Jedro

Med storitvijo slednjega kaznivega dejanja in izreki sodb za prejšnja kazniva dejanja ni takšne časovne oddaljenosti, da bi bilo mogoče zaključiti, da je kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa orožja osamljena epizoda v novem, spremenjenem življenju obsojenca, in da bi bil zato namen kaznovanja pri njem dosežen tudi z enim od ugodnejših načinov prestajanja zaporne kazni, med tem ko je poslabšanje socialnih razmer pričakovana posledica prestajanja zaporne kazni.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obsojenega K.K. se kot neutemeljena zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom V Kr 40281/2010 z dne 25. 1. 2013 sklenilo, da se predlogu obsojenega K.K. za izvršitev kazni zapora po tretjem odstavku 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) – tako imenovani vikend zapor, in predlogu za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom, ne ugodi. Sklep temelji ne ugotovitvi, da so za predlagana načina izvršitve zaporne kazni sicer izpolnjeni zakonski pogoji glede višine izrečene kazni, a predlogu ni mogoče ugoditi, ker predlagana izvršitev kazni ne bi bila smotrna in ker ju ne dopuščajo teža storjenega kaznivega dejanja, stopnja obsojenčeve krivde in njegovo prejšnje življenje. Obsojenec je namreč že bil obsojen za kazniva dejanja, izrečene kazenske sankcije, tudi zaporne, pa nanj očitno niso učinkovale tako, da kaznivih dejanj ne bi ponavljal. Zaradi navedenega je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da bo namen kaznovanja dosežen le, če bo prestal izrečeno zaporno kazen.

2. Zoper sklep so se pritožili obsojenčevi zagovorniki, ki se z razlogi napadenega sklepa ne strinjajo, iz razlogov pritožbe pa je razvidno, da se zavzemajo za spremembo napadenega sklepa in za ugoditev njihovemu predlogu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča iz napadenega sklepa, da sta oba predlagana načina izvršitve zaporne kazni mišljena kot ukrepa z usmerjenim pozitivnim delovanjem storilca v korist skupnosti oziroma družbe, ki naj bi prispevala k odpravljanju posledic kratkotrajnih zapornih kazni in s tem k preprečevanju negativnih posledic in učinkov, ki jih predstavljajo zaporne kazni za storilce, ter da mora sodišče, ko odloča o predlaganem načinu izvršitve zaporne kazni, presojati okoliščine kaznivega dejanja in njegovo težo ter vzroke zanj in nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo. Teža storjenega kaznivega dejanja, ob upoštevanju obsežne predkaznovanosti obsojenca, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne dopušča zaključka, da bi bil pri obsojenem K.K. predlagan način izvršitve zaporne kazni smotrn in da bi dosegel namen kaznovanja.

5. Pritožbi, ki razloge napadenega sklepa graja, zato ni mogoče pritrditi. Pri tem zatrjuje, da je obsojenec spremenil življenje in da je odločen, da kaznivih dejanj ne bo več izvrševal ter da je potrebno upoštevati tudi, da razen kaznivega dejanja, za katerega mu je bila izrečena kazen 7 mesecev zapora, od leta 2006 ni storil nobenega drugega kaznivega dejanja. Teža tega kaznivega dejanja po oceni pritožbe ni takšna, da bi preprečevala predlagana načina izvršitve zaporne kazni, medtem ko bi prestajanje zaporne kazni za obsojenca pomenilo izgubo službe. Pritožbene navedbe pa pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča in razlogov napadenega sklepa ne morejo omajati. Neupravičena proizvodnja in promet z mamili, velika tatvina, huda telesna poškodba, poskus izsiljevanja, ogrožanje varnosti, zloraba prostitucije in zatajitev so kazniva dejanja, ki jih je, razen kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja, storil obsojeni K.K., kot je razvidno iz izpiska iz kazenske evidence. Med storitvijo slednjega kaznivega dejanja in izreki sodb za prejšnja kazniva dejanja ni takšne časovne oddaljenosti, da bi bilo mogoče zaključiti, da je kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa orožja osamljena epizoda v novem, spremenjenem življenju obsojenca, in da bi bil zato namen kaznovanja pri njem dosežen tudi z enim od ugodnejših načinov prestajanja zaporne kazni, med tem ko je poslabšanje socialnih razmer pričakovana posledica prestajanja zaporne kazni. S pritožbo se ni mogoče strinjati niti, ko trdi, da kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po prvem odstavku 307. člena KZ-1, ki ga je storil obsojeni K.K., ko je protipravno hranil strelno in vojaško orožje ter strelivo v ugotovljenem obsegu, ni nevarno in nima posebne teže. Obsojenec je bil že večkrat obsojen za kazniva dejanja, nato pa storil še slednje, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče sklepati, da je spremenil svoj odnos do obstoječih pravnih in družbenih norm in vrednot. 6. Po obrazloženem, ker je napadeni sklep pravilen in zakonit, pritožba obsojenčevih zagovornikov pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

7. Glede na obsojenčeve premoženjske razmere in okoliščino, da bo odšel na prestajanje zaporne kazni, ga je pritožbeno sodišče sodne takse kot stroška pritožbenega postopka oprostilo (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).