Jedro

Tožnik je bil ves čas vojaški zavarovanec, nazadnje v ZR Jugoslaviji, kjer mu je bila tudi priznana pravica do predčasne starostne pokojnine od 20. 8. 1998 dalje. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju določa, da v primerih kot je ta, glede na to, da je bila tožniku pokojnina priznana leta 1998 s strani Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev, torej pred uveljavitvijo tega sporazuma, ostane takšna dajatev obveznost pristojnega nosilca pogodbenice, ki je prvi priznal pokojnino. Takšne pokojnine se ponovno ne odmerijo. V konkretnem primeru je pokojnina tožnika še naprej obveznost Republike Srbije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 15. 9. 2011 in z dne 30. 12. 2011 ter da se tožniku prizna ustrezen del pokojnine za dobo v Sloveniji oz. se opravi preračunu po Sporazumu med R Slovenijo in R Srbijo o socialnem zavarovanju. Ugotovilo je, da tožnik v Republiki Sloveniji ni bil zavarovanec toženke in tako ne more uveljaviti pravic po splošnih predpisih oz. po ZPIZ-1 ter da mu takšne pravice ne daje niti ZPIZVZ ter Sporazum med Republiko Srbijo in Republiko Slovenijo niti MSVN.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Navaja, da je v Sloveniji delal od leta 1976 do 1991, tu je prejemal plačo, plačeval davke, prispevke in samoprispevke. Kam so šli prispevki je vedela služba za plačilni promet. Vojaški upokojenski fond je spadal med zvezne fonde skupne porabe, ki ga je uporabljala tudi Slovenija. Opisuje dogajanja od leta 1986 dalje, ko je začel graditi hišo v kraju A. ter kako je v letu 1991 bil izgnan iz Slovenije ter dobil leta 1994 državljanstvo v Republiki Srbiji, kjer je od leta 1992 do upokojitve tudi delal in se upokojil. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ni kot priče zaslišala njegove nekdanje sodelavce in meni, da sodišče ni upoštevalo 27. in 29. člen Sporazuma o socialni varnosti med Republiko Srbijo in Republiko Slovenijo, saj bi se na takšen način lahko problem rešil. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v obsegu, kakor ga določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 1. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 30. 12. 2011, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote B., št. ... z dne 15. 9. 2011. S slednjo je Območna enota odločila, da se zavrne zahteva tožnika za priznanje pravice do starostne pokojnine.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1) in Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (Ur. l. RS-MP, št. 5/2010 - v nadaljevanju: BRSSZ). V skladu s 36. členom ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravico do starostne pokojnine pri starosti 58 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe, oz. pri starosti 63 let, če je dopolnil 20 let pokojninske dobe, oz. pri starosti 65 let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe. V skladu z določilom 2. člena BRSSZ se Sporazum nanaša na pravne predpise iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja med podpisnicama ter velja za osebe, za katere veljajo ali so veljali pravni predpisi ene ali obeh pogodbenic (1. točka 3. člena BRSSZ). Glede zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev ter prevzete zavarovalne dobe iz 1. odstavka 36. člena citiranega BRSSZ, ostanejo te obveznost pristojnega nosilca pogodbenice, ki je prvi priznal pokojnino, kakor to določa 10. točka 38. člena BRSSZ. Prav tako zavarovalne dobe iz 1. odstavka 36. člena BRSSZ ostanejo obveznost pristojnega nosilca pogodbenice, ki je prvi priznal pokojnino.

Iz dejanskega stanja kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bil tožnik ves čas vojaški zavarovanec nazadnje v ZR Jugoslaviji, kjer mu je bila tudi priznana pravica do predčasne starostne pokojnine od 20. 8. 1998 dalje, ko je dopolnil 35 let in 6 dni pokojninske dobe, ter tako izpolnil pogoje za predčasno upokojitev po določilih Zakona o vojski Jugoslavije (Ur. l. SFRJ, št. 43/94). Tožnik ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje v pritožbi ne izpodbija.

Sodišče prve stopnje je preizkušalo tožnikovo zahtevo in v zvezi s tem pravilnost odločitve tožene stranke v predsodnem postopku, po različnih pravnih podlagah. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče v celoti strinja z pravnimi stališči sodišča prve stopnje, zavzetimi v točkah od 7. do 10. obrazložitve izpodbijane sodbe.

Pravne podlage v predmetni zadevi ne predstavlja Mednarodni sporazum o vprašanjih nasledstva (Ur. l. RS, št. 20/02 - v nadaljevanju MSNV), saj ta ne ureja individualnih pravic bivših vojaških zavarovancev, temveč določa le izhodišča in obveze posameznih držav naslednic za ureditev teh vprašanj. Takšno stališče je že v več sodnih odločitvah zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, med drugim tudi v zadevah - opr. št. VIII Ips 392/2008 in VIII Ips 148/2009. Zakon o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/1998 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZVZ) je uredil pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja državljanov Republike Slovenije in drugih upravičencev, ki so jih ti pridobili oz. so izpolnili pogoje za njihovo pridobitev na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, torej po vojaških predpisih. Slovenija je s tem zakonom prevzela obveznosti iz naslova zagotavljanja pokojnin le do tistih zavarovancev bivšega skupnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve R Slovenije po 18. 10. 1991 ostali brez zaposlitve in brez zavarovanja oz. so izpolnili pogoje, za njihovo pridobitev na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Vojaškim zavarovancem, ki so nadaljevali z delom v vojski Jugoslavije in so ostali zavarovanci po 18. 10. 1991 že tujega nosilca zavarovanja in so bili upokojeni po predpisih novih držav bivše SFRJ in ne po predpisih bivše SFRJ, konkretno po Zakonu o vojski Jugoslavije, kakor je v danem primeru primer tožnika, ZPIZVZ ne zagotavlja takšnih pravic.

Citirani socialni sporazum o socialni varnosti - BRSSZ jasno določa, da v primerih kot je ta, glede na to, da je bila tožniku pokojnina priznana leta 1998 s strani Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev, torej pred uveljavitvijo samega BRSSZ, ostane takšna dajatev obveznost pristojnega nosilca pogodbenice, ki je prvi priznal pokojnino. Takšne pokojnine se torej ponovno ne odmerijo, v danem primeru je pokojnina tožnika še naprej obveznost Republike Srbije.

Tožnik pri toženi stranki nima pokojninske dobe. Pokojninska doba je pogoj za pridobitev in uveljavitev pravice iz obveznega zavarovanja torej tudi pravice do starostne pokojnine. V skladu s 187. členom ZPIZ-1 ta obsega čas: v prebit v obveznem zavarovanjem, ki se všteva v zavarovalno dobo po določbah tega zakona; in čas, ki se zavarovancu, skladno z zakonom, šteje v pokojninsko dobo brez plačila prispevkov; ter čas dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanu Republike Slovenije všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Tožnik je bil ves čas vojaški zavarovanec. Od 1. 1. 1973 so se prispevki v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. l. SFRJ, št. 73/72 s spremembami) plačevali v poseben sklad skupnosti vojaških zavarovancev. V zavarovalno dobo se je po tem zakonu štela le tista doba, ki jo je vojaški zavarovanec dobil v zavarovanju po tem zakonu, torej zakonu, ki je začel veljati 1. 1. 1973. Tožnik je bil zaposlen od leta 1975, torej takrat ko je bila že ustanovljena skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev ter so se prispevki za zavarovanje plačevali v poseben vojaški sklad. Tožnik tako nikoli ni bil zavarovanec Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in tako ne more uveljaviti pravic po tako imenovanih splošnih predpisih oz. po ZPIZ-1, še posebej ne ker je v skladu z določilom 187. člena ZPIZ-1 z mednarodnim sporazumom drugače določeno.

Pritožbeno sodišče ne more slediti navedbi tožnika, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določilo 27. in 29. člena BRSSZ. Navedeni določili se nanašata na samo izvajanje BRSSZ in na vlaganje zahtevkov ter kako v tem primeru ravnajo pristojni organi podpisnic BRSSZ. Gre za postopkovna določila administrativnih organov, o čem se organi za zvezo pogodbenic med sabo obveščajo, kje zavarovanci lahko opravijo zdravniške preglede in kako se postopkovno ravna z zahtevki, izjavami ali pravnimi sredstvi vlagateljev, ki se nanašajo na vlaganje zahtevkov.

Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da bi sodišče prve stopnje z zaslišanjem nekdanjih sodelavcev tožnika drugače odločilo. V predmetni zadevi tožnik zaslišanja tekom postopka pred sodiščem prve stopnje niti ni predlagal niti ni sporno ugotovljeno dejansko stanje. Gre za pravno vprašanje, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno razrešilo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.