Jedro

Sodišče lahko stranke, interveniente, njihove zakonite zastopnike in pooblaščence kaznuje z denarno kaznijo, ali jim izreče druge ukrepe, če z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorabljajo pravice, ki jih imajo po tem zakonu. V primeru ugotovitve ravnanj storjenih s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zakon ne predpisuje kot kumulativnega pogoja namena škodovati drugemu, saj se besedilo ne nadaljuje z besedno zvezo „in“, pač pa z „ali“.

V nasprotju z vestnostjo in poštenjem je prizadevanje doseči koristi družbi z neplačilom sodne takse in z vlaganjem predlogov za oprostitev plačila sodne takse, čeprav zakoniti zastopnik ve, da za pridobitev te pravice družba ne izpolnjuje pogojev. Na požrtvovalnost se brez vestnega in poštenega ravnanja pritožnik neutemeljeno sklicuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse z dne 6. 6. 2016 (I. točka izreka). Zaradi zlorabe procesnih pravic v postopku je A. A., stanujoč ... kaznovalo z denarno kaznijo 500,00 EUR (II. točka izreka), ki jo mora plačati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani SI56 ..., sklic ..., v roku 15 dni od prejema sklepa (III. točka izreka).

2. Tožena stranka in A. A. sta se zoper sklep pritožila, uveljavljala sta bistvene kršitve določb postopka in zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

K pritožbi tožene stranke zoper zavrnitev predloga tožene stranke z dne 6. 6. 2016 za oprostitev plačila sodne takse

4. O oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks odloči sodišče prve stopnje na predlog stranke (prvi odstavek 12. člena ZST-1). Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje vsebinsko obravnavalo predlog tožene stranke in je na podlagi vseh navedb v predlogu ter javno objavljenih bonitetnih podatkov zadnjega letnega poročila ugotovilo, da toženka izkazuje konec leta 2015 kratkoročna sredstva v višini 2.959.272,00 EUR, od tega 2.360.052,00 EUR zalog in 354.664,00 EUR posojil. Na podlagi ugotovljenega premoženjskega položaja toženke je zaključilo, da v tem postopku lahko plača sodne takse brez ogrožanja svoje dejavnosti in da zato neupravičeno uveljavlja pravico do oprostitve plačila sodne takse. Pritožbeni očitek, da sklepa ni mogoče preizkusiti, ker iz obrazložitve ni razvidno, na kakšen način je sodišče prišlo do predmetne odločitve, glede na obrazloženo ne drži. V pritožbi toženka ugotovljenih dejstev o njenem premoženjskem položaju ne izpodbija. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. V delu, v katerem pojasnjuje svoja pravna naziranja o pravilu ne bis in idem, o nezakonitosti odločbe, da se napoved pritožbe šteje za umaknjeno in trdi, „da o predlogu toženih strank še ni odločeno“, pa se pritožba očitno ne nanaša na izpodbijani sklep in zato na te navedbe pritožbenemu sodišču ni bilo treba odgovarjati.

5. S tem se izkaže, da tožena stranka s pritožbo ni uspela uveljaviti nobenega od pritožbenih razlogov, zato je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v I. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

K pritožbi A. A. zoper sklep o kaznovanju zaradi zlorabe procesnih pravic

6. Sodišče lahko stranke, interveniente, njihove zakonite zastopnike in pooblaščence kaznuje z denarno kaznijo, ali jim izreče druge ukrepe, če z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorabljajo pravice, ki jih imajo po tem zakonu. V primeru ugotovitve ravnanj storjenih s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zakon ne predpisuje kot kumulativnega pogoja namena škodovati drugemu, saj se besedilo ne nadaljuje z besedno zvezo „in“, pač pa z „ali“. Zato pritožbeni očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni presojalo, ali je imel zakoniti zastopnik tudi namen s svojimi ravnanji komu škodovati, ni utemeljen.

7. Obveznost plačila sodnih taks ureja Zakon o sodnih taksah (ZST-1). V obravnavanem sporu je sodišče prve stopnje 2. 1. 2015 izdalo sodbo, zoper katero se je tožena stranka pritožila. Ob vložitvi pritožbe je za toženo stranko nastala taksna obveznost, da plača takso za pritožbo (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Ker tožena stranka ob vložitvi pritožbe zoper sodbo takse ni plačala, niti ni predlagala sodišču, da je plačila takse oprosti, je sodišče prve stopnje 11. 3. 2015 izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbeni postopek v višini 513,00 EUR. Dne 31. 7. 2015 je tožena stranka predlagala sodišču, da jo oprosti plačila sodne takse po plačilnem nalogu z dne 11. 3. 2015. Sodišče prve stopnje jo je s sklepom z dne 5. 8. 2015 pozvalo, da predlog dopolni tako, da mu priloži pisno izjavo o premoženjskem stanju in jo opozorilo, da bo sicer njen predlog zavrglo. Tožena stranka se je zoper tak poziv pritožila s trditvami, da so vsi podatki o njej javno dostopni in da zato poziv ni razumljiv. Višje sodišče v Ljubljani je njeno pritožbo zoper procesni sklep zavrglo s sklepom I Cpg 1326/2015 z dne 14. oktobra 2015. Okrožno sodišče pa je potem, ko je ugotovilo, da tožena stranka tudi po prejemu sklepa višjega sodišča predloga za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek ni dopolnila, tega s sklepom z dne 16. 2. 2016 zavrglo. Tožena stranka se je zoper tak sklep pritožila, Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom 19. aprila 2016 njeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Sodišče prve stopnje je toženi stranki sklep višjega sodišča vročilo in jo z dopisom pozvalo, da plača sodno takso za pritožbeni postopek v roku 15 dni od prejema poziva. Tožena stranka je poziv prejela 20. maja 2016. V roku, ki ji ga je dalo sodišče prve stopnje, sodne takse za pritožbo ni plačala. Dne 6. 6. 2016 je toženka vložila še en predlog za oprostitev plačila sodne takse, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo v I. točki izreka izpodbijanega sklepa.

8. Dejstvo, da je zakoniti zastopnik tožene stranke v obravnavani zadevi potem, ko je bilo o predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse po plačilnem nalogu z dne 11. 3. 2015 odločeno, da se predlog zavrže, vložil 6. 6. 2016 še en (tokrat neutemeljen) predlog za oprostitev plačila sodne takse, je sodišče prve stopnje privedlo do spoznanja, da zakoniti zastopnik tožene stranke z vlaganjem predlogov za oprostitev plačila sodne takse in z vsebinsko praznimi pritožbami zoper odločitve sodišča glede načina uveljavljanja te pravice (oprostitve plačila sodne takse), zasleduje edini cilj zavleči rok plačila sodne takse in posledično tudi pravnomočnost odločitve o glavni stvari. Plačilo sodne takse je namreč procesna predpostavka za obravnavanje pritožbe zoper sodbo. Pritožbeno sodišče pritrjuje spoznanju sodišča prve stopnje in ga pri tem utrjuje tudi vsebina pritožbe zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje toženki ni odreklo nobene pravice, ki jo ima po ZPP in po ZST-1; nov predlog za oprostitev plačila sodne takse je obravnavalo in ga kot neutemeljenega zavrnilo, sklep o kaznovanju zakonitega zastopnika pa pravilno oprlo na ugotovitev, da je s ponovno vloženim nepopolnim predlogom za oprostitev plačila sodne takse v okoliščinah konkretne zadeve ravnal na način, ki ni v skladu z dobrimi poslovnimi običaji, vestnostjo in poštenjem, vse z izključnim ciljem še za nekaj časa odložiti pravnomočnost sodbe o glavni stvari.

9. Pritožnik v pritožbi ne nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da z vložitvijo novega nepopolnega predloga za oprostitev plačila sodne takse v tem postopku zasleduje zgolj cilj odložiti pravnomočnost sodbe. Poudarja pa, da je naloga zastopnikov, da požrtvovalno zastopajo pravno osebo z vlaganjem pravnih sredstev in ji s tem izboljšajo njen položaj v postopku. Iz navedenega stališča izhaja, da se zakoniti zastopnik toženke zaveda protipravnosti svojega procesnega ravnanja, pa kljub temu tako ravna iz pozicije svoje poklicanosti k takemu ravnanju, ker je storjeno v korist gospodarske družbe, ki jo zastopa. Tako mnenje pritožnika pa je zmotno. V družbi z omejeno odgovornostjo, kakršna je tudi toženka, poslovodja na lastno odgovornost vodi posle družbe in jo zastopa (prvi odstavek 515. člena ZGD-1). Pri opravljanju svojih nalog pa mora ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (šesti odstavek 515. člena v zvezi s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1). Glede na navedeno zakonsko ureditev osebi, ki je poslovodja družbe, ni dovoljeno ravnati v nasproti z vestnostjo in poštenjem. V nasprotju z vestnostjo in poštenjem je prizadevanje doseči koristi družbi z neplačilom sodne takse in z vlaganjem predlogov za oprostitev plačila sodne takse, čeprav zakoniti zastopnik ve, da za pridobitev te pravice družba ne izpolnjuje pogojev. Na požrtvovalnost se brez vestnega in poštenega ravnanja pritožnik neutemeljeno sklicuje.

10. Če sodišče spozna, da zakoniti zastopnik pri zastopanju zavestno zlorablja procesne pravice, mu v skladu z določbo drugega odstavka 11. člena ZPP lahko izreče denarno kazen, kar je v konkretnem primeru tudi pravilno storilo, ne da bi toženi stranki odreklo pravico do vsebinske obravnave njenega predloga za oprostitev plačila sodne takse. Glede na obrazloženo je brez podlage v konkretni zadevi poziv pritožnika sodišču, da se vzdrži grožnjam ter pavšalnemu izrekanju kazni ter izvajanju oblastniškega nasilja nad zakonitim zastopnikom, v kolikor se le ta poslužuje pravnih sredstev.

11. Sodišče lahko ob zlorabi pravic izreče denarno kazen do 1.300,00 EUR (tretji odstavek 11. člena ZPP). Odločitev, da mu izreče denarno kazen v višini 500,00 EUR, je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru utemeljilo na dejstvu, da je sodišče zakonitega zastopnika tožene stranke že v dveh zadevah kaznovalo zaradi zlorabe procesnih pravic in sicer v zadevi I Pg 2000/2011 mu je bila izrečena kazen 300,00 EUR, v zadevi I Pg 1717/2013 pa 500,00 EUR, vendar ga to ni odvrnilo od tega, da bi z ravnanjem na enak način prenehal. 12. S tem se izkaže, da nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov zoper odločitev o kaznovanju zakonitega zastopnika tožene stranke ni utemeljen. Zato je njegovo neutemeljeno pritožbo sodišče druge stopnje zavrnilo in izpodbijano II. in III. točko izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).