Jedro

Na zakonitost izpodbijane odločbe ne morejo vplivati nova dejstva in novi dokazi, ki niso bili navajani oziroma predlagani v upravnem postopku, če je stranka imela možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov tega upravnega spora se zavrne.

3. Predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks v tem upravnem sporu se ne ugodi.

Obrazložitev

Občinska uprava Občine Bovec (v nadaljnjem besedilu: tožena stranka) je z izpodbijano odločbo tožnici kot lastnici počitniške hiše na naslovu ..., Bovec, odmerila turistično takso za leto 2006, v pavšalnem znesku 146,88 EUR. Odločitev je tožena stranka oprla na določbi 23. in 24. člena Zakona o spodbujanju razvoja turizma (Uradni list RS, št. 2/04, v nadaljnjem besedilu: ZSRT) ter na določbe Odloka o turistični taksi v Občini Bovec (Uradno glasilo, št. 5/05, v nadaljnjem besedilu: Odlok).

Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila pritožbo, v kateri je navedla, da ji je bila turistična taksa za leto 2006 obračunana neupravičeno, saj je bila dne 15.12.2005 na lastno zahtevo izbrisana iz registra sobodajalcev, o čemer je obvestila tudi toženo stranko. Župan Občine Bovec je z odločbo, št. ... z dne 1.2.2008, tožničino pritožbo zavrnil z utemeljitvijo, da 23. člen ZSRT in 5. člen Odloka določata obveznost plačevanja turistične takse v letnem pavšalnem znesku za lastnike počitniških hiš oziroma stanovanj, prav z namenom, da turistično takso plačujejo lastniki počitniških hiš, ki sicer niso zavezanci za plačilo turistične takse po 1. in 2. odstavku 23. člena ZSRT, torej neodvisno od dejstva ali počitniško hišo oddajajo.

Tožnica vlaga tožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V tožbi ponavlja pritožbeno navedbo, da se je dne 15.12.2005 kot sobodajalka izbrisala iz registra in dodaja, da je dne 09.12.2005 hišo oddala v najem domačinoma, katerih hiša je bila poškodovana v potresu. Od dohodka doseženega iz oddajanja hiše v najem plačuje tudi davek. Kot dokaz navedbam je tožnica priložila fotokopiji najemnih pogodb z dne 09.12.2005 in z dne 30.06.2007, fotokopijo aneksa št. 2 k najemni pogodbi sklenjeni dne 30.06.2006 ter fotokopiji odločb Davčne uprave RS z dne 18.04.2006 in z dne 22.02.2007, o odmeri akontacije dohodnine od dohodka doseženega iz oddajanja zadevne hiše v najem. Glede na to, da najemnika v hiši stalno prebivata in sta na naslovu tudi prijavljena, hiša ni počitniška hiša v smislu določbe 7. odstavka 4. člena ZSRT, ki določa, da je počitniška hiša oziroma stanovanje vsak objekt ali stanovanje, ki se uporablja sezonsko ali občasno. V pritožbi ni navedla, da je hišo oddala v najem, ker ji je uslužbenka Občine Bovec na njen klic po telefonu povedala, da je očitno prišlo do pomote, da naj vloži pisno pritožbo, v kateri naj navede, da sob ne oddaja več in da bo posledično postopek ustavljen. Na podlagi navedenega tožnica sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil v Uradnem listu RS (št. 19/07) objavljen javni poziv za posredovanje podatkov, ki bodo osnova za izračun pavšalnega zneska turistične takse v Občini Bovec, vendar se tožnica na javni razpis ni odzvala. Sama pa tudi ni mogla vedeti, da je tožnica sporno hišo konec leta 2005 oddala v najem, saj tega tožnica ni navedla niti tekom pritožbenega postopka, tega pa tudi ni mogla ugotoviti na podlagi evidenc. V tem primeru namreč ni bila sklenjena tripartitna najemna pogodba, ki se je sicer sklepala v primerih popotresnih namestitev, ko najemnine sofinancira Ministrstvo za okolje in prostor. Prav tako iz evidenc pristojnega matičnega urada ni razvidno, da bi bila najemnika stalno ali začasno prijavljena na naslovu … .

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba zakonita. Preizkus zakonitosti upravnega akta v upravnem sporu namreč po ustaljeni sodni praksi pomeni preizkus tistih dejstev in okoliščin, ki jih je imel na voljo organ ob izdaji izpodbijanega upravnega akta. Tožena stranka je v postopku izdaje izpodbijane odločbe ugotovila, da je tožnica lastnica hiše na naslovu ..., Bovec, v kateri ne živi, kar med strankama ni sporno, zato je štela, da gre za počitniško hišo v smislu določb 3. odstavka 23. člena in 24. člena ZSRT ter določb Odloka, v posledici česar je tožnici z izpodbijano odločbo odmerila turistično takso za leto 2006 v pavšalnem znesku 146,88 EUR. Ker se tovrstna turistična taksa odmerja lastnikom počitniških hiš oziroma stanovanj, na odmero te takse tudi po presoji sodišča ne more vplivati dejstvo, da tožnica od dne 15.12.2005 v zadevni hiši ne oddaja sob. Prav tako pa na zakonitost izpodbijane odločbe ne morejo vplivati nova dejstva in novi dokazi, ki niso bili navajani oziroma predlagani v upravnem postopku, če je stranka imela možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta (3. odstavek 20 člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljnjem besedilu: ZUS-1). Tožnica je namreč dejstvo, da je zadevno hišo dne 09.12.2005 oddala v najem in da od tedaj najemnika v njej stalno prebivata, zaradi česar hiša ni počitniška hiša v smislu določb ZSRT in določb Odloka, navedla šele v tožbi, čeprav je zanj nedvomno vedela že pred izdajo izpodbijane odločbe, saj je osebno sklenila najemno pogodbo, in bi zato to pravno pomembno dejstvo lahko navedla vsaj v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Po določbi 52. člena ZUS-1 se lahko nova dejstva in novi dokazi kot tožbeni razlogi upoštevajo le, če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma nevesti v postopku izdaje upravnega akta. Po presoji sodišča pavšalna tožničina navedba, da teh dejstev v pritožbi ni navedla, ker jo je po telefonu zavedla uslužbenka tožene stranke, ki naj bi ji smiselno povedala, da za ugoditev pritožbi zadošča že pritožbena navedba, da tožnica v hiši ne oddaja sob, ne more biti upravičen razlog v smislu 52. člena ZUS-1, zato je nova dejstva in nove dokaze štelo za nedovoljene tožbene novote in se posledično v presojo njihove utemeljenosti ni spuščalo.

Po povedanem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.

Sodišče je na podlagi 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 sodilo na seji, saj je tožnica v tožbi navajala zgolj nova dejstva in predlagala nove dokaze, ki jih sodišče skladno z ZUS-1 ne more upoštevati.

K točki 2 izreka: Tožnica je od sodišča zahtevala tudi, da toženi stranki naloži v plačilo stroške tega upravnega spora. Sodišče je njeno zahtevo zavrnilo na podlagi določbe 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

K točki 3 izreka: Tožnica je ob vložitvi tožbe sodišču predlagala, da jo oprosti plačila sodnih taks v tem upravnem sporu. V predlogu je navedla, da živi sama, da prejema le vdovsko pokojnino v višini 454,57 EUR, odplačuje pa kredit za stanovanje, v katerem živi. Predlogu je priložila fotokopijo odrezka pokojnine za mesec januar 2008. Po določbi 39. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, v nadaljnjem besedilu: ZST-1), se v postopkih, ki so se začeli pred uveljavitvijo ZST-1 (dne 01.10.2008), do pravnomočnega zaključka le-teh, uporabljajo določbe Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 20/04 in 98/07, v nadaljnjem besedilu: ZST). ZST v 13. členu določa, da lahko sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks, če bi bila z njihovim plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani.

Tožnica je v tem upravnem sporu dolžna plačati sodno takso za tožbo v višini 800 točk (Tar. št. 27/1), za zahtevo za izdajo začasne odredbe v višini 400 točk (Tar. št. 27/3), za sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe v višini 500 točk (Tar. št. 28/4) in za sodbo v višini 1000 točk (Tar. št. 28/1), kar skupaj znaša 221,67 EUR. Kljub relativno visokemu znesku, ki ga mora tožnica plačati za sodne takse v tem upravnem sporu, je sodišče zaključilo, da z njihovim plačilom ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnica preživlja. Iz fotokopije odrezka pokojnine, ki ga je tožnica priložila predlogu, je razvidno, da je v mesecu januarju 2008 (tožba je bila vložena dne 29.02.2008) prejela 454,57 EUR pokojnine. Iz prilog sodnega spisa pa izhaja, da ima tožnica dohodek tudi od oddaje zadevne hiše v najem in sicer v znesku 208,65 EUR mesečno, kar pomeni, da je tožnica v času pred vložitvijo tožbe imela 663,22 EUR dohodka neto mesečno, kar pa bistveno presega znesek minimalne plače, ki je ob vložitvi tožbe znašal 538,53 EUR bruto (Uradni list RS, št. 69/07).

Zaradi vsega navedenega je sodišče odločilo kot izhaja iz 3. točke izreka.