Jedro

Določba 454. člena ZPP predvideva izdajo sodbe na podlagi odpovedi v sporu majhne vrednosti, če se tožeča stranka, ki je zahtevala izvedbo naroka za glavno obravnavo, tega ne udeleži. Navedeno pravilo ni protiustavno. Gre namreč za v bistvenem drugačen položaj kot v rednem postopku, kjer je bila ugotovljena proitustavnost določbe o fikciji odpovedi. Tako je zato, ker sta koncept rednega pravdnega postopka na eni in koncept specialnega pravdnega postopka v sporu majhne vrednosti na drugi strani v bistvenem različna z vidika ravnovesja med temeljnimi načeli postopka. Izostanka tožeče stranke z naroka zato ni mogoče presojati ločeno od njene zahteve, naj se narok sploh opravi.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba na podlagi odpovedi ter izpodbijani sklep potrdita.

Obrazložitev

Ta pravdna zadeva je spor majhne vrednosti. Ker je tudi tožeča stranka zahtevala, naj sodišče opravi narok za glavno obravnavo, je sodišče tak narok razpisalo. Tožeča stranka na narok ni pristopila. Sodišče prve stopnje je zato izdalo sodbo na podlagi odpovedi.

Tožeča stranka je poleg vložitve pritožbe predlagala tudi vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo.

Proti obema odločbama vlaga pritožbo tožeča stranka.

V pritožbi proti sodbi uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču prve stopnje predlaga, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponoven postopek. Meni, da za izdajo sodbe na podlagi odpovedi ni bilo podane pravne in dejanske podlage. Pooblaščenec tožeče stranke je namreč po prejemu vabila na narok sodišče obvestil o svoji odsotnosti. Sodišče pooblaščenca ni obvestilo, da naroka ne bo preložilo. Pritožnik meni, da je sodišče kršilo določbe ustave glede pravice do pravnega varstva.

Tudi v pritožbi proti sklepu o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje pritožnik uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožba vztraja, da je imel pooblaščenec upravičen razlog, da se naroka ni udeležil. Napada razloge sodišča, da bi si moral priskrbeti substituta za zastopanje na naroku. Takšnega pooblastila mu nobena od strank ni dala. Meni, da si sodišče poenostavljeno predstavlja zastopanje pravdnih strank. Navaja, da dokazila o odsotnosti ni predložil, ker z njim še ni razpolagal. Pritožbi sta bili vročeni nasprotni stranki, ki nanju ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede vrnitve v prejšnje stanje: Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Sodišče je namreč narok razpisalo, pooblaščenec tožeče stranke je bil s tem seznanjen. Čeprav je podal predlog, naj se narok preloži, sodišče njegovemu predlogu ni ugodilo. Narok je bil torej razpisan, sodišče ga ni preklicalo in pooblaščenec tožeče stranke, ki se je vsega navedenega moral in mogel zavedati, bi moral na naroku zagotoviti bodisi svojo prisotnost bodisi prisotnost substituta. Zato pooblaščenec ne potrebuje posebnega pooblastila stranke, saj je za pooblastitev drugega odvetnika za opravo posameznih procesnih dejanj pooblaščen s splošnim pooblastilom za pravdo (4. točka 1. odstavka 95. člena ZPP (1)).

Tožeča stranka z naroka torej ni izostala iz upravičenega razloga. Izpodbijana odločitev v sklepu, s katerim je sodišče predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo, je torej pravilna (116. člen ZPP).

Ker pritožba proti sklepu ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Glede izdaje sodbe na podlagi odpovedi: Sodišče prve stopnje je sodbo na podlagi odpovedi izdalo ob upoštevanju veljavne zakonske procesne ureditve in se nanjo tudi korektno sklicevalo. Odločilna procesna dejstva za takšno procesno odločitev (ki ima tudi materialnopravne učinke) so: - da gre za spor majhne vrednosti; - da je (tudi) tožeča stranka zahtevala izvedbo naroka za glavno obravnavo; - da na narok tožeča stranka ni pristopila.

O neupravičenosti njenega izostanka je bilo vse povedano že ob obravnavi pritožbe proti sklepu o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

Pritožba pa se sklicuje tudi na kršitev ustavne pravice do sodnega varstva. Zato je pritožbeno sodišče v nadaljevanju presojalo, ali določba 454. člena ZPP, na podlagi katere je mogoče izdati sodbo na podlagi odpovedi v sporu majhne vrednosti, ne predstavlja ustavno nedopustnega posega v ustavno pravico do sodnega varstva. Pri tem je ugotovilo, da določba 454. člena ZPP ne predstavlja prekomernega posega v tožnikovo pravico iz 1. odstavka 23. člena Ustave. Oporo za takšno stališče pravzaprav nudijo abstraktni argumenti odločbe Ustavnega sodišča RS, U-I-161/10, s katero je to razveljavilo določbo 1. odstavka 282. člena ZPP. To je določba, ki je v rednem postopku predvidevala enako sankcijo (sodbo na podlagi odpovedi) za primer, če tožnik ne pride na prvi narok za glavno obravnavo. Nosilni argumenti navedene ustavne odločbe so, „da neudeležba tožeče stranke na naroku ne ovira bistveno hitrega in učinkovitega zaključka postopka.“ „Pravilo o fikciji odpovedi zahtevku bi zato zanemarljivo malo prispevala k morebitni večji uveljavitvi načel cilne učinkovitosti, hitrosti, ekonomičnosti in koncentracije postopka. Cilj (zadovoljitev omenjenih načel postopka) ni sorazmeren teži posega v pravico tožeče stranke do sodnega varstva.“ Na prvi pogled bi kazalo, da analogno velja tudi glede ureditve v sporih majhne vrednosti. Vendar ni tako. Med konceptom rednega pravdnega postopka na eni in koncepta specialnega pravdnega postopka v sporu majhne vrednosti na drugi strani je namreč znatna razlika. V sporih majhne vrednosti so namreč načela učinkovitosti, hitrosti, ekonomičnosti in koncentracije postopka na rovaš drugih načel izražena močneje kot v rednem pravdnem postopku. Izraz takšnega, drugačnega ravnovesja temeljnih načel, je tudi ureditev postopka v sporih majhne vrednosti, ki odstopa od siceršnjega načela obligatornosti glavne obravnave (2). V sporih majhne vrednosti velja ravno obratno. Postopek v sporih majhne vrednosti je v načelu pisen, možnosti za izdajo sodbe brez opravljenega naroka pa so široke (454. člen ZPP). Zakon pa vendarle dopušča, da ena ali druga stranka zahteva izvedbo naroka.

Namen takšne ureditve je jasen: to je zagotoviti čim hitrejši postopek v zadevah, ki so po vrednosti manjšega pomena. Pomembno sredstvo za dosego tega cilja je, da sodišče razsodi brez glavne obravnave. Od stranke same je odvisno, ali bo v konkretnem postopku tako vzpostavljeno zakonsko ravnovesje predrugačila v korist svoje pravice do izjavljanja na glavni obravnavi in na rovaš načel iz 11. člena ZPP. To svojo pravico pa stranka udejani že s tem, da poda sodišču zahtevo, naj razpiše narok za glavno obravnavo. Z vložitvijo zahteve, naj sodišče razpiše narok, torej že poseže v odločbano, z zakonom predvideno ravnovesje med temeljnimi načeli postopka in posledično podaljša in podraži tek postopka. Njenega kasnejšega izostanka z naroka zato ni mogoče presojati ločeno od njene zahteve, naj sodišče narok sploh razpiše. Utemeljena je zato takšna zakonska ureditev, v skladu s katero mora biti zahteva stranke za razpis naroka resna. Ustrezna sredstva za zagotovitev resnosti strankine zahteve za razpis naroka so sankcije, ki jih predvideva 3. odstavek 454. člena ZPP.

Položaj je torej drugačen kot v rednem postopku, kjer je stranka, ki se naroka ne udeleži, pač prikrajšana za sodelovanje na njem (3). V rednem pravdnem postopku bi sodišče narok za glavno obravnavo tako ali tako moralo razpisati. S samim razpisom obligatorne glavne obravnave zato v rednem postopku ni poseženo v načelo hitrosti ali ekonomičnosti postopka. Ker tudi neudeležba stranke na takšnem obligatornem naroku ne oteži, ne podaljša in ne podraži teka postopka, je utemeljen sklep, da tudi sankcija za neudeležbo stranke na naroku v rednem postopku le „zanemarljivo malo prispeva“ k uveljavitvi načel iz 11. člena ZPP.

V sporih majhne vrednosti je drugače. Sankcija iz 3. odstavka 454. člena ZPP se tu ne nanaša le na strankino odsotnost z naroka, marveč je neločljivo vezana tudi na njeno zahtevo, naj se narok sploh opravi in s tem podaljša in podraži postopek. Sankcija iz 3. odstavka 454. člena ZPP ima torej izrazit preventivni pomen, ki naj zagotovi, da stranka z zahtevo za razpis naroka za glavno obravnavo misli resno, kar nujno implicira tudi to, da se naroka nazadnje udeleži. Tak poseg v pravico stranke do sodnega varstva je sorazmeren z ustavno dopustnim ciljem (zagotavljanje procesne discipline strank zaradi praktične uveljavitve težnje k pospešitvi ekonomičnosti in koncentracije postopka). To velja še tem bolj, ker se v sporih majhne vrednosti nudi sodno varstvo pravicam in interesom, ki so po vrednosti manj pomembne, in upoštevaje dejstvo, da je zgolj od stranke same odvisno, ali bo uveljavila svoje upravičenje zahtevati razpis naroka za glavno obravnavo ali ne. Zgolj od nje same je torej odvisno, ali bo ustvarila procesni položaj, v katerem jo lahko doletijo sankcije iz 3. odstavka 354. člena ZPP. To pa je položaj, ki se v bistvenih pravnih lastnostih razlikuje od položaja, ki ga je urejal 1. odstavek 282. člena ZPP.

Ker pritožba proti sodbi na podlagi odpovedi ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo na podlagi odpovedi potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 73/2007 in nadaljnji).

(2) Od tega načela je sicer dopustna izjema, a le ob pogojih 279.a člena ZPP; v vseh ostalih primerih pa predstavlja kršitev načela obligatornosti glavne obravnave bistveno kršitev postopka iz 10. točke 2. odstavka 332. člena ZPP.

(3) Glej Jan Zobec, Sankcije za neudeležbo na narokih, Pravosodni bilten 1/2010, stran 8, 9.