sodišče se strinja tudi s tistim delom razlogov izpodbijane sodbe, ki se glede pravila o dokaznem bremenu sklicujejo tudi na določbo prvega odstavka 7. člena ZPP, predvsem pa na določbo 212. člena ZPP, "ki od tožnika terja aktivno vlogo pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov".

Sicer pa revizija ponuja presojo tudi "ne glede na obrnjeno dokazno breme", pri čemer izvedene dokaze ocenjuje s stališča, da je toženčeva odškodninska odgovornost dovolj utemeljena. To pa pomeni, da se revizija ne strinja s sprejeto dokazno oceno, po kateri sledi ugotovitev, da sta se tožnik in toženec sporekla, da pa ni zanesljivo dokazano niti to, da je toženec tožnika udaril, predvsem pa ne, da je tožnik nosil slušni aparat, kar naj bi imelo za posledico, da bi pritisk aparata ob udarcu povzročil tožniku bolečine. Dokazno je torej ocenjeno, da ni izkazano niti protipravno toženčevo ravnanje, niti ni izkazan nastanek škode. Taka dokazna ocena ne more biti predmet revizijske presoje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Trditev o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (razlogi sodbe naj bi bili v medsebojnem nasprotju, nasprotovali pa naj bi tudi odločilnim dejstvom) torej nedovoljeno posega na področje dejanske presoje. Ker je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).