Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik storil obe očitani kršitvi v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik določenega dne ni izdal in vročil stranki ustreznega računa in je po strankinem odhodu neupravičeno posegel v nezaključen račun ter nato izdal novi račun le za prodano gorivo, ne pa tudi za pijačo, saj je za pijačo izstavil nov račun in plačal s svojo kartico. Poleg tega je določenega dne, ko je stranka plačala z gotovino in kupila dve pijači, za pijačo, ki je bila v akciji, skeniral svojo kodo kartice in stranki omogočil popust. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil interno navodilo in Navodila o poslovanju s kartico franšizodajalca. Teh kršitev pa tožnik ni storil naklepno, saj se je držal omejitev, da lahko v svoji izmeni plača blago do vrednosti 15,00 EUR in je blago, ki ga je v obeh očitanih primerih kupil v svojem imenu in za svoj račun, kot povračilo uslug izročil strankama. S tem, ko je uporabil svojo kartico na svoji blagajni in posegel v nezaključen račun, je ravnal malomarno. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da obe kršitvi, ki jih je storil tožnik, nista tako hudi, da bi bila utemeljena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da tožnik v 20 letih delovne dobe ni bil obravnavan za kakršnekoli kršitve, bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja med strankama možno vsaj do izteka odpovednega roka. Zato ni izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1 in izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 1. 2015 nezakonita in se razveljavi. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo dne 9. 12. 2014, ampak da je trajalo do 22. 10. 2015, ko je pogodbo razvezalo, tožencu pa naložilo, da je dolžan tožniku za to obdobje priznati delovno dobo, ga prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a ter mu za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati bruto nadomestilo plače mesečno v višini 780,92 EUR, plačati prispevke in davke, tožniku pa izplačati neto nadomestilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in plačati denarno povračilo v znesku 7.800,92 EUR ter povrniti stroške postopka v znesku 1.027,12 EUR, s pripadajočimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev, vse v roku 8 dni.

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženec in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. To je sicer ugotovilo, da je tožnik storil obe očitani mu kršitvi, vendar pa ju je štelo za bagatelni in posledično razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Opozarja, da je toženec že v odpovedi in tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje navajal, da bi oziroma sta tožnikovi kršitvi vplivali na poslovanje toženca in medsebojne odnose v kolektivu. Toženec bi lahko utrpel tako materialno kot tudi nematerialno škodo, saj bi bil lahko podvržen inšpekcijskemu nadzoru in bi mu bila lahko izrečena globa zaradi prekrška, najemodajalec pa bi mu lahko odpovedal pogodbo o poslovnem sodelovanju. Tožnikovo ravnanje (zloraba svoje kartice za nudenje popustov strankam in neizdajanje ustreznih računov) pa nedvomno vpliva na ugled in dobro ime toženca, vplivalo pa je tudi na odnose v kolektivu, ker tožniku ni mogel več zaupati. Vseh teh okoliščin pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tako sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti, saj svojega stališča ni obrazložilo. Podalo pa tudi ni podlage za ugotovitev, da sta kršitvi bagatelni. Prav tako se ni opredelilo do izjav priče A.A. in toženca, ki sta izpovedala o odločilnih dejstvih. Vse te okoliščine pa predstavljajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Napačen in popolnoma neutemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se toženec zavzema za to, da je že vsako nespoštovanje internih navodil lahko razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj to iz postopka ne izhaja. Tako je sodišče prve stopnje v tem delu zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker pa sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, je to tudi kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Temeljna naloga tožnika, zaposlenega na delovnem mestu prodajalca, je bila izvajanje prodaje blaga ter storitev na bencinskem servisu v skladu z navodili toženca. Tožnik je zavestno in naklepno kršil pravila blagajniškega poslovanja, s tem ko računa strankama ni vročil, s tem ko je naknadno, po odhodu stranke, posegel v račun in je s tem, ko je spreminjal postavke oziroma podatke o kupcu, izdal račun z lažnimi podatki. Zaradi pomena in teže tožnikovih kršitev bi nesankcioniranje negativno vplivalo na poslovanje toženca, saj bi se kršitve lahko ponavljale in celo stopnjevale, tega pa si toženec ne more privoščiti. Tožnik je tako storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 in ker nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče, je odpoved pogodbe o zaposlitvi pravilna. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno uporabilo določbo 2. odstavka 118. člena ZDR-1, ker je tožniku dosodilo previsok znesek denarnega povračila. Sodišče prve stopnje pri odmeri ni upoštevalo vseh bistvenih okoliščin. Po pritožbenem stališču tožnikova starost, izobrazba in njegove dolgoletne delovne izkušnje v povezavi z visoko stopnjo povpraševanja po poklicu prodajalca omogočajo povsem povprečne zaposlitvene možnosti, tožnikova starost pa tudi ne preprečuje možnosti ustreznega usposabljanja. Poleg tega pa sodišče tudi ni upoštevalo okoliščine, ki je privedla do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Po pritožbenem stališču bi primerno denarno povračilo lahko znašalo največ štiri tožnikove plače. 3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je pritožba neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

7. V zvezi z očitano kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta ni podana. Izpodbijana sodba ima namreč razloge o odločilnih dejstvih, ki so sicer skopi, vendar zadostujejo standardu obrazložitve, med seboj pa si tudi niso v nasprotju. Prav tako sodišče prve stopnje s tem, ko je zapisalo, da ugotavlja, da se toženec zavzema, da je že vsako, tudi najmanjše nespoštovanje internih navodil, lahko razlog za izredno odpoved, ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta ugotovitev se namreč nanaša na toženčevo ravnanje v obravnavani zadevi in ne na njegovo splošno ravnanje.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik storil obe očitani mu kršitvi po 1. in 2. alineji 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) in sicer: da dne 6. 10. 2014 ni izdal in vročil stranki ustreznega računa in po strankinem odhodu neupravičeno posegel v nezaključen račun ter nato izdal novi račun le za prodano gorivo v vrednosti 20,00 EUR, ne pa tudi za pijačo tj. 2 komada Radlerja, saj je za pijačo izstavil nov račun v vrednosti 2,00 EUR in to plačal s svojo kartico in da je dne 8. 10. 2014 potem, ko je stranka plačala z gotovino in kupila en Radler in eno pivo Zlatorog, za Radler, ki je bil v akciji po ceni 1,00 EUR, skeniral svojo kodo A. kartice in stranki omogočil popust v višini 0,59 EUR. S tem pa je kršil interno navodilo ... z dne 8. 6. 2012 in Navodila o poslovanju z A. kartico franšizodajalca B. d. d., C.. Vendar pa je ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prehuda sankcija za ti dve kršitvi.

9. Kot izhaja iz tožnikovega zagovora je dne 6. 10. 2014 stranki, ki je plačevala bencin in dve Radler grenivki, hotel vrniti uslugo. Ko je odšla kadit, ji je povedal, da ji pijačo plača on. V zvezi z dogodkom dne 8. 10. 2014 pa je povedal, da imajo probleme z oddajo pošte, ker je pošta odprta samo dve uri dopoldan in dve popoldan, zato prosijo poštne delavce, če jim lahko oddajo pošto. Tako je tega dne čutil, da se mora za uslugo oddolžiti in je poštarju dal denar za kavo, ta pa je povedal, da ni sam in da sta s kolegom spila že tri kave in bo raje kaj drugega. Zato je pri plačilnem postopku potegnil svojo kartico zvestobe. Tožnik s kršitvijo tožene stranke ni neposredno oškodoval, dejanji pa je tudi obžaloval. Tožnik v 20 letih dela pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih ni bil nikoli kaznovan, prav tako ni imel problemov s kršitvami delovnih obveznosti ali s pritožbami strank, za svoje delo pa je bil celo pohvaljen.

10. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbenimi navedbami, da bi toženec res lahko utrpel materialno škodo, če bi bil podvržen inšpekcijskemu nadzoru, prav tako pa bi mu najemodajalec lahko odpovedal pogodbo o poslovnem sodelovanju. Vendar mu škoda ni nastala in tudi verjetnost, da bi mu nastala, je bila majhna.

11. Tožnik kršitev ni storil naklepno. Kot je navedel v zagovoru, se je držal omejitev, da lahko v svoji izmeni plača blago do vrednosti 15,00 EUR. Tožnik je blago, ki ga je v obeh očitanih primerih kupil v svojem imenu in za svoj račun, kot povračilo uslug izročil strankama. S tem, ko je uporabil svojo A. kartico na svoji blagajni in posegel v nezaključen račun, pa je ravnal malomarno. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da obe kršitvi, ki jih je storil tožnik, nista tako hudi, da bi bila izredna odpoved utemeljena. Glede na to, da tožnik v 20 letih delovne dobe ni bil obravnavan za kakršnekoli kršitve (toženec ni zatrjeval drugače), bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja med strankama možno vsaj do izteka odpovednega roka.

12. Toženec bi lahko tožnika sankcioniral tudi na drug način, kot je izčrpno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitve, zato njegovih pritožbenih navajanj, o vplivu na odnose v kolektivu ni mogoče upoštevati. Generalno preventivni namen sankcioniranja bi lahko uresničil tudi z drugačnim ukrepom. Zato se pritožbeno sodišče strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da ni izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, da nadaljevanje delovnega razmerja ni možno niti do izteka odpovednega roka.

13. Neutemeljeno očita pritožba sodišču prve stopnje, da je tožniku dosodilo previsok znesek prisojenega denarnega povračila. Kot izhaja iz točke 5 obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine v obravnavani zadevi in tožniku dosodilo primeren znesek v višini desetih povprečnih plač, ki so bile tožniku izplačane v zadnjih treh mesecih preden mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tako skladno z določbo 2. odstavka 118. člena ZDR-1 pravilno upoštevalo, da ima tožnik 20 let delovne dobe, da so njegove zaposlitvene možnosti, glede na to, da je 20 let delal na bencinskih servisih in ima zato specifične delovne izkušnje, manjše, da ima glede svojo na starost manjše možnosti ustreznega usposabljanja in s tem prilagoditve potrebam dela na trgu. Glede na to, da je tožnik sicer kršil delovne obveznosti, vendar z njimi ni povzročil škode delodajalcu in da nikoli pred tem ni bil obravnavan za kakršnekoli kršitve delovnih obveznosti, denarno povračilo po 118. členu ZDR-1, ki ga je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 10 povprečnih plač, ni previsoko, ampak je primerno.

14. Pritožbeno sodišče je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je ugotovilo, da je pritožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena in 155. členu ZPP. Toženec pritožbenih stroškov ni priglasil, tožnik pa z odgovorom k odločitvi ni bistveno pripomogel, zato sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.