Jedro

Tržna inšpektorica, ki je opravljala uradno dejanje, za vstop v prostore društva ni potrebovala sodne odredbe, saj je šlo za zasebne prostore, ki pa niso predstavljali stanovanjskega prostora.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 1000 EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici je bil obsojeni D.B. spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 302. člena KZ ter mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo pet mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo deloma ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in odločbo o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je bil obsojenec dolžan plačati tudi stroške kazenskega postopka iz 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v znesku 100.000 SIT, medtem ko je v ostalem pritožbo Okrožne državne tožilke, v celoti pa pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 11.9.2006 vložil zoper pravnomočni sodbi zahtevo za varstvo zakonitosti. Po mnenju zagovornika sta obe sodbi materialnopravno zgrešeni. Po mnenju zagovornika ravnanje tržne inšpektorice, ki je hotela vstopiti v prostore društva N., ni bilo zakonito dejanje uradne osebe, ker bi po 22. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru morala pridobiti za vstop ustrezno odločbo sodišča. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje prič S. in K. ter po mnenju zagovornika obsojenemu kršilo pravico do obrambe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) in pravico do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), s tem pa je tudi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. To kršitev je napravilo tudi sodišče druge stopnje, ker se ni opredelilo do pritožbenih navedb glede vprašanja poskusa, ker inšpektorica še ni začela uradnega dejanja. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočni sodbi spremeni tako, da izda oprostilno sodbo oziroma sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo razsojo.

Vrhovna državna tožilka specialistka A.M. je v odgovoru na zahtevo predlagala njeno zavrnitev. Po mnenju vrhovne državne tožilke inšpektorica za vstop v prostore društva ni potrebovala sodne odredbe, ti prostori pa so bili zasebni, vendar ne stanovanjski. Vprašanje, ali je obsojenec vedel, da ima opravka s tržno inšpektorico, je dejansko vprašanje. M.K. v tem postopku sploh ni bil obremenilna priča, za poskus sploh ni potrebna posledica, uporaba sile pa je konkretizirana. Prav tako je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse pritožbene navedbe.

O odgovoru vrhovne državne tožilke sta bila obveščena obsojenec in njegov zagovornik.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz opisa kaznivega dejanja v izpodbijani prvostopenjski sodbi so razvidni vsi zakoniti znaki poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 1. in 2. odstavku 302. člena KZ. Ponavljanja obsojenčevega zagovornika, da obsojenec ni vedel, da je K.V. tržna inšpektorica, predstavlja zgolj uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je to okoliščino ugotovilo, izpodbijanje te okoliščine pa v postopku za varstvo zakonitosti glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče. Sodišče je tudi sicer dejansko stanje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo in ocenilo, da predlagano zaslišanje I.S. in M.K. ne bi prispevalo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Ista ugotovitev sledi iz razlogov v drugostopenjski sodbi, pri čemer tudi Vrhovno sodišče ocenjuje, da pravice obrambe s tem niso bile kršene. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. V obravnavani zadevi so bili podani razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov, saj ni šlo za takšne dokaze, ki bi bili materialnopravno relevantni. Pravice obrambe obsojencu s tem torej niso bile kršene.

Vrhovno sodišče se strinja tudi s pravnim stališčem sodišča druge stopnje glede ocene, da je tržna inšpektorica K.V. ravnala v skladu z določbami Zakona o tržni inšpekciji in je torej opravljala uradno dejanje. Pri tem je potrebno pritrditi vrhovni državni tožilki, ki opozarja na 4. točko 32. člena tedaj veljavnega Zakona o društvih, ki je kot prekršek opredeljeval opravljanje dejavnosti, ki ni v skladu z nameni in nalogami društva. Objekt varstva je bila prav konkurenca na trgu, saj gre za primer nelojalne konkurence, opredeljene v 13. členu takrat veljavnega Zakona o varstvu konkurence. V obravnavani zadevi je potrebno poudariti, da je bila proizvodna hala v lasti družbe z omejeno odgovornostjo kot zasebni prostor, ki pa ni predstavljal stanovanjskega prostora. Prostori družbe D. d.o.o. so bili dani v najem društvu N., tržna inšpektorica pa za vstop v prostore društva ni potrebovala sodne odredbe.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja obsojenčev zagovornik, niso podane, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o plačilu povprečnine temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 1. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo zamotanost postopka in obsojenčevo premoženjsko stanje, razvidno iz podatkov prvostopenjske sodbe, ki ga je pri izreku o plačilu povprečnine ocenilo tudi sodišče druge stopnje.