Jedro

Lastnik stvari lahko po 92. členu SPZ od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Tožnica pa si je to pravico še posebej zagotovila v pogodbi za primer odstopa od pogodbe.

Ker je tožničina terjatev nastala po začetku stečajnega postopka, jo tožnica lahko uveljavlja tudi izven tega postopka, torej v tej pravdi.

Stanovanje, ki je predmet spora, ne spada v stečajno maso, ker ne gre za toženkino premoženje. Samo terjatve, ki neposredno vplivajo na obseg stečajne mase, se z začetkom stečajnega postopka po prvem odstavku 253. člena ZFPPIPP pretvorijo v denarne terjatve. Sicer pa terjatev ni nujno enaka zahtevku, ki ga obravnava sodišče. Takšen je ravno zahtevek za izpraznitev in izročitev nepremičnine, ki ga že pojmovno ni mogoče pretvoriti v denarno terjatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka izprazniti nepremičnino ID znak AA-BB-301, posamezni del št. 301 v stavbi št. BB, k.o. AA, ki se nahaja v visokem pritličju stanovanjske stavbe na naslovu …... v Ljubljani in ga izročiti v posest tožnici. Toženki je še naložilo, da mora tožnici povrniti 2.970,00 EUR njenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Poudarja, da je v postopku osebnega stečaja. Tožničina nedenarna terjatev se je zato spremenila v denarno terjatev, pravdo pa bi moralo sodišče prekiniti. Poleg tega tožnica ni dokazala, da je lastnica sporne nepremičnine. Tožnica nima pravnega interesa za tožbo, saj je že pogodba o finančnem leasingu, ki sta jo pravdni stranki sklenili v obliki notarskega zapisa, izvršilni naslov. Sodišče bi zato moralo zavreči tožbo.

Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje toženkinim pritožbenim trditvam in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Toženka ne oporeka ugotovitvi izpodbijane sodbe, da po tožničinem odstopu od Pogodbe o finančnem leasingu brez pravne podlage zaseda sporno stanovanje. Pritožbena trditev, da tožnica ni dokazala svoje lastninske pravice, je očitno protispisna, upoštevaje zemljiškoknjižni izpisek, ki ga je predložila tožnica. Tožnica na zadnjem naroku ni spremenila tožbe, ampak je zgolj dopolnila svoj tožbeni zahtevek z navedbo identifikacijskega znaka sporne nepremičnine. Neutemeljen in tudi neobrazložen je pritožbeni očitek o domnevni nesklepčnosti tožbe. Lastnik stvari lahko po 92. členu Stvarnopravnega zakonika od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Tožnica pa si je to pravico še posebej zagotovila v pogodbi za primer odstopa od pogodbe. Nedokazana in zato neupoštevna je pritožbena trditev, da tožnica že razpolaga z izvršilnim naslovom, ker naj bi bila Pogodba o finančnem leasingu sklenjena v obliki notarskega zapisa. Neutemeljen je zato tudi pritožbeni dvom o tožničinem pravnem interesu za tožbo.

Iz izpodbijane sodbe je mogoče povzeti, da je tožnica odstopila od pogodbe 2. 2. 2010, postopek osebnega stečaja nad toženko pa se je začel 26. 3. 2009. Ker je tožničina terjatev nastala po začetku stečajnega postopka, jo tožnica lahko uveljavlja tudi izven tega postopka, torej v tej pravdi. Sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno prekiniti pravdnega postopka, kot zmotno meni toženka v pritožbi. Stanovanje, ki je predmet spora, ne spada v stečajno maso, ker ne gre za toženkino premoženje. Toženkino sklicevanje na njen osebni stečaj je zato neutemeljeno. Samo terjatve, ki neposredno vplivajo na obseg stečajne mase, se z začetkom stečajnega postopka po prvem odstavku 253. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju pretvorijo v denarne terjatve. Sicer pa terjatev ni nujno enaka zahtevku, ki ga obravnava sodišče. Takšen je ravno zahtevek za izpraznitev in izročitev nepremičnine, ki ga že pojmovno ni mogoče pretvoriti v denarno terjatev. Po navedenem toženkin osebni stečaj nima nikakršnega vpliva na to pravdo, zato ni bilo nobene ovire za izdajo izpodbijane sodbe.

Pritožbeni razlogi niso podani, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku. Ob tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne tistih, na katere meri pritožba, in ne tistih, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Toženkino pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo prvo sodbo.

Pravdni stranki nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov. Toženka je s pritožbo propadla, tožnica pa s svojim odgovorom ni ničesar bistvenega prispevala k odločitvi o pritožbi. Pravdni stranki morata zato svoje stroške pritožbenega postopka kriti sami (prvi odstavek 165. člena ZPP).