Jedro

Za presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga članu uprave je brezpredmetno ugotavljanje, ali je bil sklep nadzornega sveta družbe zakonit ali ne, saj je nadzorni sklep s tem sklepom le ugotovil, da se tožniku kot članu uprave po izteku funkcije mandat ne bo podaljšal. Bistvenega pomena je, ali je bilo tožniku po prenehanju funkcije ponujeno ustrezno delovno mesto, kot je to določeno v individualni pogodbi o zaposlitvi. Ker sodišče teh okoliščin ni ugotavljalo, je ostalo dejansko stanje glede odločilnih dejstev nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v 1., 2., 3., in 5. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi izpodbijana 4. točka izreka.

Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke in o stroških tožnika v zvezi z odgovorom na pritožbo se pridrži do končne odločitve.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 07.12.1999 iz poslovnega razloga, ki jo je tožene stranka podala dne 01.12.2004 s katero preneha delovno razmerje tožniku, nezakonita in neveljavna in da je prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki nezakonito. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje za čas od 21.01.2005 do vključno 21.12.2005 in mu za čas od 21.01.2005 do 09.02.2005 priznati in izplačati plačo, kot bi delal po pogodbi o zaposlitvi z dne 07.12.1999 in sicer v višini plače, kot jo je prejemal tožnik zadnji mesec pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja, za čas od 10.02.2005 do 21.12.2005 pa razliko med denarnim nadomestilom, ki ga je tožnik prejel iz naslova brezposelnosti in plačo, ki bi mu pripadala, ter mu priznati in izplačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do dne plačila ter mu odvesti in plačati pripadajoče davke in prispevke, v roku 8 dni pod izvršbo. Kar je zahteval tožnik več sicer iz naslova plače za čas od 10.02.2005 do 21.12.2005 in iz naslova plačila odpravnine v višini 3.864.174,00 SIT neto in plačila akontacije dohodnine, pa je zavrnilo. Sodišče je tudi odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 73.221,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper 4. in 5. točko izreka, uveljavlja pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v 4. in 5. točki izreka spremeni tako, da zahtevku ugodi, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejstvo, da je tožnik s sklepom nadzornega sveta tožene stranke dne 28.03.2001 prenehal opravljati funkcijo predsednika uprave. Vendar je v nadaljevanju naredilo napačen sklep, ko je ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena 07.12.1999 ni bila odpovedana in da zato tožnik ni opravičen do odpravnine. Tožnik se s takim stališčem sodišča ne strinja, saj je prepričan, da je prenehanje opravljanja funkcije predsednika uprave samo po sebi zadosten razlog, da to pomeni po vsebini dejansko odpoved pogodbe. S spornim sklepom nadzornega sveta v obliki notarskega zapisa je namreč dejansko šlo za odpoved pogodbe brez utemeljenega razloga. Zato ima po mnenju pritožbe tožnik skladno s točko 9.4.1. pogodbe o zaposlitvi pravico do odpravnine, kot jo določa zakon. V zvezi s tem še poudarja, da je tožniku s tem, ko so mu bila odvzeta pooblastila in odvzeta funkcija predsednika uprave, formalno pravno prenehala veljati pogodba o zaposlitvi. Četudi se je ta ista pogodba v ostalih določbah še naprej uporabljala, je tožniku nastala določena materialna in moralna škoda, katera se nadomesti z odpravnino, ki so jo za takšne primere določili stranki v pogodbi o zaposlitvi. V posledici takšne napačne odločitve je napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje glede priznanja stroškov, do katerih je opravičen tožnik, oziroma, do katerih je opravičena tožena stranka.

Tožena stranka se pritožuje zoper 1., 2., 3. in 5. točko izreka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti stroškovno zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je sodišče postavilo na stališče, da vprašanje zakonitosti razrešitve tožnika s funkcije člana uprave predstavlja predhodno vprašanje v predmetni zadevi, s čimer se tožena stranka ne strinja. Predhodno vprašanje namreč po 13. členu ZPP predstavlja vprašanje, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje o katerem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojni organ. V predmetni zadevi pa je o razrešitvi tožnika s funkcije člana uprave že bilo odločeno, saj je o tem odločalo Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je v zadevi spremembe zastopnika izdalo sklep z dne 17.02.2005. V zvezi s tem še poudarja, da zakonitost razrešitve s funkcije ne more biti predmet delovnega spora, saj obstaja sodno varstvo po Zakonu o gospodarskih družbah in Zakonu o sodnem registru, ki pa ga tožnik ni uveljavljal. Razloge, ki jih tožnik uveljavlja v tem sporu, bi zato lahko uveljavljal le na podlagi 41. člena Zakona o sodnem registru, česar pa ni storil. Zaradi navedenega tega ne more uveljavljati v tem sporu, niti tega ne more sodišče presojati kot predhodno vprašanje. Prenehanje funkcije članov uprave je v konkretni zadevi pravno dejstvo, ki ga delovno sodišče v delovnem sporu ne more spremeniti. Sodišče prve stopnje bi moralo le presojati, ali je postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi zakonit, ni pa se moglo spuščati v zakonitost samega odpovednega razloga. Dejstvo je namreč, da tožniku ta funkcija preneha z iztekom mandata, kar je zagotovo utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tudi poudarja, da bi sodišče tudi v primeru, če bi lahko presojalo odločitev nadzornega sveta o prenehanju mandata tožniku kot predhodno vprašanje, moralo ugotoviti, da je takšen sklep v celoti veljaven in zakonit. Nadzorni svet na sporni seji namreč ni odločal o razrešitvi članov uprave, pač pa je le ugotovil prenehanje mandata člana uprave z iztekom časa ter sklenil, da se tožniku mandat ne podaljša. Zaradi tega bi tudi v primeru, če sklep nadzornega sveta z dne 26.11.2004 ne bi bil sprejet, mandat tožniku s potekom časa prenehal, kar pomeni, da tožena stranka v zvezi s tem ni bila dolžna sprejemati nikakršnih sklepov. V predmetni zadevi zato ni šlo za nikakršno razrešitev tožnika kot člana uprave, saj je tožniku tako mandat člana uprave prenehal neodvisno od spornega sklepa nadzornega sveta in sicer s potekom časa, za katerega je bil imenovan na to funkcijo. To, da je tožena stranka odločala o podaljšanju mandata tožniku je zato drugotnega pomena, saj to ni vplivalo na prenehanje tožnikove funkcije. Glede na navedeno je po mnenju tožene stranke jasno, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana iz utemeljenega razloga, to je zaradi prenehanja funkcije člana uprave, kar pa je edino relevantno dejstvo v predmetni zadevi.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke, tožeča stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi točko 1., 2. in 3. izreka izpodbijane sodbe.

Pritožba tožeče stranke je neutemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov obeh strank in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP Ur. l. RS št. 26/99 - 52/2004). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni bistveno kršilo tistih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pa pri odločitvi v ugodilnem delu tožbenega zahtevka (1.,2. in 3. točka izreka) zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da ima tožnik po sklenjeni individualni pogodbi o zaposlitvi pravico do odpravnine, kot jo določa zakon. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je tožnik s toženo stranko dne 07.12.1999 sklenil pogodbo o zaposlitvi, po kateri je bil imenovan za predsednika uprave, funkcijo predsednika uprave pa naj bi po pogodbi opravljal 5 let od dneva imenovanja in sicer od 07.12.1999 do 07.12.2004. S sklepom nadzornega sveta tožene stranke z dne 28.03.2001 je tožniku sicer prenehala funkcija predsednika uprave, vendar je ostal član uprave. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožnik tudi po razrešitvi s funkcije predsednika uprave in imenovanju na funkcijo člana uprave, ni podpisal nove pogodbe o zaposlitvi in so zanj tako veljala določila pogodbe o zaposlitvi z dne 07.12.1999, kar je pri zaslišanju tudi sam potrdil. Ob dejstvu, da tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana pred 07.12.2004, temveč mu je bila v skladu z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 01.12.2004 odpovedana pogodba z odpovednim rokom 45 dni, torej po datumu 07.12.2004, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik po določbi točke 9.4.1. pogodbe o zaposlitvi z dne 07.12.1999 ni upravičen do odpravnine in se z razlogi za tak zaključek pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogovanjem odločitve v izpodbijani sodbi in teh razlogov ne ponavlja.

V zvezi s pritožbo tožene stranke zoper ugodilni del tožbenega zahtevka (1., 2., 3. točka izreka), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 07.12.1999 iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku 01.12.2004, nezakonita in neveljavna. Pritožba pravilno opozarja, da se je sodišče prve stopnje v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga brez potrebe ukvarjalo s predhodnim vprašanjem in sicer z zakonitostjo razrešitve tožnika s funkcije člana uprave. Sodišče je po izvedbi dokazov v tej smeri ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, dana dne 01.12.2004, posledica ničnega sklepa nadzornega sveta z dne 26.11.2004 in dejstva, da tožena stranka za tožnika drugega primernega dela potrditvah ni imela in na tej podlagi zaključilo, da je bila odpoved tožniku podana nezakonito, saj po določbi 2. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR Ur. l. RS, št. 42/02), lahko delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le, če so razlogi za odpoved resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.

Tak zaključek sodišča prve stopnje je najmanj preuranjen. Kot utemeljeno opozarja pritožba, zakonitost razrešitve s funkcije ne more biti predmet delovnega spora, saj je prenehanje funkcije člana uprave v konkretni zadevi pravno dejstvo, ki ga delovno sodišče v delovnem sporu ne more spremeniti. Zaradi tega je potrebno ugotoviti, da je brezpredmetno ugotavljanje, ali je bil sklep nadzornega sveta z dne 26.11.2004 zakonit ali ne, saj je nadzorni svet s tem sklepom le ugotovil, da se tožniku kot članu uprave, kateremu se funkcija izteče dne 07.12.2004, mandat ne bo podaljšal. Ker je torej navedeni sklep bolj ugotovitvene narave, je potrebno zaključiti, da tak sklep na presojo zakonitosti oziroma nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ne more vplivati. S tem, da se je tožniku kot članu uprave po pogodbi o zaposlitvi iztekel mandat dne 7.12.2004, je na strani tožene stranke sicer obstajal razlog za njegovo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kot to določa 1. alineja 1. odstavka 88. člena ZDR. Vendar pa je v konkretnem primeru potrebno upoštevati tudi določbe pogodbe o zaposlitvi in sicer točko 3.2., v kateri je določeno, da v kolikor tožnik ne bo ponovno imenovan na funkcijo predsednika uprave družbe oziroma, če je razrešen pred potekom tega časa, se razporedi na drugo delovno mesto v družbi, ki ustreza stopnji njegove izobrazbe. Ta določba pa je bistvenega in odločilnega pomena za presojo, ali je bila tožniku redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zakonita ali nezakonita, saj s tem, da se je tožniku iztekel mandat za opravljanje funkcije člana uprave po pogodbi o zaposlitvi, bi ga morala tožena stranka razporediti na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove izobrazbe. Sodišče je v tej smeri sicer izvajalo dokaze in zaslišalo tako tožnika, kot tudi Aleša Peklenika, ki je bil v spornem času predsednik uprave tožene stranke. Vendar v zvezi z vprašanjem, ali je tožena stranka dejansko tožniku ponudila ustrezno delovno mesto ali ne, sodišče ni sprejelo nobene dokazne ocene, saj je izhajalo iz zmotnega prepričanja, da za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadostuje ugotovitev nezakonitosti sklepa nadzornega sveta z dne 26.11.2004, s katerim se tožniku kot članu uprave mandat ni podaljšal. V posledici takega prepričanja je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede odločilnih dejstev nepopolno ugotovilo.

Po določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 Ur. l. RS, št. 2/2004) zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti ali zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Vendar je v obravnavani zadevi potrebno ugotoviti, da ima izpodbijana sodba v zvezi odločitvijo v ugodilnem delu tožbenega zahtevka take pomanjkljivosti, da jih z obravnavo pred pritožbenim sodiščem ni mogoče popraviti. Sodišče prve stopnje je sicer izvedlo dokazni postopek in potrebne dokaze, vendar zaradi napačne materialno pravne presoje teh dokazov ni presojalo in ocenilo. To pa pomeni, da bi moralo sodišče druge stopnje ponovno izvesti celotni dokazni postopek v tej smeri, kar pa vsekakor ni namen citirane določbe ZDSS-1, saj je za "popravo nepravilnosti" v smislu 1. odstavka 30. člena ZDSS-1 mogoče šteti le dopolnjevanje ali preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje in sanacijo procesnih napak, na pa, da bi bilo potrebno obravnavo v celoti ponoviti. V tem primeru namreč ne gre več za popravo nepravilnosti, saj bi izvedba dokaznega postopka o odločilnih dejstvih pomenila predlaganje sojenja sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje, kar pa nikakor ni namen 30. člena ZDSS-1. Zaradi vsega navedenega in ker so pritožbeni razlogi tožene stranke podani, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v 1., 2., in 3. in posledično 5. točki izreka (odločitev o stroških postopka ) skladno z določbo 355. člena ZPP razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo tožnika pa je zavrnilo in potrdilo izpodbijano 4. točko izreka.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke in o stroških tožeče stranke glede odgovora na pritožbo se pridrži do končne odločitve (3. odstavek 165. člena ZPP).