Jedro

Ker se toženec ni udeležil preiskave po DNA analizi genetskih parov pravdnih strank in tudi ni založil predujma za to preiskavo, je ga pa v celoti založila tožnica in se tudi sicer po vabilu za to preiskavo ni udeleževal nadaljnjih narokov za glavno obravnavo vse do zaključka le-te, kljub izkazanim vabilom, v pritožbenem postopku ne more več uspešno uveljavljati zahteve za opravo te preiskave.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdita sodba in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 18.721,00 SIT stroškov odgovora na pritožbo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča druge stopnje dalje v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec oče mladoletne tožnice P. P., ki jo je dne 22.1.1996 v Ljubljani rodila drugotožnica. Naloženo mu je bilo, da je dolžan plačevati za mladoletno hčerko mesečno preživnino v znesku 30.000,00 SIT za čas od 1.11.1997 do 31.8.1998, za čas od 1.9.1998 dalje pa v znesku 23.000,00 SIT mesečno, s tem da je zapadle preživninske zneske dolžan plačati v 15 dneh, v bodoče pa do vsakega 5. dne v mesecu v naprej, na roke otrokove matere drugotožnice vse do prve vskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, odtlej pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin vlade RS in po obvestilu pristojnega centra za socialno delo. Višji preživninski zahtevek prve tožnice je bil zavrnjen.

Tožencu je bilo tudi naloženo, da mora povrniti drugi tožnici N. P. znesek 478.440,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.11.1997 dalje do plačila ter plačati stroške tega postopka v znesku 81.282,00 SIT. Z dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje še razsodilo, da je toženec dolžan izpolniti zapadle preživninske zneske v 15 dneh z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega obroka preživnine, oziroma od vsakega 5. dne v mesecu dalje do plačila, prav tako pa tudi v bodoče zapadle preživninske zneske plačati v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi in dopolnilni sodbi se je pravočasno pritožil toženec.

Izpodbija jo predvsem iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo njegove navedbe, da v kritičnem času s tožnico ni imel spolnih odnosov ter da je imela v kritičnem času razmerje tudi z drugimi moškimi. Zaradi tega in pa, ker je o nasprotnem verjelo tožnici, ki ima interes na izidu te zadeve, je napačno ugotovilo dejansko stanje. Podlaga očetovstvu ne morejo biti subjektivne navedbe druge tožnice. Le DNA analiza bi bila lahko edino objektivna podlaga za odločitev. Sodišče je napačno presodilo pomen, da se ni udeležil preiskave, za katero je založila vse stroške tožnica, njegove prošnje za odlog plačila akontacije pa sodišče ni upoštevalo. Tako plačane preiskave se ni želel udeležiti, ker jo želi sam plačati, če mu bo sodišče sledilo. Ne oporeka, da je bil obveščen o opravi preiskave, vendar pa navaja, da mu je bilo to obvestilo vročeno prepozno, ker ga je prevzel član njegovega gospodinjstva, saj živi pri svojih starših. Vabilo mu je bilo vročeno že po datumu preiskave, tako da se je objektivno ni mogel udeležiti.

Zato je treba razveljaviti sodbo, izvesti dokaz z analizo DNA, ki bi se je toženec, pravilno vabljen, udeležil. Zakaj je sodišče tako hitelo, ko bi ga lahko ponovno vabilo ali pa se prepričalo, če je bil pravilno vabljen, mu ni jasno, je pa bila s tem favorizirana le ena stranka. Zgolj podrejeno pa se pritožuje tudi zoper višino določene preživnine in verzijskega zahtevka. Meni, da ni bil dovolj upoštevan njegov slab premoženjski položaj in dejstvo, da je obremenjen že s plačilom ene preživnine. Pri ugotavljanju njegovega dohodka ni bilo upoštevano, da plačuje za leasing in kredite, zato je njegova plača manjša, kot pa je bila ugotovljena. Zmotno so tudi ugotovljene potrebe otroka, ki naj bi bile kar 60.000,00 mesečno, saj se s takšnim zneskom morajo preživljati tudi štiričlanske družine. Meni, da njegove pridobitne sposobnosti niso večje od tožnice, ki je tudi sposobna zaslužiti več, kot pa je bila pripravljena o tem izpovedati.

Pri odločanju o verzijskem zahtevku bi bilo moralo sodišče kritično presoditi, katere stroške je druga tožnica uveljavljala dvakrat in ki se nanašajo na nakup istih stvari. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in ponovno obravnava pred sodiščem prve stopnje, podrejeno pa, da se ustrezno spremeni in določi bistveno nižja preživnina in višina verzijskega zahtevka.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Prereka vse navedbe toženca in zatrjuje, da je to le njegov zavlačevalni manever. Povdarja, da je bil nekajkrat pozvan, da se udeleži izvedbe dokazov, pa ni nikoli prišel. Ker se na večkratne poiskuse na vabila ni odzval, pomeni, da je oklonil izvedbo dokaza s preiskavo DNA, na katerega se je sam skliceval. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne in mu naloži v plačilo tudi vse stroške pritožbenega postopka s pripadki.

Pritožbi nista utemeljeni.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in dopolnilne sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni bilo storjenih bistvenih procesnih kršitev po 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi razpoložljivih dokazov je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo dejansko stanje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ko je verjelo izpovedi drugotožnice, da v kritičnem času ni imela intimnih prijateljev, ob tudi drugih prepričljivih razlogih, ki jih navaja v obrazložitvi sodbe, je tudi pritožbeno sodišče prepričala, da je tožbeni zahtevek prve tožnice za ugotovitev očetovstva toženca utemeljen. Druga tožnica je bila tista, ki je bila pripravljena, da se izvede danes najsodobnejša biološkomedicinska preiskava z DNA analizo genetskih parov pravdnih strank, za katero je plačala tudi tisti del stroškov, ki jih ni založil pritožnik. S tem je pokazala pripravljenost in tudi izkazala lastno prepričanost, da je prav toženec oče njenega otroka. Takšno preiskavo sta bila dogovorjena opraviti tudi že pred sedanjim pravdnim postopkom, kar je tudi potrdil toženec, ko je bil zaslišan kot stranka in je povedal, da je pristal na krvno preiskavo, ker je bil prepričan, da ni oče. Kljub temu, pa se preiskave ni udeležil. Če bi bil tako prepričan, da ni oče kot trdi, bi nedvomno ravnal drugače. Tudi če ne bi bil telefonično obveščen o datumu te preiskave. Druga tožnica namreč trdi, da ga je o datumu obvestila telefonično, toženec pa je je izpovedal, da ga tožnica po telefonu ni obvestila o datumu krvne preizkave. Ker se toženec tudi v pravdnem postopku po pozivu na preiskavo dne 26.1.1999 tudi te ni udeležil, je sodišče prve stopnje, ne glede na to, da tudi sicer ni založil polovico zahtevanega predujma za to preiskavo, upravičeno presodilo pomen njegove procesne neaktivnosti tako v pogledu založitve zahtevanih stroškov kot tudi glede neudeležbe na preiskavi v tem smislu, da rezultati preiskave ne bi potrdili toženčevega negativnega stališča do očetovstva prve tožnice. Pritožbeno sodišče namreč ne more slediti trditvi pritožnika, da mu je bilo obvestilo o preiskavi vročeno prepozno, ker je obvestilo prevzel član njegovega gospodinjstva oziroma, da mu je bilo vročeno že po datumu preiskave, zaradi česar se objektivno ni mogel le-te udeležiti, saj za takšno svojo le pavšalno trditev ne ponuja nobenega dokaza, ne navaja niti kdo naj bi mu pošiljko prepozno izročil, niti ne kdaj jo je dobil, zlasti ob tem, ko tudi sam v pritožbi navaja, da se po drugi tožnici plačane preiskave ni želel udeležiti. Pritožnik v pritožbi izrecno navaja, da ne oporeka, da je bil obveščen o opravi preiskave in je torej zanjo vedel, pa ni ničesar ukrenil. Če bi bil vabilo nanjo v resnici prejel prepozno, bi se dokaz z DNA analizo genetskih parov pravdnih strank vseeno izvedel, če bi sodišče obvestil o tem, da je bil prepozno povabljen ali pa, da bi zahteval vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude, pa kaj takega ni storil. Sodišče zato zgolj njegovim trditvam o tem, da naj bi bil prepozno obveščen o opravi preiskave ne more slediti, zlasti ko za to ni ponudil nobenega dokaza, iz povratnice s katero je bil obveščen o preiskavi dne 26.1.1999 pa ni razvidno, da bi bila poskušana nadomestna vročitev.

Očitki sodišču, zakaj je tako hitelo z zadevo in zakaj ni toženca ponovno vabilo na preiskavo, so neutemeljeni. Pravdni postopek se odvija po volji strank in če se katera od njih noče udeleževati postopka, jo k temu nihče ne more prisiliti, seveda pa mora nositi posledice, ki lahko iz takega njenega ravnanja izhajajo v smislu določil ZPP. Sodišče zato ni dolžno čakati, kdaj bi se pritožnik odločil priti na preiskavo, da pa se le te očitno ni želel udeležiti, pa je lahko zanesljivo sklepati tudi po tem, da se tudi naslednjih narokov za glavno obravnavo, ki so bili razpisani po datumu preiskave, pa vse do zaključka glavne obravnave ni nikoli udeleževal, kljub temu, da je bil nanje pravilno povabljen. Pritožbeno sodišče zato sprejema sodbo sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo očetovstvo toženca do prve tožnice kot pravilno. Pri tem dodaja, da je brez pomena sklicevanje toženca, da sodišče ni upoštevalo njegove prošnje za odlog plačila akontacije za DNA analizo, saj so bili stroški v celoti založeni s strani druge tožnice, zato ovir za opravo same preiskave ni bilo, če pa je toženec želel plačati tisto, kar mu je sicer naložilo sodišče kot predujem za opravo te preiskave, pa bi lahko povrnil drugo tožnici. Sodišče prve stopnje pa tudi ni v razlogih svoje sodbe trdilo, da se je strinjal z očetovstvom, ker ni prišel na DNA analizo, zapisalo je le, da je neaktivnost toženca mogoče razumeti le tako, da izvedba tega dokaza ne bi potrdila njegovega ugovora, da ni oče mladoletne Pie. S takim zaključkom pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. Neutemeljeno pa se toženec pritožuje tudi zoper višino preživnine in višino verzijskega zahtevka. Potrebe otroka je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo in tudi natančno obrazložilo, zakaj jih priznava v višini cirka 45.000,00 SIT, brez stroškov za plačilo vrtca, ki se pokrije z otroškim dodatkom. Trditev, da je sodišče ugotovilo potrebe mladoletne tožnice v višini 60.000,00 SIT zato ne drži. Takšne potrebe je prikazovala druga tožnica, vendar pa je sodišče kritično ocenilo le-te s preje omenjenim zneskom s katerim se pritožbeno sodišče strinja. Ugovori pritožnika, da sodišče ni dovolj upoštevalo njegovega premoženjskega položaja niso prepričljivi.

Dejstvo, da mora plačevati preživnino še za enega otroka je sodišče upoštevalo. Pravilno je tudi štelo, da so njegove pridobitne sposobnosti z ozirom na njegov poklic, ki ga opravlja, bistveno boljše kot možnosti druge tožnice. Toženec ima namreč možnost posvečati ves svoj razpoložljivi čas za pridobitno dejavnost, kar pa tožnici ni mogoče glede na to, da ima vso skrb in delo z varstvom in vzgojo mladoletne prve tožnice, pa tudi njen poklic prodajalke ji ne nudi takšnih možnosti, kot jih ima toženec kot samostojni podjetnik prevoznik. Pritožnik sicer ne trdi, da njegov premoženjski položaj ni boljši od premoženjskega položaja druge tožnice, zatrjuje le, da njegovi dohodki niso takšni, kot jih je ugotovilo sodišče glede na to, da plačuje za leasing in še kredite, vendar pa kaj, koliko in zakaj ima takšne dajatve, v pritožbi ni navedel, pa tudi ni predlagal nikakršnih dokazov, zato tega njegovega ugovora ni mogoče upoštevati.

Ob pravilno ugotovljenih dohodkih strank, pa pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je pravično razdeljeno breme preživljanja na oba roditelja mladoletne tožnice. Sodba sodišča prve stopnje ima o tem prepričljive razloge, ki jim ni kaj dodajati.

Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi odločilo o verzijskem zahtevku druge tožnice. Višina je prepričljivo ugotovljena in tudi specificirana. Ker so bile njene navedbe o tem prepričljive in je tudi splošno znano, kakšni so izdatki za opremo novorojenčka in tudi izdatki za preživljanje otroka, je sodišče prve stopnje sprejelo njen zahtevek kot povsem utemeljen, s čemer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pritožnik sicer v pritožbi skuša prikazati, da so izdatki previsoko prikazani, ker se priloženi dokazi nanašajo na nakup istih stvari, zaradi česar naj bi bili določeni stroški dvakrat uveljavljeni, vendar pa temu pritožbeno sodišče ne more slediti, saj pritožnik ni konkretiziral, na katere stvari naj bi se to nanašalo.

Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je jasno, da se izdatki za določene stvari pojavljajo večkrat in ponavljajo, saj se vsakodnevno potrošne stvari pri otroku morajo nabavljati vedno znova in znova, je jih pa pritožnica časovno opredelila, tako da ne dvomi, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo njene izdatke, ki jih je zalagala namesto toženca. Pravilno je tudi odločeno, da ji je toženec, ker sta v obdobju, za katerega se zahteva povrnitev stroškov, imela približno enake premoženjske zmožnosti, dolžan povrniti polovico stroškov, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na vse navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo, ki ni obremenjena z bistvenimi procesnimi kršitvami in ima podlago tudi v določbah 87. čl., 123. in 129. čl. ter 94. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, vključno z dopolnilno sodbo, potrdilo na podlagi 368. čl. ZPP.

Toženec bo moral povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo in sicer stroške za dopis stranki o pritožbi, za sestavo pritožbenega odgovora in za poročilo stranki o pritožbi v višini 180 točk po odvetniški tarifi po 87,40 SIT, ali 15.732,00 SIT, ter 2.989,00 SIT za 19% DDV ali skupno 18.721,00 SIT. Odločitev o tem ima podlago v čl. 154 in 155 ter 166. ZPP, je pa posledica neuspeha tožene stranke v pritožbenem postopku.