Jedro

Opustitev dolžnega ravnanja sama po sebi še ne pomeni odškodninske odgovornosti. Ta mora pri upniku tudi povzročiti škodo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 5,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi tekočimi od 29. 1. 2013, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, in ji povrniti pravdne stroške“.

II. Tožnik je dolžan toženki povrniti 93,40 EUR stroškov pred sodiščem prve stopnje in 57,58 EUR stroškov pred sodiščem druge stopnje, oboje v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 5,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2013, v roku 15 dni.

2. Zoper sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se tožnik dne 29. 1. 2013 ni peljal z vlakom IC 519, pač pa z vlakom IC 503, ki je v Celje prispel le s triminutno zamudo. Tožnik je torej uporabil vlak, ki ni imel zamude, zato ni podlage za uporabo drugega odstavka 18. člena Uredbe (ES) o pravicah in obveznostih potnikov v železniškem prometu št. 1371/2007 z dne 23. 10. 2010 (v nadaljevanju Uredba). Poleg tega sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožniku škoda sploh ni nastala, nastanek škode pa je ena od predpostavk tudi poslovne odškodninske odgovornosti.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnica sicer formalno uveljavlja tudi pritožbeni razlog napačno ugotovljenega dejanskega stanja, vsebinsko pa sodišču prve stopnje očita napačno uporabo materialnega prava.

6. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil tožnik potnik v železniškem prometu in sicer je bil imetnik tedenske vozovnice na relaciji Celje – Ljubljana – Celje (za potovanje z vlakom razreda IC, MV, EC ali EN). Za prevoz na delovno mesto je vsako jutro uporabljal vlak IC 519, ki odpelje iz Celja ob 6.52 uri in v Ljubljano prispe ob 8.08 uri. Delovni čas se tožniku prične ob 8.30 uri. Dne 29. 1. 2013 je vlak IC 519 imel zamudo 75 minut. Tožnik je zato uporabil prvi naslednji tovrstni vlak IC 503, ki je iz Celja odpeljal ob 7.59 uri in pripeljal v Ljubljano ob 9.29 uri. Tako ob odhodu kot ob prihodu je torej prišlo do zamude več kot 60 minut.(1)

7. V skladu z drugim odstavkom 18. člena Uredbe je prevoznik v primeru zamude vlaka, ki je daljša od 60 minut, dolžan potnikom brezplačno ponuditi obrok in osvežilno pijačo, primerno glede na čakalno dobo, če je na voljo na vlaku ali na postaji ali ju je možno razumno nabaviti. Toženka tožniku ni zagotovila obroka in pijače, čeprav sta bila ta na postaji dostopna. Tožnik si hrane in pijače ni nabavil sam in mu, tudi po ugotovitvah sodišča prve stopnje, s tem v zvezi ni nastala nobena škoda. Kljub temu tožnik zaradi te opustitve od toženke uveljavlja plačilo 5,40 EUR (kolikor bi sicer stal obrok s pijačo na železniški postaji v Celju). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Odločitev je materialnopravno napačna.

8. Tožnik uveljavlja plačilo materialne škode. Ta se kaže v uničenju ali zmanjšanju določenega premoženja (navadna škoda) ali v izpadu pričakovanega premoženja (izgubljeni dobiček).(2) Nastanka takšne škode tožnik niti ne zatrjuje. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, na katerega je pritožbeno sodišče tudi sicer vezano, da tožniku škoda sploh ni nastala. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo zato sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti. Opustitev dolžnega ravnanja sama po sebi še ne pomeni odškodninske odgovornosti. Ta mora pri upniku tudi povzročiti škodo. Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so kršitev pogodbene obveznosti, vzrok za kršitev mora izvirati iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo ter škoda, ki zaradi te kršitve nastane pogodbi zvesti stranki, pri čemer je dokazno breme za razbremenitev poslovne odškodninske odgovornosti na dolžniku. Namen poslovne odškodninske odgovornosti je v tem, da bo upnik s sprejemom odškodnine v enakem položaju, kot bi bil, če bi bila obveznost pravilno izpolnjena (drugi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika). Tožniku zaradi opustitvenega ravnanja toženke ni nastala škoda. Do odškodnine kot jo vtožuje, v višini plačila obroka s pijačo, bi bil upravičen le, če bi si hrano in pijačo kupil sam, s čimer bi bilo njegovo premoženje zmanjšano, in bi bil zato upravičen do odškodnine, s katero bi bil v enakem položaju, kot bi bil, če bi toženka svojo obveznost izpolnila (mu torej ona kupila obrok in pijačo v vtoževanem znesku).

9. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP).

10. Ker je prišlo do spremembe uspeha v pravdi, je sedaj tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženki gre nagrada za postopek po tar. št. 3100 v času odločanja sodišča prve stopnje veljavne Odvetniške tarife v višini 22,10 EUR, 20,40 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102, 20,00 EUR iz naslova materialnih stroškov in 14,06 EUR iz naslova potnih stroškov za relacijo G. – L. – G. (38 km x 0,37 EUR), torej 76,56 EUR, skupaj z 22 % DDV (16,84 EUR) pa 93,40 EUR. Toženka je upravičena tudi do stroškov pritožbe v višini nagrade za sestavo pritožbe po tar. št. 3210 27,20 EUR in do materialnih stroškov v višini 20,00 EUR, torej do stroškov v višini 47,20 EUR, skupaj z 22 % DDV (10,38 EUR) pa 57,58 EUR. Stroške je tožnik dolžan plačati v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Op. št. (1): Zamuda pomeni časovno razliko med časom prihoda potnika, načrtovanega v skladu z objavljenim voznim redom, in časom njegovega dejanskega ali pričakovanega prihoda (12. točka 3. člena Uredbe).

Op. št. (2): Prvi odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika.