Jedro

V določenih primerih se kljub ugotovitvi, da je zapustnik dal dediču darilo, le-to ne vračuna v dedni delež, če je izkazano, da je zapustnik ob daritvi ali pozneje ali v oporoki izjavil, da se darilo ne vračuna v dedni delež, ali če se da iz okoliščin sklepati, da je bila takšna zapustnikova volja, kot izhaja iz tretjega odstavka 46. člena ZD.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v točkah I in III izreka.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati toženi stranki 550,80 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da denarna sredstva v višini 20.868,45 EUR, ki jih je v mesecu juliju 2006 zapustnik J.K. izročil svojemu sinu S.K., predstavljajo darilo v višini 20.868,45 EUR, ki se v celoti vračuna v dedni delež obdarjenca S.K. po pokojnem J.K. (točka I izreka). Tožbeni zahtevek je v obsegu, v katerem tožeča stranka zahteva drugače, to je glede tožbenega zahtevka na ugotovitev datuma izročitve 20. 7. 2006, zavrnilo (točka II izreka) ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v znesku 2.334,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del citirane sodbe (točki I in III izreka) je pritožbo vložila tožena stranka (v nadaljevanju toženec), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je odločitev oprlo zgolj na izpovedbe tožeče stranke (v nadaljevanju tožnikov) in priče P.K., ki jim je v celoti in nekritično sledilo, čeprav so neskladne že glede relevantnih okoliščin dviga in izročitve denarja tožencu, a jih je sodišče prve stopnje kljub temu obravnavalo kot verodostojne. Povsem nekritično je sledilo izpovedbi tožnikov v delu, kjer pojasnjujejo, kako naj bi toženec porabil denar za najem delavnice v S.B., ki naj bi si jo ogledali, čeprav toženec v tem obdobju ni imel registrirane poslovne enote v S.B. oziroma o poslovanju v S.B. med letom 2006 in 2008 ne obstoji nobena listina, kar potrjuje dvom v verodostojnost izpovedb tožnikov. Toženec tekom postopka ni s stopnjo prepričljivosti dokazal, zakaj naj bi porabil denar. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem opira zgolj na golo zatrjevanje. Ni spregledati, da je bila priča P.K. s strani tožnikov angažirana za potrebe omenjenega postopka. Dokazna ocena je nenatančna, neskrbna in neprepričljiva ter ni argumentirana z logičnimi razlogi ali so ti celo zmotni in si med seboj nasprotujejo. Sodišče prve stopnje enostransko povzema videnje dejanskega dogajanja s strani tožnikov in ne upošteva 8. člena ZPP, saj dokazna ocena v izpodbijani sodbi ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do verodostojnosti vsakega izmed tožnikov, upoštevaje, da gre za s tožencem sorodstveno povezane osebe in bi bilo potrebno njihove izpovedbe iz tega razloga presojati še bolj kritično. Obrazložitev mora biti takšna, da izčrpno in poglobljeno ter z razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje. Neupoštevanje medotološkega napotka iz 8. člena ZPP predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bi sodišče druge stopnje štelo, da so tožniki izkazali, da je toženec s strani zapustnika dobil darilo, pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri presoji ni upoštevalo določbe 46. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ki določa, da se darilo ne vračuna, če je zapustnik ob daritvi ali pozneje ali v oporoki izjavil, da se darilo ne vračuna v dedni delež ali če se da iz okoliščin sklepati, da je bila to zapustnikova volja. V konkretnem primeru gre za takšen primer. Kot je izpovedal toženec, podarjenega denarja očetu ni bil dolžan vrniti, ker oče tega ni želel. Tožniki temu niso nasprotovali, kar upoštevaje določbo 214. člena ZPP pomeni, da so takšne trditve priznali in je izpolnjen dejanski stan iz tretjega odstavka 46. člena ZD. Tožbeni zahtevek bi bilo potrebno zavrniti tudi iz razloga, ker so tožniki postavili ugotovitveni tožbeni zahtevek, čeprav je tožba na vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža oblikovalne in dajatvene narave. Toženec se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, s stroškovno posledico, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožniki v odgovoru na pritožbo obrazloženo odgovarjajo na pritožbene očitke, pojasnjujejo, zakaj je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in se zavzemajo za zavrnitev pritožbe. Priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo s pritožbo uveljavljanih in po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev in pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku presojalo, ali so podani zakonski pogoji za vračunanje darila v zakoniti dedni delež toženca. Tožniki1 so s tožbenim zahtevkom zahtevali, da se tožencu v njegov dedni delež po pokojnem očetu J.K. (v nadaljevanju zapustnik) vračuna darilo v znesku 5.000.000,00 SIT (sedaj 20.868,45 EUR). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti, ker so tožniki postavili ugotovitveni, ne pa oblikovalni in dajatveni tožbeni zahtevek. Kot izhaja iz besedila tožbenega zahtevka (točka I izreka), le-ta ni zgolj ugotovitvene narave, saj so tožniki zahtevali, da se denarna sredstva, ki predstavljajo darilo, v celoti vračunajo v dedni delež toženca.

7. Na podlagi določbe prvega odstavka 46. člena ZD se vsakemu zakonitemu dediču v dedni delež vračuna vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo 29. člen ZD2, ki govori o tem, kaj pomeni darilo ter tudi določbi prvega odstavka 533. člena3 in prvega odstavka 538. člena4 Obligacijskega zakonika (v nadaljevnju OZ), ki obravnavata darilno pogodbo in njeno obliko. Ker je toženec ugovarjal (in je to še vedno pritožbeno sporno), da tožniki niso predložili nobenih pisnih (listinskih) dokazov o sklenjeni darilni pogodbi, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je v skladu z določbo 15. člena OZ pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. To pomeni, da je lahko darilna pogodba sklenjena tudi ustno, kot je v konkretnem primeru. Zakon namreč predvideva pisno obliko darilne pogodbe le v primeru iz prvega odstavka 538. člena OZ, in sicer, če darovalec podarjene stvari ali pravice ni takoj prenesel na obdarjenca tako, da bi ta lahko z njo prosto razpolagal, kar ne velja za konkretni primer5. 8. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z dokazno oceno glede vprašanja, ali je zapustnik tožencu podaril 5.000.000,00 SIT ni oprlo „le na izpovedbe strank in priče“, kot neutemeljeno navaja pritožba, ampak tudi na druge, tekom postopka izvedene dokaze ter je na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov (kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve) zaključilo, da so tožniki uspeli dokazati, da sta zapustnik in toženec v juliju 2006 sklenila in izpolnila ustno darilno pogodbo, s katero se je zapustnik, kot darovalec zavezal, da bo na toženca, kot obdarjenca, neodplačno prenesel svoja denarna sredstva v višini 5.000.000,00 SIT, toženec pa se je s tem strinjal6. 9. Med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, da je zapustnik dne 20. 7. 2006 najel kredit pri R. K. banki v višini 5.000.000,00 SIT (sedaj 20.868,45 EUR) z rokom odplačila do 31. 7. 2014. To so tožniki izkazali z listinskimi dokazi. Prav tako so izkazali, da je kredit plačeval zapustnik sam in ne morebiti toženec, kar pritožbeno ni več sporno.

10. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje iz točke 18 obrazložitve izpodbijane sodbe, da so tožniki izkazali, da je bila sklenjena darilna in ne katera druga pogodba (npr. posojilna pogodba), saj je o tem prepričljivo izpovedala prva tožnica, ko je večkrat ponovila, da je njen mož, če je le lahko, svojim otrokom finančno pomagal in nikoli ni zahteval vračila. Izrecno je tudi izpostavila, da denarja otrokom nikoli ni posojal. Oba, prva tožnica in toženec sta izpovedala, da zapustnik ni želel, da se mu denar vrne. Prav tako pa tudi iz nobenega drugega dokaza ne izhaja, da bi toženec v zameno za prejeta denarna sredstva moral očetu kaj dati, storiti, opustiti, trpeti ali da je kaj od naštetega dejansko opravil. 11. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je s tem, ko je zapustnik v juliju 2006 denarna sredstva v gotovini izročil priči P.K., ki jih je pri zapustniku dvignila na prošnjo toženca, nato pa jih je izročila tožencu, bila darilna pogodba realizirana. Kot izhaja iz točke 19 obrazložitve izpodbijane sodbe, so to potrdili vsi tožniki, toženec in tudi priča P.K., stečajni upravitelj pa nasprotnega ni uspel dokazati. Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da so izpovedbe tožnikov in priče neverodostojne in jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, ker so neskladne glede relevantnih okoliščin dviga in izročitve denarja tožencu, saj sta prva tožnica in priča P .K. o tem, kje je bil opravljen dvig (ali v M. ali v R.) izpovedali diametralno nasprotno. Po mnenju sodišča druge stopnje, ob izkazanosti sklenitve darilne pogodbe in izročitve denarja tožencu, niti ni bistveno, kje je bil opravljen dvig, upoštevaje, da niti ni sporno, da je bil s strani zapustnika najet kredit in da je posledično zapustnik denar na banki vsekakor dvignil. 12. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju. Toženec sicer ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, a to še ne pomeni, da je podana očitana kršitev. Pritožbene navedbe, da „je dokazna ocena nenatančna, neskrbna in neprepričljiva ter ni argumentirana z logičnimi razlogi ali so ti celo zmotni in si med seboj nasprotujejo, da sodišče prve stopnje enostransko povzema videnje dejanskega dogajanja s strani tožnikov in se ne opredeli do verodostojnosti vsakega izmed njih, upoštevaje, da gre za s tožencem sorodstveno povezane osebe in bi bilo potrebno njihove izpovedbe iz tega razloga presojati še bolj kritično“, ostajajo na nivoju splošnih navedb, ki jih pritožba podrobneje ne utemelji, ampak zgolj pavšalno pojasnjuje, da „mora biti obrazložitev takšna, da izčrpno in poglobljeno ter z razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje“. Čeprav so tožniki in priča s tožencem sorodstveno povezani, njihove izpovedbe niso neverodostojne zgolj iz tega razloga, upoštevaje, da toženec oziroma stečajni upravitelj ni navajal, niti sodišče prve stopnje ni ugotovilo kakšnih drugih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v njihovo verodostojnost. Sodišče prve stopnje se zgolj zaradi sorodstvene povezanosti ni bilo dolžno opredeljevati do verodostojnosti vsakega izmed tožnikov, ampak je njihovo verodostojnost presojalo na podlagi vseh izsledkov dokaznega postopka.

13. Dokazna ocena, ki jo je v skladu z metodološkim pravilom iz 8. člena ZPP opravilo sodišče prve stopnje, je izčrpna, vestna in skrbna ter je iz nje možno povzeti zaključek o ugotovitvah dejanskega stanja, ki sodišče druge stopnje prepriča v pravilnost odločitve. Sodišče prve stopnje je izvedlo kontradiktoren postopek v skladu z zahtevami oziroma določbami ZPP ter je zadostilo zahtevam po obrazloženosti sodbe. Sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, pojasni ter obrazloži, zakaj je tožbeni zahtevek (v pretežnem delu)7 utemeljen in pojasni razloge za odločitev.

14. Po tem, ko je sodišče prve stopnje s stopnjo prepričanja ugotovilo, da je zapustnik 20. 7. 2006 najel kredit, da bi tožencu podaril denar in da je bila med njima sklenjena ustna darilna pogodba, ki je bila realizirana, ko je toženec v mesecu juliju 2006 prejel denar, ne bi bilo več potrebno ugotavljati, kakšen je bil namen darilne pogodbe, kaj je toženec s podarjenim denarjem storil oziroma za kak namen ga je porabil, kakšno je bilo dogajanje v zvezi s tožencem po letu 2012 itd., saj ugotovitve v zvezi s tem za vračunanje darila v dedni delež niti niso pomembne. Sodišče druge stopnje se posledično ne bo podrobneje opredeljevalo do zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi s tem, kljub vsemu pa v zvezi z pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na (ne)verodostojnost izpovedb tožnikov, ugotavlja, da niso utemeljene. Iz pritožbe izhaja, da je „sodišče prve stopnje povsem nekritično sledilo izpovedbam tožnikov v delu, kjer pojasnjujejo, kako naj bi toženec porabil denar za najem in opremo delavnice v S.B., čeprav o tem, da bi imel v letih med 2006 in 2008 tam registrirano poslovno enoto, ne obstaja noben listinski dokaz, kar močno potrjuje dvom v verodostojnost izpovedb tožnikov“. Pritožba s takšnimi navedbami ne more biti uspešna. Izpovedba tožnikov, da so bili na ogledu toženčeve avtomehanične delavnice v S.B., čeprav toženec morebiti tam ni imel uradno registrirane poslovne enote, še ne pomeni, da je „močno potrjen dvom v njihove izpovedbe“. Tekom postopka je bilo kot nesporno ugotovljeno, da sta toženec in priča P.K. dne 4. 10. 2006 ustanovila družbo G. d.o.o. s sedežem v R.o.D. in delavnico v S.B., tako da so bili tožniki lahko na ogledu prostorov v S.B. že v letu 2006, čeprav se je sedež družbe uradno prenesel v S.B. šele 22. 10. 2008. Izpovedbe tožnikov v tej smeri zato ne vzbujajo dvoma v njihovo verodostojnost, kot želi prikazati pritožba.

15. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati, da gre za posebno situacijo, saj je toženec v postopku osebnega stečaja in ga zastopa stečajni upravitelj. Ko je bil zaslišan kot stranka, je toženec pritrdil tožnikom in njihovim navedbam (ter izpovedbam) o prejemu darila, ki naj se mu vračuna v dedni delež, stečajni upravitelj pa je takšnim izpovedbam toženca nasprotoval in v pritožbenem postopku nasprotuje tudi ugotovitvam in dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z njimi. Čeprav pritožba nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, (zgolj pavšalne) pritožbene navedbe v tej smeri niso utemeljene, saj pri sodišču druge stopnje niso vzbudile dvoma v pravilnost odločitve, dokazne ocene, dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje.

16. Pritožba neutemeljeno navaja, da „toženec tekom postopka ni s stopnjo prepričljivosti dokazal, zakaj naj bi porabil denar in da se sodišče prve stopnje v zvezi s tem opira zgolj na golo zatrjevanje“. Čeprav toženca v postopku zastopa stečajni upravitelj, se le-ta v pritožbi ne more sklicevati na to, da je bilo dokazno breme toženca pomanjkljivo. Toženec in stečajni upravitelj sta v konkretnem primeru ena stranka, zato pritožnik nima pritožbenega interesa za grajo pomanjkljive dokazne ocene, ki se nanaša nanj samega.

17. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je bila priča P.K. s strani tožnikov „angažirana za potrebe omenjenega postopka“, sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba očitno spregleda, da je bil toženec tisti, ki je omenjeno osebo najprej predlagal kot pričo, nato pa so jo kot pričo na prvem naroku za glavno obravnavo predlagali tudi tožniki. Toženec je tekom postopka očitno menil, da je P.K. verodostojna oseba, drugače je ne bi predlagal kot priče, zato z navedbami, ki jih je podal šele v pritožbi, ki hkrati niso podkrepljene z nobenimi dokazi, ne more biti uspešen.

18. V nadaljevanju se je sodišče druge stopnje ukvarjalo s pritožbenimi očitki, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava. Toženec ne more biti uspešen s pritožbenimi navedbami, da „bi bilo potrebno tožbeni zahtevek v vsakem primeru zavrniti, saj je izpolnjen dejanski stan iz tretjega odstavka 46. člena ZD, ki daje podlago za zaključek, da se darilo v dedni delež ne vračuna“.

19. Po tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zapustnik neodplačno razpolagal v korist toženca, kot zakonitega dediča, ter izročena denarna sredstva predstavljajo darilo, je pravilno zaključilo, da se upoštevaje prvi odstavek 46. člena ZD omenjeno darilo v celoti vračuna v njegov dedni delež v vrednosti 20.868,45 EUR, kolikor je znašala vrednost darila ob zapustnikovi smrti (v skladu s določbo 52. člena ZD se pri vračunanju darila dediču v njegov dedni delež darilo oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi). O načinu vračunanja bo v nadaljevanju odločalo zapuščinsko sodišče v skladu z določbo 48. člena ZD.

20. V določenih primerih se kljub ugotovitvi, da je zapustnik dal dediču darilo, le-to ne vračuna v dedni delež, če je izkazano, da je zapustnik ob daritvi ali pozneje ali v oporoki izjavil, da se darilo ne vračuna v dedni delež, ali če se da iz okoliščin sklepati, da je bila takšna zapustnikova volja, kot izhaja iz tretjega odstavka 46. člena ZD.8 Pritožba ne more biti uspešna z navedbami, da je bila takšna zapustnikova volja in da so tožniki s tem soglašali oziroma takšnim ugotovitvam tekom postopka niso nasprotovali, kar upoštevaje določbo 214. člena ZPP pomeni, da so jih priznali. Toženec namreč tekom postopka ni podal ustreznih trditev v tej smeri, niti ji dokazal, da je bila zapustnikova volja takšna, da se darilo ne vračuna v dedni delež, ali da se to da sklepati iz okoliščin primera. Navedba pooblaščenke toženca na naroku za glavno obravnavo z dne 27. 9. 2019, da „so izpolnjeni pogoji iz 46. člena ZD, saj, kot je izpovedala prva tožnica, zapustnik nikdar ni želel, da se mu darilo vrne“, ne pomeni ustrezne trditvene podlage. Sklicevanje na izpovedbo prve toženke oziroma izpovedbe tožnikov in toženca v smeri, da je pri spornem znesku šlo za darilo in da zapustnik ni pričakoval, da mu bo toženec omenjen znesek vrnil, ne more nadomestiti trditvenega in dokaznega bremena v smeri tretjega odstavka 46. člena ZD. Zapustnikovo voljo, da se darilo ne vračuna v dedni delež, je dolžan namreč dokazati dedič, ki jo zatrjuje – kar je v konkretnem primeru toženec. Posledično pritožba z navedbami, ki se nanašajo zgolj na izpovedbe tožnikov ter soglašanje izpovedbi toženca v tej smeri, ne more biti uspešna.

21. Upoštevaje zgoraj navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je pritožba ne more izpodbiti. Sodišče druge stopnje je zato, v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v točkah I in III izreka. Ker pritožba ne graja stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, je sodišče druge stopnje opravilo uradni preizkus, ki ni pokazal kršitev, na katere je dolžno sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

22. Sodišče druge stopnje je v nadaljevanju odločalo o priglašenih pritožbenih stroških (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžan tožnikom povrniti priglašene stroške odgovora na pritožbo, v katerem so obrazloženo nasprotovali pritožbenim navedbam toženca. Sodišče druge stopnje jim je priznalo: 750 točk za odgovor na pritožbo po tar. št. 21, 15 točk za materialne stroške po 11. členu OT, kar je skupaj 765 točk in ob vrednosti točke na dan odločanja 0,60 EUR znaša 459,00 EUR, k temu je prišteti še dodatek 20% za zastopanje treh strank po tretjem odstavku 7. člena OT v znesku 91,80 EUR, kar je skupaj 550,80 EUR.

1 Tožniki imajo kot toženčevi sodediči na podlagi 58. člena ZD pravico zahtevati, da se v njegov dedni delež vračunajo darila ali volila, ki jih je le-ta prejel od zapustnika. 2 29. člen ZD določa: Darilo po tem zakonu je tudi odpoved pravici, odpust dolga, tisto, kar je zapustnik za življenja dal dediču na račun njegovega dednega deleža ali za ustanovitev ali razširitev gospodinjstva ali za opravljanje poklica, kakor tudi vsako drugo neodplačno razpolaganje. 3 Prvi odstavek 533. člena določa: Z darilno pogodbo se ena oseba (darovalec) zaveže na drugo osebo (obdarjenca) neodplačno prenesti lastninsko ali drugo pravico ali na drugačen način v breme svojega premoženja obogatiti obdarjenca, obdarjenec pa izjavi, da se s tem strinja. 4 Prvi odstavek 538. člena OZ določa: Če darovalec podarjeno stvar ali pravico ni takoj prenesel na obdarjenca tako, da ta lahko z njo prosto razpolaga, mora biti darilna pogodba sklenjena v pisni obliki. 5 Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, so tožniki izkazali, da je zapustnik v juliju 2006 na toženca prenesel denarni znesek 5.000.000,00 SIT. 6 Kot izhaja iz točke 18 obrazložitve izpodbijane sodbe, sta tožnik in tretja tožnica o tem, za razliko od ostalih, ki so bili pri sklepanju in/ali izpolnitvi darilne pogodbe neposredno vključeni, izpovedala posredno, o tem, kar jima je na enem od družinskih srečanj v letu 2006 povedal zapustnik. Ker se izpovedbe vseh vsebinsko pokrivajo, je sodišče prve stopnje, ob odsotnosti okoliščin, ki bi vzbujale dvom v njihovo verodostojnost, v celoti sledilo njihovim izpovedbam. 7 Kot izhaja iz točke II izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo zgolj v delu, ki se nanaša na natančen datum izročitve denarja, in sicer 20. 7. 2006, ker je dokazni postopek pokazal, da tožniki niso zmogli izkazati, da je bil denar izročen navedenega dne, ampak so izkazali, da je bil zagotovo izročen meseca julija 2006. 8 Tretji odstavek 46. člena ZD določa: se darilo ne vračuna, če je zapustnik ob daritvi ali pozneje ali v oporoki izjavil, da se darilo ne vračuna v dedni delež, ali če se da iz okoliščin sklepati, da je bila to zapustnikova volja.