Jedro

Za terjatve iz delovnega razmerja velja splošni zastaralni rok smiselno po 371. členu ZOR, to je petletni zastaralni rok, ki prične teči, ko je terjatev iz delovnega razmerja dospela. Plačilo plače kot terjatve dospe na izplačilni dan, ki je določen za plačilo plače za pretekli mesec.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Oddelek v Novem mestu razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku vrednost 8,71 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila po tečaju Banke Slovenije z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.11.1992 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Višji zahtevek tožnika je sodišče prve stopnje zavrnilo in odločilo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se zoper zavrnilni del pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče ne ponavalja razlogov izpodbijane sodbe. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je glede zastaranja sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialni zakon: uporabiti bi moralo 361. člen, 1. odstavek ZOR-a, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Listini za manj prejeti osebni dohodek oziroma plačo je prejel šele 28.2.1992 ter 16.2.1995 (stran 4 sodbe).

Šele od tedaj bi pričel teči zastaralni rok. Ne glede na to je tožnik prepričan, da je pričelo teči zastaranje, ko je izvedel, da se bo podjetje lastninilo, vendar o tem ni obvestilo toženca. Informacijo je dobil iz sredstev javnega obveščanja. Pritožnik opozarja na 25. a člen Zakona o lastinskem preoblikovanju podjetij in na Uredbo o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač. Pritožnik se ni odločil za sodelovanje pri lastninjenju, ker ga lastninjenje holdinga ni zanimalo. To bi storil, če bi se lastninila tožena stranka in do pravde ne bi prišlo. Nadalje pritožnik uveljavlja kršitev procesnega predpisa, ker sta bila dva postopka združena skupaj s postopkom Pd ../97, kjer bi morala biti izdana ena sodba.

V zvezi z očitano kršitvijo procesnega predpisa pritožbeno sodišče pripominja, da je združitev dveh postopkov v enega, stvar procesnega vodenja sodišča prve stopnje. Zoper tak sklep procesnega vodenja, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 14.10.1997 ni posebne pritožbe, pa tudi sicer združitev obeh postopkov ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Nadalje pritožbeno sodišče pripominja, da si pritožnik napačno razlaga zastaranje terjatve v sporih pred delovnim in socialnim sodiščem oziroma glede terjatev iz delovnega razmerja. Zato za terjatve velja splošni zastaralni rok, smiselno po 371. členu ZOR, to je petletni zastaralni rok, ki začne teči, ko je terjatev iz delovnega razmerja dospela. Plačilo plače kot terjatve dospe na izplačilni dan, ki je določen za plačilo plače za pretekli mesec. Izdaja potrdila za lastninjenje ne pomeni pripoznave denarnega plačila iz naslova plače, ampak le pravico do lastninjenja iz razloga nižje izplačane plače. Zato ne pretrga zastaralnega roka, ki je začel teči z dnem denarnega plačila posamezne mesečne plače. Zaradi navedenega pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialni zakon. Pritožbo je bilo potrebno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu.

Pritožba ni utemeljena, zato je tožnik dolžan sam nositi stroške pritožbe.