Jedro

Tožena stranka je bila tožniku (invalidu) dolžna na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem ponuditi sklenitev pogodbe o zaposlitvi samo, če je bilo to delovno mesto za tožnika poleg tega, da bi se upoštevale vse omejitve iz odločb ZPIZ, tudi ustrezno, upoštevajoč določbe 40. člena ZZRZI in 90. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožnika se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožbeni stroški se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot nezakonita razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 26. 10. 2009, št...., ki ga je izdalo Ministrstvo za finance, ... in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 9. 12. 2009, št.... (I. tč. izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s potekom odpovednega roka 120 dni, temveč je trajalo do 19. 11. 2011 (II. tč. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka tožniku dolžna obračunati za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 21. 4. 2010 do 19. 11. 2011 nadomestilo bruto plače v višini 1.402,73 EUR, kot jo je tožnik prejemal v času delovnega razmerja pri toženi stranki, ter mu nato po odvodu pripadajočih davkov in prispevkov izplačati neto znesek plače, zmanjšane za nadomestilo, ki ga je tožnik prejel od 21. 4. 2010 do 16. 10. 2011, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska plače dalje do plačila (III. tč. izreka). Nadalje je sodišče ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika iz naslova odškodnine v višini 19.638,22 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska, izračunanega od navedenega bruto zneska od 14. 2. 2012 dalje do plačila, in da ne obstoji terjatev za razliko do vtoževanega zneska v višini 5.610,92 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV/1 tč. izreka); ugotovilo je, da obstoji terjatev tožene stranke iz naslova odpravnine v višini ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2012 do 14. 2. 2012, in da ne obstoji terjatev za razliko vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od zgoraj navedenega zneska od 5. 5. 2010 do 14. 2. 2012 (IV/2 tč. izreka). V točkah IV/1 in IV/2 izreka ugotovljene terjatve je sodišče med seboj pobotalo do višine 12.217,20 EUR tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku razliko neto odškodnine v znesku 4.420,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2012 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV/3 tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skupnem znesku 1.053,60 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku po reintergaraciji oz. podredno tožniku prizna 18 plač odškodnine po 118. čl. ZDR. Tožnik v pritožbi izpostavlja, da je zagotovo upravičen do reintegracije, saj ima sedaj sklenjeno pogodbo zgolj za določen čas od 20. 11. 2011 do 19. 11. 2012. Ali obstajajo pogoji za reintegracijo oz. ali ima tožena stranka delovno mesto, bo mogoče presojati šele v trenutku, ko bo sodba pravnomočna in se bo pristopilo k njeni izvršitvi. Šele, če tedaj tožena stranka ne bo imela delovnega mesta, bo mogoče razpravljati o drugih možnostih, ki jih ima delodajalec. V kolikor bo pritožbeno sodišče mnenja, da je potrebno uporabiti 118. čl. ZDR, pa tožnik izpostavlja, da je sodišče tožniku presodilo prenizko odškodnino. Če kdo, potem je zagotovo tožnik upravičen do zneska odškodnine v maksimalnem znesku po ZDR. Slabših zaposlitvenih možnosti, kot jih ima tožnik, glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje po sodišču prve stopnje praktično delavec skoraj ne more imeti. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ko je navedlo, da je Komisija navedla razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ni obstajal, in da naj bi navedla drugačen razlog, kot ga je tekom postopka zatrjevala tožena stranka. Obstaja torej nasprotje med tem, kar sodišče navaja o vsebini mnenja in samim tem mnenjem. Komisija ni ugotovila drugačnega razloga, kot ga je ugotovila tožena stranka. Sodišče bi moralo upoštevati celotno mnenje, tudi obrazložitev, in ne le izrek. Nobenega dvoma ni, iz katerega razloga je tožena stranka tožniku podala odpoved in to med strankama tudi nikoli ni bilo sporno. Sodišče prve stopnje je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovilo, saj se ni izreklo niti ni ugotavljalo, ali je tožena stranka ali drug delodajalec razpolagal s prostim delovnim mestom, ki bi bilo za tožnika ustrezno. Prav tako sodišče ni pravilno ugotovilo, zakaj sporazum z drugim delodajalcem ni bil sklenjen in kakšna je bila narava odklonitve ponujene zaposlitve pri drugem delodajalcu. Tožena stranka niti v okviru carinske službe niti pri drugem delodajalcu tožniku ni mogla zagotoviti takšnega delovnega mesta, kot to zahteva veljavna zakonodaja, zato z drugim delodajalcem ni bila dolžna skleniti sporazuma. Sodišče popolnoma spregleda 6. odst. (oz. v času odpovedi 4. odst.) 40. čl. ZZRZI, ki govori o ustreznosti ponujenega dela. Sodišče bi zato moralo najprej preverjati izpolnjevanje pogojev iz navedenega odstavka. Podjetje A. ni imelo na razpolago delovnega mesta z ustrezno stopnjo strokovne izobrazbe, saj je bil tožnik takrat zaposlen na delovnem mestu carinika, za katerega se zahteva V. stopnja izobrazbe, v tem podjetju pa bi lahko opravljal zgolj delo nekvalificiranega delavca, kar je tožnik celo sam izpostavil na naroku dne 25. 8. 2011. Tožena stranka nikoli ni trdila, da je razgovore in dopise s podjetjem A. štela za sklenitev sporazuma. Ker je bilo jasno, da zaposlitev v tem podjetju ni ustrezna, do sklenitve sporazuma ni prišlo. Tožena stranka tudi ni trdila, da je tožnikovo izjavo z dne 28. 4. 2009 štela za odklonitev ponujenega dela v smislu 2. odst. 40. čl. ZZRZI. V kolikor bi to trdila, tožnik ne bi bil upravičen do odpravnine. Zakonodaja delodajalca ne zavezuje, da z drugim delodajalcem sklene sporazum za neustrezno delo. Tožena stranka izpostavlja tudi, da je tožnik prejemal denarno nadomestilo za čas brezposelnosti od 21. 4. 2010 do 15. 11. 2011. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje, glede datumov upoštevanja izplačanega nadomestila, navedlo nepravilen datum konca prejemanja denarnega nadomestila, svoje odločitve pa ni obrazložilo. Priznana višina odškodnine po 118. čl. ZDR je bistveno previsoka. Sodišče odškodnine ne more prisoditi zgolj na podlagi pavšalnih navedb, temveč bi tožnik moral navesti dejstva o bodoči pravno priznani škodi na premoženjskem in nepremoženjskem področju. Tožnik teh dejstev ni navedel. Tožnik se je zaposlil ter za svoje delo prejema plačo v višini 500,00 EUR neto za 4 ure dela. Od 20. 11. 2011 dalje tožnik prejema akontacijo delne invalidske pokojnine v znesku 350,00 EUR. Tudi če bi tožnik obdržal zaposlitev pri toženi stranki, bi bil zaposlen le za polovičen delovni čas.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pravna podlaga za navedeni individualni delovni spor je podana v določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadaljnji) ter Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil tožnik z odločbami ZPIZ z dne 28. 3. 2006 in 31. 5. 2007 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, zaradi posledic poškodbe izven dela, s priznano pravico do dela na drugem delovnem mestu, ki bo fizično lažje, psihično manj naporno, le v dnevnih izmenah, brez daljše hoje, ali stoje, brez daljših prevozov do delovnega mesta, s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno. Tožena stranka je tožnika s sklepom z dne 2. 7. 2007 razporedila na čakanje na delo doma, ter pričela postopek pred Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (priloga B36). Dne 9. 10. 2009 (priloga B64) je Komisija ugotovila, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi zato, ker tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je kljub temu štelo, da je tožena stranka dejansko imela možnost zaposliti tožnika pri drugem delodajalcu, to je podjetju A. d.d., pa kljub temu s tem podjetjem ni sklenila pisnega sporazuma in tako tožniku ni bila ponujena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, kot to zahteva 40. čl. ZZRZI. Sodišče prve stopnje se je nadalje postavilo na stališče, da odpoved tožene stranke temelji na mnenju Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je navedla razlog, ki ni obstajal, ter da je Komisija navedla drugačen razlog, kot ga je tekom postopka zatrjevala tožena stranka. Iz navedenih razlogov je odpoved razveljavilo in tožniku priznalo odškodnino po 118. čl. ZDR v višini 14 – tih plač.

Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

V času odpovedi veljaven Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 s spremembami) je v 2. odst. 39. člena določal, da je invalidu delodajalec dolžan ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za dela, ki ustrezajo njegovi strokovni izobrazbi in usposobljenosti ter so v skladu z njegovo delovno zmožnostjo. V 1. odst. 40. čl. je bilo določeno, da delodajalec lahko invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga oziroma delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s tem zakonom oziroma predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem. Nadalje pa je bilo v 4. odstavku istega člena določeno, da če delodajalec invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z drugim odstavkom prejšnjega člena (2. odst. 39. čl. ZZRZI), ali če delodajalec invalidu oziroma delovnemu invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom tega člena, o čemer odloči komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi.

Glede na citirano materialnopravno podlago je torej bistveno vprašanje tega spora, ali je tožena stranka tožniku lahko na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu, torej delu, ki ustreza tožnikovi strokovni izobrazbi in usposobljenosti ter je v skladu z njegovo delovno zmožnostjo. Glede ustreznosti zaposlitve je potrebno upoštevati tudi določbo 3. odst. 90. čl. ZDR, ki določa, da je ustrezna zaposlitev, zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca.

Iz dokaznega postopka je razvidno, da je podjetje A. d.d. toženi stranki dejansko sporočilo, da razpolaga s prostim delovnim mestom, kjer bi upoštevali vse omejitve iz tožnikovih odločb, ni pa razvidno, ali je bilo to delovno mesto za tožnika tudi ustrezno, upoštevajoč določbe 40. čl. ZZRZI in 90. čl. ZDR, kar tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja. V kolikor namreč to delovno mesto za tožnika ni bilo ustrezno, tožena stranka glede na citirane zakonske določbe ni bila dolžna s podjetjem A.. d.d. sklepati sporazuma v smislu 1. odst. 40. čl. ZZRZI. Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja, da niti ni trdila, da je sklenila pisni sporazum s tem podjetjem, niti ni trdila, da je tožnik odklonil ponudbo za ustrezno delovno mesto pri drugem delodajalcu, zaradi česar je najmanj nenavaden zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je sklenila pisni sporazum s tem podjetjem, ter da je tožena stranka tožnikovo mnenje (priloga B34) neutemeljeno štela kot odklonitev podpisa pogodbe.

Ker je sodišče prve stopnje nepravilno interpretiralo določbe 40. čl. ZZRZI, neutemeljeno ni izvajalo dokaznega postopka v smeri ugotovitve, ali je bilo delovno mesto v podjetju A. d.d. za tožnika tudi ustrezno in bi morala torej tožena stranka na podlagi sporazuma s tem podjetjem tožniku zagotoviti, da mu to podjetje ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem. Dejansko stanje glede tega bistvenega vprašanja je tako ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 355. čl. ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera, ne more samo dopolniti postopka v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem. Zaradi povsem zmotnega stališča, da je tožnikov zahtevek utemeljen že zaradi tega, ker tožena stranka ni dokazala, da bi s podjetjem A. d.d. sklenila sporazum, čeprav je slednje razpolagalo s prostim delovnim mestom, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z ustreznostjo tega prostega delovnega mesta. V kolikor bi drugostopenjsko sodišče opravilo pritožbeno obravnavo, bi moralo ponoviti vse že izvedene dokaze, sodišču prve stopnje pa tega ne bo potrebno storiti, saj bo zadoščalo, da v soglasju s strankama prebere zapisnike o do sedaj izvedenih dokazih. Pritožbena obravnava tako ne bi mogla doseči svojega temeljnega smotra, to je hitrejšega in bolj racionalnega zaključka zadeve.

Zmotno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi iz razloga, ker je Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi v izreku mnenja navedla razlog, ki ni obstajal oz. drugačen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot tožena stranka. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim pojasnjuje, da posledica mnenja komisije nastopi z delodajalčevo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je urejeno sodno varstvo pravic in v tem postopku se preverja tako obstoj mnenja komisije kot tudi obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Med strankama ni bilo sporno, da je komisija mnenje podala, ter da je bila tožniku odpoved podana zaradi invalidnosti, in ne zaradi poslovnega razloga. Iz obrazložitve mnenja Komisije (priloga B64) je razvidno, da je bil postopek pričet na predlog delodajalca, ker je bil slednji mnenja, da tožniku kot delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti ne more zagotoviti delovnega mesta. Iz obrazložitve mnenja je tudi razvidno, da tožena stranka tožniku zaradi ugotovljene invalidnosti utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru je torej Komisija v skladu s 4. odst. 40. čl. ZZRZI in 103. čl. ZPIZ-1 odločala o tem, ali delodajalec zaradi delavčeve invalidnosti slednjemu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Mnenje te komisije je predpostavka za zakonitost odpovedi invalidu s strani delodajalca. Če delodajalec mnenja ne pridobi in delavcu - invalidu pogodbo o zaposlitvi kljub temu odpove, je takšna odpoved nezakonita. Ker v tem primeru ne gre za takšno situacijo, ni mogoče zaključiti, kot je to smiselno zaključilo sodišče prve stopnje, da komisija mnenja v zvezi s tem ali delodajalec zaradi delavčeve invalidnosti slednjemu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi sploh ni podala in je zato odpoved nezakonita. Mnenje te Komisije nima narave upravnega akta (zoper mnenje namreč ni predvideno samostojno pravno varstvo), zato izrek mnenja ne postane dokončen in pravnomočen in se tudi ne presoja samostojno in izven konteksta njegove obrazložitve, kot je to nepravilno storilo sodišče prve stopnje.

V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti v smeri napotkov pritožbenega sodišča. Po potrebi bo izvedlo tudi druge predlagane dokaze, pri tem pa bo upoštevalo tudi preiskovalno načelo, v skladu s katerim lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004). Šele po tako izvedenem dokaznem postopku bo mogoče zaključiti, ali je tožnikov zahtevek utemeljen. V primeru, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, pa pritožbeno sodišče opozarja, da zahtevek tožene stranke na vračilo odpravnine zapade šele z vročitvijo pravnomočne sodbe, s katero je odločeno, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo, kar pomeni, da v trenutku odločitve sodišča prve stopnje terjatvi še nista pobotljivi. Pravna podlaga za izplačilo odpravnine iz naslova odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku že izplačala, bo lahko odpadla šele s pravnomočnostjo sodbe, s katero bo ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Šele s tem dnem bo tožena stranka nasproti tožniku lahko imela kondikcijski zahtevek iz naslova odpravnine (190. čl. Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Zapadlost je eden izmed materialnopravnih pogojev za pobot (istovrstnost, zapadlost in vzajemnost terjatev so pogoji za pobot- 311. člen OZ). Če sodišče ugotovi, da terjatvi tožnika in tožene stranke nista pobotljivi, ne odloča o obstoju ali neobstoju terjatve tožene stranke (torej meritorno).

Zoper odločitev sodišča prve stopnje se je pritožil tudi tožnik, ki je s tožbenim zahtevkom zahteval reintegracijo, medtem ko je sodišče prve stopnje odločilo po 118. čl. ZDR, pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem odločitve sodišča prve stopnje in tožniku prisodilo odškodnino. Kar je tožnik zahteval več oz. drugače (reintegracijo), sodišče prve stopnje v izreku sodbe ni zavrnilo, kar pomeni, da o tem delu tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo, sodišče prve stopnje ni odločilo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 3. odstavkom 327. člena ZPP pritožbo tožnika štelo za predlog, naj se izda dopolnilna sodba.

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.