Jedro

Mastna in spolzka tla v danem primeru ne predstavljajo takšne okoliščine, ki bi izvirala iz dela samega in s primerno skrbnostjo ne bi bila odpravljiva, tožnik pa ni navedel nobenih trditev, ki bi lahko bile podlaga za krivdno odgovornost delodajalca in posledično tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 26. 2. 2007 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica dolžna plačati odškodnino v znesku 101.049,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za škodo, ki mu je nastala, ko se je dne 14. 3. 2006 kot delavec zavarovanca tožene stranke na delovnem mestu težje telesno poškodoval. 2. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je delo, pri katerem se je poškodoval, nevarno, zaradi česar je podana objektivna odgovornost njegovega delodajalca. Opozarja, da je izvedenec ugotovil, da delavec na delovnem mestu, na katerem je delal tožnik, nima prostega izhoda do vrat v primeru nujne evakuacije, ne da bi pri tem odrinil voziček, kar je v neskladju s prvim odstavkom 46. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme in s 54. členom Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih. Poudarja, da je prvostopenjsko sodišče izvedensko mnenje iz varstva pri delu povzelo v dokazni sklep, iz vsebine navedene listine pa je tako razvidno protipravno ravnanje zavarovanca tožene stranke. Tožnik meni, da je zato, ker sodišče prve stopnje tega dejstva, ki izhaja iz vsebine listin, ni povzelo v sodbi, nasprotje med tem, kar se o pravno pomembnih dejstvih navaja v razlogih sodbe ter med listinami spisa in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da je to izpostavil v pritožbi, in da ne gre za pritožbeno novoto v smislu 337. člena ZPP, saj ne gre za nova dejstva ali nove dokaze, temveč za dejstva, ki so bila ugotovljena med postopkom na prvi stopnji, saj jih je prvostopenjsko sodišče povzelo v svoj dokazni sklep. Meni, da je sodišče druge stopnje tako zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da gre pri pritožbenih izvajanjih tožeče stranke za nova dejstva. Tožnik tudi poudarja, da sodišče druge stopnje nima prav, ko navaja, da ni podal nobenih trditev v zvezi z opustitvijo dolžnostnega ravnanja delodajalca oziroma ni zatrjeval vzročne zveze med takšnim ravnanjem delodajalca in nastalo škodo. Meni, da bi bil pravilen zaključek obeh sodišč, da je podana objektivna odgovornost njegovega delodajalca. Tožnik v reviziji predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, in sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa razveljavi sodbi obeh sodišč ter zadevo vrne v novo obravnavanje sodišču prve stopnje.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili: - da je tožnik kot mesar delal v pakirnici izdelkov; - da mu je 14.3.2006 spodrsnilo, da se je pri tem spotaknil ob kolo vozička in padel; - da so bila tla spolzka, ker so bila mastna in ker so bili na tleh ležeči ostanki od izdelkov, ki so se pakirali; - da je tožnik pred padcem premaknil voziček, katerega teža je bila okrog 100 kg; - da si je tožnik ob padcu poškodoval levi komolec.

7. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je imel zakonodajalec, ko je predpisal objektivno odgovornost za škodo od nevarnih stvari in nevarnih dejavnosti, v mislih res tiste stvari in tiste dejavnosti, ki so same po sebi tako nevarne, da opravičujejo tako poostreno odgovornost, nikakor pa ne nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni vsak dan. Pri odločanju o tem, kdaj je določena stvar ali dejavnost nevarna, je treba izhajati iz varstvenega namena določbe, ki je za škodo od nevarne stvari in nevarne dejavnosti predpisala objektivno odgovornost. Vrhovno sodišče je že večkrat opozorilo, da je takrat, ko določena stvar ali dejavnost, ki ni nevarna sama po sebi, postane nevarna zaradi nedopustnega ravnanja imetnika stvari, treba uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti ne pa pravila o objektivni odškodninski odgovornosti, vendar le, če tožeča stranka najprej poda ustrezne trditve in nato še dokaže nedopustno ravnanje odgovorne osebe.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno odločili, da delo, ki ga je opravljal tožnik in pri katerem je prišlo do poškodbe, ni nevarno samo po sebi in zato ni podana objektivna odgovornost tožene stranke. Sodišče druge stopnje je pravilno potrdilo stališče sodišča prve stopnje, da bi to delo lahko postalo nevarno zaradi prekomerno mastnih in spolzkih tal, da pa bi bil za nastanek takšnih okoliščin kriv bodisi tožnikov delodajalec ali pa sam tožnik. Sodišče druge stopnje je tako pravilno poudarilo, da mastna in spolzka tla v danem primeru ne predstavljajo takšne okoliščine, ki bi izvirala iz dela samega in s primerno skrbnostjo ne bi bila odpravljiva. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožnik ni navedel nobenih trditev, ki bi lahko bile podlaga za krivdno odgovornost delodajalca in posledično tožene stranke. Tožnik je res šele v pritožbi navedel, sklicujoč se na ugotovitve izvedenca iz varstva pri delu, da delovno mesto ni v skladu z delovnopravnimi predpisi, pri čemer tudi ni obrazložil, zakaj tega ni navedel že v postopku pred sodiščem prve stopnje. V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožnik navedel le, da se je poškodoval kot mesar v pakirnici mesa, da je delo objektivno zelo nevarno, da mu je spodrsnilo na mastnih, mokrih in spolzkih tleh tako, da se je zataknil pod kolesa vozička, da je pri delu uporabljal vsa potrebna zaščitna sredstva in da je delo opravljal v skladu z običajnim načinom dela oz. navodili. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi po tem, ko je izvedenec podal mnenje, da delovno mesto ni v skladu z delovnopravnimi predpisi, ni dopolnil svojih trditev v smeri krivdne odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke, temveč je to storil šele v pritožbi. Tako je neutemeljen revizijski očitek, da je drugostopenjsko sodišče zmotno ocenilo, da njegove navedbe v pritožbi predstavljajo pritožbeno novoto, in da je o odločilnih dejstvih podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe ter med listinami spisa (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

9. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).