Jedro

Sodišči sta uporabili slovensko materialno pravo, čeprav je tožnik (ki prebiva v Avstriji) v tožbi trdil, da je bila posojilna pogodba z dne 12.11.1992 sklenjena v Avstriji. Kje je bila pogodba dejansko sklenjena, sodišči v sodbah nista ugotovili. Če bi bila tožbena trditev točna, bi šlo za razmerje z mednarodnim elementom. To bi sodiščema po 8. točki 20. člena ZUKZ narekovalo uporabo avstrijskega prava (Občega državljanskega zakonika). Ker pa je revizijo vložila le toženka, in morebitna uporaba avstrijskega prava v obravnavanem primeru ne bi mogla pripeljati do odločitve, ki bi bila ugodnejša zanjo, je revizijsko sodišče uradni preizkus opravilo le na načelni ravni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tem pravdnem postopku sta sodišči glede glavnice v celoti ugodili tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Pravnomočno je razsojeno, da mora toženka tožniku vrniti najeto posojilo v znesku 80.000 ATS v tolarski protivrednosti na dan plačila. Pravnomočno je razsojeno tudi o obrestih, pogodbenih in zamudnih, in sicer tako, da jih mora tožena stranka tožeči povrniti od 12.11.1992 dalje do plačila, po obrestni meri, ki jih banka v kraju izpolnitve priznava za hranilne vloge v ATS na vpogled. Sodišči sta ugotovili, da je bila posojilna pogodba sklenjena dne 12.11.1992 in da tožena stranka kot posojilojemalka posojila ni vrnila. Sodišči sta razsodili po slovenskem pravu.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila laično revizijo tožena stranka. Vztraja pri svojem stališču, da je podpis na potrdilu z dne 12.11.1992 s pripisom "vrnjeno 01.03.1993", tožnikov. Ponovno prosi, naj sodišče določi tretjega izvedenca, in sicer Upravo za notranje zadeve, ki ima ustrezno "pripravo" za odkrivanje pristnosti podpisa. Smiselno predlaga, da revizijsko sodišče sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v tem postopku še nadalje uporablja). Tožnik se v odgovoru strinja z odločitvijo in sporoča, da znaša obrestna mera pri njegovi banki v Celovcu 4,5 odstotka.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da je na revizijski stopnji prepovedano izpodbijati pravilnost med postopkom ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Prav to pa toženka v svoji laični reviziji počne. Ugotovitev, ali je podpis na spornem potrdilu pristen ali ne, je dejanska ugotovitev, in ta je bila v dokaznem postopku s pomočjo dveh izvedencev tudi razčiščena. Ugotovljeno je bilo, da sporni podpis ni tožnikov, s tem pa tudi, da toženka posojila ni vrnila.

Ker toženka veže svoj ugovor le na to dejstvo, drugih materialnopravnih ali procesnopravnih ugovorov pa v reviziji ni, je revizijsko sodišče na podlagi 386. člena ZPP opravilo še preizkus po uradni dolžnosti. Navedeni člen mu nalaga, da ugotovi, ali je med postopkom nastala kakšna kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in ali je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo.

Revizijsko sodišče procesnih kršitev, ki jih mora ugotavljati po uradni dolžnosti, ni ugotovilo. Kar pa zadeva uporabo materialnega prava, je navedeni preizkus pokazal naslednje: Sodišči druge in prve stopnje sta uporabili slovensko materialno pravo, čeprav je tožnik (ki prebiva v Avstriji) v tožbi trdil, da je bila posojilna pogodba z dne 12.11.1992 sklenjena v Avstriji. Kje je bila pogodba dejansko sklenjena, sodišči v sodbah nista ugotovili. Če bi bila tožbena trditev točna, bi šlo za razmerje z mednarodnim elementom. To bi sodiščema po 8. točki 20. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 43/82 in 72/82) narekovalo uporabo avstrijskega prava (Občega državljanskega zakonika). Ker pa je revizijo vložila le toženka, in morebitna uporaba avstrijskega prava v obravnavanem primeru ne bi mogla pripeljati do odločitve, ki bi bila ugodnejša zanjo, je revizijsko sodišče uradni preizkus opravilo le na načelni ravni. Zaradi navedene procesne situacije takšen preizkus zadošča. Ker torej materialno pravo ni bilo uporabljeno v toženkino škodo, je bilo treba revizijo zavrniti (393. člen ZPP).

Ker nobena od strank ni priglasila stroškov revizijskega postopka, revizijsko sodišče o njih ni odločalo (164. člen ZPP).