Jedro

Po prepričanju pritožbenega sodišča predložene listine zadoščajo za zaključek o verjetnosti, da prodaja alkoholnih pijač pri prvo toženi stranki v nočnem času predstavlja vir za nevarnost škodnih posegov v lastninsko pravico tožeče stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se prvo toženi stranki, do pravnomočne odločitve v pravdni zadevi, prepove vsakodnevna prodaja alkoholnih pijač v času od 22. ure zvečer do 6. ure zjutraj. Odločitev je utemeljilo z zaključkom, da tožeči stranki s predlaganimi dokazi ni uspelo prepričati sodišča o verjetnem obstoju terjatve.

Proti sklepu se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Izrecno ne zatrjuje obstoja katerega od v zakonu predvidenih pritožbenih razlogov. V obrazložitvi pritožbe pa navaja, da je terjatev tožeča stranka z listinskimi dokazi več kot verjetno izkazana. Prodaja alkohola je vzrok ogrožanja premoženja in telesne integritete tožnika in drugih stanovalcev hiše ter mimoidočih. Ponudba alkohola v trgovini je neprimerljiva s cenami v gostinskih lokalih in dostopna populaciji, ki kupuje ponoči. Predloženi dokazi izkazujejo tudi, da je posredovanje policije neučinkovito in da se nevšečnosti ter nasilje še stopnjujejo.

Prvotožena stranka je na pritožbo tožeče odgovorila. Pridružuje se stališču prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni uspela niti verjetno izkazati utemeljenosti svoje terjatve. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni verjetno izkazala obstoja terjatve. Dejstva, ki jih tožeča stranka v pravdnem postopku zatrjuje zahtevajo presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po določbi 156. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ta v 1. odst. določa, da lahko vsak zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. Določba 4. odst. istega člena omogoča družbeno opravičene ukrepe za preprečitev nastanka škode ali za njeno zmanjšanje tudi v primeru, če škoda nastaja pri opravljanju dovoljene dejavnosti. Glede na takšno določbo je mogoče pritrditi stališču tožeče stranke, da zadošča, če dejavnost tožene stranke predstavlja vir škodne nevarnosti in ni treba, da bi tako dejavnost izvajala toženka ali da bi se izvajala v njenih prostorih. Po prepričanju pritožbenega sodišča predložene listine zadoščajo za zaključek o verjetnosti, da prodaja alkoholnih pijač pri prvo toženi stranki v nočnem času predstavlja vir za nevarnost škodnih posegov v lastninsko pravico tožeče stranke. Listinski dokazi namreč kažejo tudi na točnost trditve tožeče stranke, da posredovanje policije, vsaj doslej, ni bilo učinkovito.

Vse navedeno po prepričanju pritožbenega sodišča omogoča zaključek o tem, da je terjatev tožeče stranke verjetno izkazana. Kljub temu pa pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke in ni samo spremenilo izpodbijane odločbe, ker v dosedanjem postopku ni bilo ugotovljeno, ali so podane tudi ostale predpostavke, ki jih določba 272. čl. ZIZ predpisuje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Za pravilnost materialno-pravne odločitve bo torej moralo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku ugotoviti še preostala dejstva, ki so odločilnega pomena glede na določbo 2. odst. 272. čl. ZIZ, nato pa ponovno sklepati o utemeljenosti predlagane začasne odredbe.