Jedro

Naloga sodišča je, da vsako mnenje izvedenca kritično presodi ter da presoja mnenja izvedenca poteka prav tako po načelu proste presoje dokazov, pri čemer so za sprejem izvedenskega mnenja s strani sodišča odločilni samo strokovna utemeljitev, logičnost in prepričljivost izvedenske argumentacije.

Izrek

I. Pritožba višje državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženega F.F. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po petem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, potrebni izdatki obdolženca ter nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika, obremenjujejo proračun.

2. Proti tej sodbi se je pritožila višja državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje „spremeni tako, da sodbo razveljavi“ ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in v odločitev.

3. Na pritožbo je podal odgovor obdolženčev zagovornik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba višje državne tožilke ni utemeljena.

5. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo iz razloga, ker v postopek ni pritegnilo tretjega izvedenca za raziskavo prometnih nesreč in je tak dokazni predlog državne tožilke na glavni obravnavi zavrnilo kot neutemeljen. Izvedenca za raziskavo prometnih nesreč Ž. L. in dr. N.Č, ki sta podala svoji mnenji, se v svojih zaključkih v zvezi z nastankom prometne nezgode, pa tudi glede okoliščine, kdo je bil voznik in kdo sopotnik v vozilu, kar je v navedenem kazenskem postopku bistveno, močno razhajata, zato bi skladno z določbo 258. člena ZKP sodišče prve stopnje, ko njunih razhajanj ni bilo mogoče odpraviti niti z njunim zaslišanjem na glavni obravnavi, moralo odpraviti s pritegnitvijo tretjega izvedenca za raziskavo prometnih nesreč. Sodišče prve stopnje je predlagan dokaz zavrnilo kot nepotreben, svojo odločitev pa utemeljilo s tem, da se njuni mnenji razlikujeta glede bistvenega dejstva, to je, na katerem sedežu je kateri od udeležencev sedel, kar pa po prepričanju sodišča prve stopnje s postavitvijo tretjega izvedenca in ob upoštevanju podatkov v kazenskem spisu, ne bi bilo razjasnjeno. Sodišče nima strokovnega znanja iz področja raziskave prometnih nesreč, zato bi se glede odločanja o teh dejstvih, torej o tem, kdo je bil dejansko voznik v času prometne nezgode, moralo poslužiti strokovne pomoči tretjega izvedenca, ne pa slediti enemu izvedencu, s katerim izpodbija mnenje drugega izvedenca. Glede na nasprotni si mnenji dveh izvedencev, je dejansko stanje ostalo nerazčiščeno, oziroma je sodišče prve stopnje napačno ali pa vsaj preuranjeno zaključilo, da ni moglo z zanesljivostjo ugotoviti in potrditi očitka iz obtožbe, da je voznik v času prometne nesreče bil obdolženec. Prvostopno sodišče napačno ugotavlja, da obstaja utemeljen dvom o tem, pri oceni izvedenih dokazov in zagovora obdolženca pa ne upošteva, da je obdolženi sam povedal, da sta se tistega dne z oškodovancev vsedla v vozilo in peljala okoli vsaj desetkrat, da je do prometne nesreče prišlo do okoli 19.30 ure, priča M.H. pa ju je videl, ko sta se peljala mimo, pri čemer je obdolženca videl sedeti na sopotnikovem sedežu, dobre tri ure pred prometno nezgodo ter da obstaja možnost, da je kasneje oškodovančev osebni avto vozil obdolženi. Pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker le-to ni sledilo zaključkom izvedenca dr. Č., ampak je sledilo navedbam izvedenca L.. V pritožbi povzema mnenja obeh, poudarek pa daje zaključkom izvedenca dr. Č. tako glede dinamike nezgode, položaja vozila po nezgodi, poškodb vozila in obeh potnikov, kakor tudi in predvsem glede tega, da so se po trčenju in prevračanju vozila odprla desna vrata na vozilu in je pri tem iz njega padel sopotnik, kar je po sklepanju tega izvedenca bil oškodovanec.

6. S pritožbenimi izvajanji višje državne tožilke ni mogoče soglašati. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da na podlagi izvedenih dokazov in zagovora obdolženca ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je bil obdolženi voznik osebnega vozila v času prometne nezgode, da mu to ni dokazano in ga je zato oprostilo obtožbe za očitano kaznivo dejanje. Tako svojo odločitev je v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo in pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi prvostopne sodbe ter jih sprejema kot pravilne, pri čemer ugotavlja, da jih pritožbenega izvajanja višje državne tožilke ne morejo omajati.

7. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izvedelo obširen dokazni postopek, zlasti kar zadeva ugotavljanja vzrokov za prometno nesrečo, predvsem pa, kdo je bil voznik v času, ko je do nje prišlo ter je v ta namen pridobilo izvedenski mnenji izvedencev za raziskavo prometnih nesreč Ž. L. in dr. N. Č., oba izvedenca na glavni obravnavi tudi soočilo glede razlik v njunih mnenjih in skušalo te razjasniti, pridobilo je mnenje Nacionalnega forenzičnega laboratorija glede bioloških sledi, najdenih v vozilu oškodovanca, mnenje izvedenca medicinske stroke dr. P.K., ki je opravil telesni pregled obdolženega zaradi ugotovitev morebitnih telesnih poškodb pri obdolžencu, ki bi bile posledica uporabe varnostnega pasa ob trčenju, kakor tudi izvid in mnenje o poškodbah obeh udeležencev prometne nezgode, torej pokojnega oškodovanca in obdolženca, možnem mehanizmu njihovega nastanka, kakor tudi njegovo mnenje o tem, ali je mogoče na podlagi poškodb obeh z vso gotovostjo sklepati, kdo izmed njuji je bil voznik in kdo sopotnik, zaslišalo je pričo Š.N., ki je bil član komisije, ki je opravila izredni tehnični pregled oškodovančevega vozila po prometni nezgodi, predvsem glede stanja varnostnih pasov v vozilu, kakor tudi priče, ki bi kaj vedele povedati o sami prometni nezgodi in njihove izpovedbe navaja v razlogih napadene sodbe. Po tako obširno izvedenem dokaznem postopku, katerega vsebino povzema v razlogih sodbe in na osnovi pravilne ocene izvedenih dokazov ter zagovora obdolženca je utemeljeno zaključilo, da ne razpolaga s takimi dokazi, na osnovi katerih bi z gotovostjo lahko ugotovilo, da je v času prometne nezgode osebni avto vozil obdolženi. Pritegnitev tretjega izvedenca za raziskavo prometnih nesreč, ki ga je predlagala višja državna tožilka, pa je zavrnilo z argumentacijo, ki jo povzema pritožba.

8. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost prvostopnih dejanskih ugotovitev in zaključka sodišča prve stopnje, da z razpoložljivimi dokazi ni mogoče dokazati obdolžencu, da je storil kaznivo dejanje, ki se mu očita, pa tudi z odločitvijo prvostopnega sodišča, da pritegnitev tretjega izvedenca za raziskavo prometnih nesreč ne bi mogla odpraviti dvomov o tem, kdo je bil voznik v času prometne nezgode. Oba izvedenca za raziskavo prometnih nezgod sta podala zelo obširni in natančni pisni izvedenski mnenji ter bila glede na to, da se njuni zaključki glede dinamike poteka prometne nezgode in tega, kdo je bil voznik, med seboj razlikujejo, tudi soočena na glavni obravnavi dne 10. 1. 2018, pri čemer sta vztrajala pri svojih mnenjih, s tem, da je izvedenec dr. N.Č., kot to pravilno ugotavlja in razlaga sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe (točke 33 do 35), na glavni obravnavi svoje mnenje spremenil glede vprašanja, ali je bil voznik pripet z varnostnim pasom ali ne, saj je sprva v pisnem mnenju navajal, da je obdolženi bil tisti, ki je v kritičnem času upravljal z vozilom in bil pripet z varnostnim pasom, pokojni oškodovanec pa je neprivezan sedel na sovoznikovem sedežu, na glavni obravnavi pa je navajal, da ni mogoče trditi, da je bil obdolženec kot voznik pripet z varnostnim pasom. V pisnem mnenju je navajal, da je oškodovanca vrglo iz vozila, ko pa mu je sodišče predočilo mnenje dr. K., ki tako možnost izvrženja obeh udeležencev iz vozila zavrača, pa je mnenje spremenil in začel zatrjevati, da je oškodovanec padel iz vozila, ko so se med prevračanjem po trčenju v drevo sunkovito odprla sopotnikova vrata in potem znova zaprla. Navedeno je utemeljil s črno sledjo, razvidno na fotografiji št. 35, ki se nahaja ob stiku z vrati in pločevino in za katero je zatrdil, da je posledica stisnjenja gumijaste zavesice.

9. Sodišče prve stopnje je tehtno obrazložilo, zakaj zaključka izvedenca dr. Č., podanega na glavni obravnavi, ni mogoče sprejeti (točka 41). Da bi se sopotnikova vrata med prevračanjem vozila sunkovito odprla in zaprla, pri čemer bi naj sopotnik, ki bi naj bil oškodovanec, padel iz vozila, in po prevračanju obležal pod njim, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje podatki spisa ne potrjujejo. Tako možnost je prepričljivo ovrgel z mnenjem izvedenec L., ko je navedel, da je bilo oškodovančevo vozilo na desni strani po trčenju v drevo oziroma oplazitvi ob drevo ter prevračanju do take mere poškodovano, da izključuje možnost, ki jo navaja izvedenec dr. Č., sodišče prve stopnje pa pravilno ugotavlja, da takega poteka nezgode ne potrjuje tudi noben od podatkov kazenskega spisa ter da v mnenju izvedenca dr. Č. opisan manever odpiranja in zapiranja vrat vozila ni potrjen niti z izvedeniškim mnenjem tega izvedenca, ne potrjujejo pa ga tudi noben drug dokaz. Izvedenec dr. Č. na tak potek nezgode sklepa zgolj na podlagi dokaza (črna sled), za katerega ni z gotovostjo dokazano, da je nastal na zatrjevan način. Ob tem sodišče prve stopnje ugotavlja, da dr. Č. dopušča tudi možnost, da so bila vrata na sopotnikovi strani v nadaljevanju rotacije vozila do popolne zaustavitve vozila odprta in da so jih lahko tisti, ki so prišli na kraj nezgode, kasneje zaprli, kar vnaša dodatno negotovost v zanesljivost izvedenčevih sklepanj.

10. Pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje glede nepritegnitve tretjega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod z utemeljitvijo, da sta mnenji v postopek pritegnjenih izvedencev med seboj tako nasprotni, da to zahteva mnenje novega izvedenca in navaja, da sodišče prve stopnje nima strokovnega znanja, da bi presodilo in ocenjevalno pravilnost mnenj obeh v postopek pritegnjenih izvedencev, prezre pa, da je naloga sodišča, da vsako mnenje izvedenca kritično presodi ter da presoja mnenja izvedenca poteka prav tako po načelu proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP), pri čemer so za sprejem izvedenskega mnenja s strani sodišča odločilni samo strokovna utemeljitev, logičnost in prepričljivost izvedenske argumentacije ter da je sodišče prve stopnje postopalo v skladu z navedenim in v napadeni sodbi navedlo tehtne razloge, katerim zaključkom izvedenca L. sledi in iz katerih razlogov, zakaj pa ne sledi ob tem zaključkom izvedenca dr. Č.. Zaključki slednjega niso v nasprotju le z mnenjem prvega izvedenca, ampak tudi z mnenjem izvedenca medicinske stroke, kot je to obrazloženo v napadeni sodbi, pri tem pa je izvedenec verodostojnost v pravilnost svojega mnenja omajal tudi s spreminjanjem mnenja, kot je to pravilno obrazloženo v napadeni sodbi. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni postopalo po določbi prvega odstavka 258. člena ZKP.

11. Ob navedenem ni mogoče prezreti, kar navaja v odgovoru na pritožbo obdolženčeve zagovornik, da je edini razlog za uvedbo preiskave in podlago za sum, da je obdolženec ob nesreči vozil osebni avto oškodovanca, bila poškodba prsnega koša pokojnega oškodovanca, ki bi naj dokazovala, da je bil v času prometne nezgode oškodovanec pripet z varnostnim pasom in je sedel na sovoznikovem sedežu, tekom postopka pa je bil ta ključni dokaz omajan in tudi ovržen z mnenji vseh treh izvedencev, ki so bili v postopek pritegnjeni, posredno pa tudi z mnenjem Nacionalnega forenzičnega laboratorija, iz katerega izhaja, da so bile sledi obdolženčevih oblačil najdene na sovoznikovem sedežu, sledi oškodovančevih oblačil pa na voznikovem sedežu. Izvedenec medicinske stroke je svoje prvotno mnenje, da je poškodba prsnega koša pokojnega oškodovanca nastala z zategovanjem varnostnega pasu, spremenil in je glede na ugotovljene telesne poškodbe prišel do zaključka, da je povsem možno, da je te poškodbe oškodovanec utrpel, ko je padel iz vozila ali pa takrat, ko je s prsnim košem ležal pod vozilom, ker ugotovljene poškodbe niso tako tipično izrazite, da bi bilo mogoče z gotovostjo zaključiti, da so bile posledica pritiska varnostnega pasu. Izreden tehnični pregled vozila je pokazal, da je bil po nezgodi voznikov varnostni pas zablokiran v osnovnem položaju in ga ni bilo mogoče izvleči, sovoznikov varnostni pas pa je bil zavit v osnovnem položaju in ni bilo mogoče ugotoviti, ali je bil v času nezgode uporabljen. Izvedenec dr. Č. je v prvotnem mnenju zatrjeval, da je bil voznik, in sicer obdolženec, pripet z varnostnim pasom in je zato po trčenju ostal v vozilu, kar potrjuje prav zablokiran varnostni pas, s tem pa prišel v nasprotje z izvedencem medicinske stroke, glede poškodb, ki jih je posamezen udeleženec v tej nesreči utrpel, kakor tudi z mnenjem izvedenca L., ki je na osnovi zablokiranega varnostnega pasu zaključil, da ta v času nezgode ni bil uporabljen, kar gre v prid zaključku, da obstaja možnost, da je iz vozila padel voznik in obležal pod njim.

12. Sodišče prve stopnje svoj dvom oziroma zaključek, da obdolžencu kaznivo dejanje ni dokazano, temelji na dodatnih okoliščinah, ki jih pritožba zanemari, in sicer, da je bilo vozilo last pokojnika in da nihče ni videl, da bi avto pred nesrečo vozil obdolženec, celo nasprotno, priča H. je videla, da je tisti popoldan obdolženec sedel na sovoznikovem sedežu, ko je to vozilo pripeljalo mimo njega. Pritožba prezre tudi, da sodišče oprostilni izrek opira na ugotovitev Nacionalnega forenzičnega laboratorija, da je bila na podplatu športnega copata oškodovanca značilna sveža sled zdrsnine, ki bi lahko nastala ob močnejšem stiku stopalke zavore, medtem ko na obdolženčevem obuvalu tovrstna sled ni bila najdena. Zagovornik v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da je izvedenec dr. Č. skušal ugotovitve Nacionalnega forenzičnega laboratorija, ki se nanašajo na sledi, ki so bile najdene na sedežih vozila in kažejo na verjetni stik jopice oškodovanca s sprednjim desnim (sopotnikovem sedežem) in verjeten stik jakne oškodovanca s sedalom sprednjega levega (voznikovega sedeža), kakor tudi sled na športnem copatu oškodovanca, prikazati kot nezanesljive, kar po mnenju zagovornika kaže, da se je izvedenec spustil v za izvedenca nedopustno oceno izvedenih dokazov, prav tako pa opozarja na ugotovitve tega izvedenca glede dinamike gibanja vozila v času prometne nezgode, ki ni podprta s sledovi na vozišču in je zato neprepričljiva. Zagovornik v odgovoru na pritožbo navaja, da v obravnavani zadevi sploh ni bilo razloga za pritegnitev novega izvedenca, ker je izvedenec L. v svojem pisnem in ustnem mnenju odgovoril na vsa zastavljena vprašanja in svoje mnenje strokovno utemeljil ter da so bile edini razlog za pritegnitev novega izvedenca lahko le poškodbe oškodovanca, ki bi naj po prvotnem mnenju izvedenca dr. K. bile pridobljene pri uporabi varnostnega pasu oškodovanca kot sopotnika, vendar je ta izvedenec svoje mnenje kasneje spremenil in dopustil možnost, da so nastale tudi na drug način, torej tudi v primeru, da oškodovanec ni bil pripet z varnostnim pasom, kot je to obrazloženo v točki 17 napadene sodbe, pri čemer je izvedenec dopustil možnost, da jih je oškodovanec zadobil kot voznik med padcem iz vozila in ko je to obležalo na njem, s čemer se je osnovna predpostavka za pritegnitev drugega izvedenca pokazala za neutemeljeno.

13. Iz navedenih razlogov, ko ni moč podvomiti v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje in ko prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da tudi s pritegnitvijo novega izvedenca za raziskavo prometnih nesreč dejansko stanje ne bi bilo v ničemer bolje razjasnjeno ter je zato kot nepotreben zavrnilo predlog državne tožilke za angažiranje tretjega izvedenca, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba višje državne tožilke, vložena zoper prvostopni oprostilni izrek iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ni utemeljena.

14. Pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitve, na katere je dolžno paziti.

15. Sodba višjega sodišča temelji na določbi 391. člena ZKP.

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka ima podlago v prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 96. člena ZKP ter je posledica neuspele pritožbe višje državne tožilke.