Jedro

Upniki, ki zahtevajo ločitev zapuščine, morajo verjetno izkazati, da imajo terjatev proti zapustniku, ni pa jim treba izkazati, da obstaja nevarnost za njihove interese, t.j., da ne bodo poplačani. Takšno je tudi stališče teorije (Karel Zupančič: Dedno pravo). Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje zahtevalo od upnikov, da izkažeta tudi obstoj drugega pogoja, pa je ugotovilo, da upnika nista dokazala terjatve do zapustnika z zadostno stopnjo materialne resnice (verjetnost obstoja terjatve).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo upnikov za ločitev zapuščine pokojnega od premoženja njegovih dedičev.

Zoper sklep sta se pravočasno pritožila upnika iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Navajata, da je bilo v sklepu Okrajnega sodišča opr. št. D 147/97 ugotovljeno, da je pokojni J. G. s hranilne knjižice pok. L. K. opravil več dvigov gotovine, ta sredstva pa predstavljajo zapuščino po pokojnem L. K., katerega dediča sta upnika. Dediči po pokojnem L. K. so zahtevali od J. G., naj v zapuščino vrne 696.746,37 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 4.4.2002 do plačila. S tem se G. ni strinjal in ker je pred izdajo sklepa umrl, je sodišče dediče po pok. L. K. napotilo na uveljavljanje zahtevka zoper J. G. oziroma njegove dediče. Zato sta upnika tudi vložila zahtevo za ločitev zapustnikovega premoženja od premoženja dedičev. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje povzelo navajanja dr. Karla Zupančiča iz njegove knjige, da je smisel tega instituta v tem, da se zaščitijo upniki zapustnika pred upniki dedičev v primeru, ko so dediči prezadolženi. Premoženje zapustnika se namreč že v trenutku zapustnikove smrti spoji s premoženjem dedičev in če so ti prezadolženi, obstaja nevarnost, da zapustnikovi upniki ne bodo nikoli prišli do poplačila svojih terjatev. Dediči namreč svojim upnikom odgovarjajo s svojim celotnim premoženjem, zapustnikovim upnikom pa le do višine podedovanega deleža zapuščine. Vendar pa dr.

Zupančič v nadaljevanju izrecno navaja, da morajo upniki, ki zahtevajo ločitev upnikovega premoženja, verjetno izkazati, da imajo terjatev proti zapustniku, ni pa jim treba dokazovati, da obstaja nevarnost za njihove interese. Enako stališče zavzema tudi dr.

Borislav Blagojevič, na katerega se sklicuje dr. Zupančič. Že sama lastnost upnika jim daje možnost zahtevati ločitev premoženja, verjetnost izkazane terjatve pa zadošča, da sodišče odredi ločitev zapustnikovega premoženja od premoženja dedičev. 143. člen ZD ne navaja, da bi morali upniki izkazati prezadolženost dedičev niti ne zahteva od upnikov zatrjevanja prezadolženosti. Upnika se sicer strinjata z razlago sodišča glede namena in smisla instituta ločitve zapustnikovega premoženja od premoženja dedičev, vendar pa ne drži, da bi morala upnika dokazati, da imata terjatev ter da so dediči prezadolženi. Upnikom ni treba dokazati obstoja terjatve, temveč morajo izkazati za verjetno, da imajo terjatev zoper zapustnika.

Predvsem pa upnikom ni treba dokazovati, da so dediči prezadolženi.

Razlaga instituta separatio bonorum, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje, je torej napačna oziroma nepopolna ter v nasprotju s stališči pravne teorije in sodne prakse, uporaba tega instituta pa bi bila s takšno razlago zelo omejena. Upniki bi namreč morali imeti zoper zapustnika že vsaj nepravnomočen izvršilni naslov, saj bi le tako dokazali obstoj terjatve, prezadolženost zapustnikovih dedičev pa bi bilo skoraj nemogoče dokazati. Zapustnikovi upniki bi morali poiskati vse upnike zapustnikovih dedičev in pridobiti vsa dokazila o dedičevem premoženjskem stanju, da bi dokazali, da je dedič prezadolžen. Interesi zapustnikovih upnikov so ogroženi že s tem, da pride do združitve zapustnikovega premoženja s premoženjem dedičev.

Če sodišče dovoli ločitev zapustnikovega premoženja od premoženja dedičev, s tem dedič ni v slabšem položaju, kot bi bil, če premoženje ne bi bilo ločeno. Po drugi strani pa lahko zaradi zavrnitve zahteve za ločitev premoženja zapustnika od dedičevega premoženja, zapustnikovim upnikom nastane nenadomestljiva škoda, saj se lahko iz premoženja, iz katerega bi se sicer poplačali upniki zapustnika, pred njim poplačajo upniki dediča, zapustnikovi upniki pa ostanejo praznih rok. Škoda, ki jo lahko utrpijo zapustnikovi upniki zaradi zavrnitve zahteve za ločitev zapustnikovega premoženja od premoženja dedičev, je vsekakor večja od škode, ki jo zaradi izdaje sklepa o ločitvi zapustnikovega premoženja od premoženja dedičev trpijo slednji.

Verjetnost, da imata upnika terjatev zoper zapustnika, je vsekakor izkazana, saj je bilo v zapuščinskem postopku D 147/97 ugotovljeno, da je imel zapustnik dolg do L. K. in da ta dolg predstavlja zapuščino po pok. L. K., ki sta jo dedovala upnika. Upnika zato predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in njuni zahtevi za ločitev zapustnikovega premoženja od premoženja dedičev ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

V čem naj bi bila podana sicer uveljavljana bistvena kršitev določb postopka, pritožba ne pojasni, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom ZD).

Pritožba sprejema razlago sodišča prve stopnje o namenu in smislu instituta ločitve zapuščine, ki ga ureja 143. člen ZD in temu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Nadalje se pritožbeno sodišče tudi strinja s pritožbo, da morajo upniki, ki zahtevajo ločitev, verjetno izkazati, da imajo terjatev proti zapustniku, ni pa jim treba izkazati, da obstaja nevarnost za njihove interese, t.j., da ne bodo poplačani. Takšno je tudi stališče teorije, na katero se sklicujeta tako sklep prve stopnje kot tudi pritožba (Karel Zupančič: Dedno pravo). Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje zahtevalo od upnikov, da izkažeta tudi obstoj drugega pogoja, pa je ugotovilo, da upnika nista dokazala terjatve do zapustnika. Sodišče prve stopnje resda ni pojasnilo, s kakšno stopnjo materialne resnice je ugotavljalo obstoj upnikove terjatve. Iz izraza "dokazati" bi bilo sicer mogoče sklepati, da s stopnjo materialne resnice, kot se zahteva za meritorno odločanje (torej s prepričanjem), vendar pa iz nadaljnje obrazložitve sklepa prve stopnje izhaja, da je vendarle ugotavljalo (le) verjetnost obstoja terjatve (ta pa je podana tedaj, ko so razlogi, ki govore v prid obstaja določenega dejstva, močnejši od tistih, ki govore proti njegovemu obstoju). Tako je namreč treba razumeti nadaljnje razloge sodišča prve stopnje, da je bila terjatev do J. G. sporna že v zapuščinskem postopku po L. K. in je zato sodišče odločilo, da jo je treba uveljavljati v pravdi z ustrezno tožbo. Ta zaključek sodišča prve stopnje kaže na to, da dvomi v obstoj terjatve, torej, da so razlogi, ki govore za njen obstoj v ravnovesju s tistimi, ki govore proti temu. Pritožba namreč neutemeljeno poudarja, da je bilo v postopku pod opr. št. D 147/97 ugotovljeno, da je pokojni J. G. s hranilne knjižice L. K. dvignil določeno vsoto denarja, zaradi česar je imel ta (sedaj pa imajo njegovi dediči) terjatev do njega. V sklepu opr. št. D 147/97 z dne

16.9.2002 sodišče tega ni ugotovilo (zlasti ne, da bi šlo za neupravičen dvig s hranilne knjižice), temveč je dediče napotilo, da svojo terjatev uveljavljajo v pravdi. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni z zadostno stopnjo materialne resnice ugotovilo obstoj terjatve upnikov, zaradi česar je njun predlog za ločitev zapuščine v smislu 143. člena ZD pravilno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi pritožnika izpodbijata sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.