Jedro

Presoja okoliščin, ki pomenijo pomoč h kaznivemu dejanju velike tatvne (1. točka 1. odstavka 212. člena v zvezi s 27. členom KZ).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega H.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 18.10.2000 obsojena J.L. in H.G. spoznalo za kriva, prvega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, drugega pa pomoči k temu kaznivemu dejanju, torej tudi v zvezi s 27. členom KZ.

Obsojenemu J.L. je na podlagi 1. odstavka 212. člena KZ izreklo kazen pet mesecev zapora, obsojenemu H.G. pa dva meseca zapora. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obsojenemu J.L. kazen zvišalo na šest mesecev zapora, obsojenemu H.G. pa na tri mesece zapora. Pritožbo zagovornika obsojenega H.G. je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencema naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega H.G. zaradi kršitve kazenskega zakona, torej razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da dejanje, za katerega je bil obsojen H.G., nima znakov kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Po zagovornikovi presoji podatki v spisu kažejo, da je šlo zgolj za prevoz do kraja M. in za nobeno drugo G.-jevo aktivnost, kajti vse ostalo je storil obsojeni L. sam. Tako ravnanje pa še ne pomeni kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju, ki ga je storil obsojeni L. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi; do odločitve o zahtevi pa odloži izvršitev pravnomočne sodbe.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da opis dejanja obsojenega G., kakor je opisan v izreku pravnomočne sodbe, vsebuje vse znake kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen in zato sodišče kazenskega zakona ni kršilo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojenega H.G. ni mogoče pritrditi, da je sodišče prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se je obsojenec preganjal, kaznivo dejanje in da je zato podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

Pomoč kot akcesorna kazniva udeležba ne pomeni neposrednega in odločilnega prispevanja h kaznivemu dejanju, temveč gre za dajanje podpore storilcu kaznivega dejanja, ki je temu objektivno olajšala storitev kaznivega dejanja.

Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je obsojeni H.G. obsojenemu J.L. naklepoma pomagal pri izvršitvi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, s tem da ga je z vozilom pripeljal na kraj dejanja, ga med izvršitvijo dejanja čakal v bližini in po storitvi dejanja odpeljal s kraja, vse pa se je dogajalo med polnočjo in 2. uro zjutraj. V povezavi z opisom kaznivega dejanja, ki ga je storil obsojeni J.L., na katerega se opis dejanja, za katerega je bil obsojen H.G., tudi sklicuje, ta vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ.

Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da obsojenemu H.G. ni mogoče verjeti, da je sredi noči, brez vprašanj, ne da bi karkoli videl ali slišal, pa tudi posumil, odpeljal obsojenega J.L. na kraj storitve kaznivega dejanja in zatem z ukradenimi slikami nazaj domov, nazaj grede pa med potjo ustavil, da je obsojeni J.L. odvrgel neke predmete, za katere se je pozneje izkazalo, da gre za bele rokavice in športne copate, uporabljene pri storitvi kaznivega dejanja. Iz napadene odločbe je tudi razvidno, da je obsojeni J.L. v zagovoru povedal, da je bilo obsojenemu H.G. znano, da on v nočnih urah nima kaj iskati v osnovni šoli, saj jo čisti podnevi. Da je šlo za pomoč h kaznivemu dejanju, je sklepalo tudi na podlagi tega, da je obsojeni H.G. čakal za poslopjem in ne pred osnovno šolo, kjer je vhod vanjo, da je obsojeni J.L. iz osebnega vozila odšel s stvarmi v rokah, kar izpodbija zagovor obsojenega G., da je mislil, da gre morda L. v osnovno šolo iskat nekaj, kar je tam pozabil po končanem delu. Sodišče je v pravnomočni sodbi tudi ugotovilo, da iz zagovora obsojenega J.L. izhaja, da si s svojim osebnim avtomobilom ni upal na glavno cesto, ker je bil osebni avtomobil tehnično oporečen in da mu je zato obsojeni H.G. z vožnjo omogočil, da izvrši kaznivo dejanje. Zaradi prevelike razdalje od kraja bivanja do kraja izvršitve dejanja obsojeni L. ni mogel peš, avtobusi ponoči ne vozijo, s taksijem pa se storilci ne podajajo na kraj kaznivega dejanja in od tam ne odhajajo z ukradenimi stvarmi. Na podlagi teh okoliščin je ugotovilo, da je obsojeni G. s svojim ravnanjem pomagal J.L. pri izvršitvi kaznivega dejanja.

Z navedbami v zahtevi, da je iz podatkov spisa razvidno, da je v danem primeru šlo zgolj za prevoz do kraja M. in za nobeno drugo aktivnost v zvezi s storjenim kaznivim dejanjem, da se obsojenca pred storitvijo dejanja nista dogovarjala da to dejanje storita skupaj, da je dejanje obsojeni J.L. načrtoval in ga tudi storil sam brez pomoči obsojenega H.G., da si je prvi ukradene stvari prilastil in jih spravil na svoj dom, ne da bi pri delitvi plena kakorkoli sodeloval obsojeni H.G., da obsojeni J.L. pri storitvi kaznivega dejanja ni potreboval nobene pomoči, da je sam odprl okno, vstopil v prostor in tam vzel ukradene slike, jih spravil v osebni avto in jih odnesel domov, zagovornik obsojenega H.G. zavrača dejanske ugotovitve, na katerih temelji napadena pravnomočna sodba in namesto teh ponuja svojo, drugačno dokazno presojo. Na ta način pa ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, nato pa napačno uporabilo kazenski zakon. Obsojenčev zagovornik kot podlago za zatrjevanje kršitve namreč ne jemlje dejanskega stanja, ugotovljenega v napadeni pravnomočni sodbi, marveč tistega, ki ga ponuja sam.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik obsojenega H.G. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, ni podana, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni H.G. na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.