Jedro

Kolektivna organizacija avtorjev lahko uresničuje pravice avtorjev na podlagi danih pooblastil, in sicer v lastnem imenu in za račun pooblastiteljev. Ker se sporno razmerje nanaša na leto 2006, ko so bili po ugotovitvah sodišča izdani fonogrami, in na leto 2007, ko je bil izdan račun, je nepomembno, da so bila obravnavana pooblastila dana že pred uveljavitvijo ZASP-B. Dana so bila namreč nepogojno in brez omejitev trajanja, zato so ustrezala kriterijem, ki jih je vnesla novela ZASP-B.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 106796/2010 z dne 6. 8. 2010 pustilo v veljavi v 1. točki izreka glede glavnice v višini 13.098,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v 3. točki izreka sklepa glede stroškov postopka v višini 168,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je na račun tožeče stranke naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 1.596,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe. Vztraja na stališču, da ni podana aktivna legitimacija tožnika, saj pooblastila avtorjev določajo uveljavljanje pravic v imenu in za račun avtorjev, medtem ko je tožnik uveljavljal zahtevek v svojem lastnem imenu. Meni, da določila 146. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 26/1999 s sprem., v nadaljevanju ZASP) ni možno razlagati mimo določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ker so bila pooblastila dana pred sprejetjem novele ZASP-B, bi moral tožnik s podpisniki pooblastil podpisati pogodbo, kot jo je določal 156. člen takrat veljavnega ZASP (Uradni list RS, št. 21/1995 s spre.). ZASP tudi sicer še vedno določa, da lahko kolektivna organizacija upravlja avtorske pravice le na podlagi pogodbe z avtorjem, ki vsebuje pooblastilo iz 146. člena ZASP in je časovno omejena na petletni rok (151. člen ZASP). Poudarja, da ZASP do novele ZASP-B ni določal, kako lahko kolektivna organizacija uveljavlja pravice avtorjev (tj. v svojem ali tujem imenu), zato je bila pomembna predvsem vsebina pogodbe. Zmotna je nadalje ugotovitev sodišča, da so bila pooblastila dana nepogojno in brez omejitve trajanja, saj je bilo trajanje pooblastil omejeno z zakonom. Glede tujih avtorjev uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj je sodišče zgolj na podlagi poročil in izvedenskega mnenja sklepalo, da imajo vsi avtorji ustrezne pogodbe za uveljavljanje avtorskih pravic. Za obstoj aktivne legitimacije za tuje avtorje morajo biti namreč izpolnjeni enaki pogoji kot jih za domače avtorje določa ZASP. Poleg tega pa mora imeti tuja kolektivna organizacija sklenjeno še pogodbo s tožnikom, ki slednjega pooblašča, da pravice tujih avtorjev uveljavlja v svojem imenu in za račun tujega avtorja. Sodišče bi tako moralo ugotavljati, ali so pogoji za kolektivno uveljavljanje mehaničnih pravic izpolnjeni v primeru vsakega posameznega avtorja ter v primeru posamezne kolektivne organizacije. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka, saj se je sodišče sklicevalo na IPI poročila, predložena v angleškem jeziku.

3. Na pritožbo je odgovoril tožnik in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v konkretnem primeru zahteva plačilo avtorskega honorarja zaradi izkoriščanja mehaničnih pravic avtorjev in drugih imetnikov mehaničnih pravic. Gre za prostovoljno kolektivno upravljanje avtorskih pravic, svojo aktivno legitimacijo pa tožnik utemeljuje na podlagi določil ZASP, pooblastil, pogodb o kolektivnem upravljanju mehaničnih pravic, vzajemnih zastopniških sporazumov ter dovoljenja Urada za intelektualno lastnino št. 800-3/96 z dne 12. 3. 1998 za kolektivno upravljanje mehaničnih pravic.

6. Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnica lahko uresničuje pravice avtorjev na podlagi danih pooblastil, in sicer v lastnem imenu in za račun pooblastiteljev. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo. Drži sicer, da je v času podpisa pooblastil določba 156. člena takrat veljavnega ZASP (1) določala, da mora biti takšno pooblastilo zajeto v pogodbi, kar pa ne pomeni, da predložena pooblastila (priloga A 10) v konkretnem primeru ne zadoščajo. Z uveljavitvijo ZASP-B je namreč za zastopanje kolektivne organizacije zadoščalo zgolj pooblastilo (146. člen). Ker se sporno razmerje nanaša na leto 2006, ko so bili po ugotovitvah sodišča izdani fonogrami, in na leto 2007, ko je bil izdan račun, je nepomembno, da so bila obravnavana pooblastila dana že pred uveljavitvijo ZASP-B. Dana so bila namreč nepogojno in brez omejitev trajanja, zato so ustrezala kriterijem, ki jih je vnesla novela ZASP-B (2).

7. Pravilna je nadalje ugotovitev sodišča, da tožnik kot kolektivna organizacija uveljavlja upravičenja iz avtorskih pravic v svojem imenu in na tuj račun. Navzven ima namreč kolektivna organizacija značaj kolektivnega avtorja z vsemi značilnostmi avtorja, ki vsa dejanja in posle opravlja za račun avtorjev in v njihovem najboljšem interesu, vendar to počne v svojem imenu, torej kot posredni zastopnik imetnikovih pravic (3). Takšno pooblastilo daje kolektivnim organizacijam ZASP (prvi odstavek 146. člena in drugi odstavek 72. člena ZASP), ki ga je sodišče prve stopnje v primerjavi z OZ utemeljeno štelo za specialni zakon. Pritožnica ob tem spregleda, da je takšno pravico kolektivnim organizacijam nudil tudi 157. člen ZASP, ki je veljal v času podpisa pooblastil (4). ZASP tako ne omejuje (in ni omejeval) aktivne legitimacije tožnice na način, kot ga v svoji pritožbi navaja toženka, tj. da bi moralo biti tožnici dano izrecno pooblastilo za vodenje postopka oziroma da bi moral obstajati prenos v izterjavo ali drug podoben pravni posel ali pisna pogodba z avtorjem, ki vsebuje izrecno pooblastilo za uveljavljanje pravic avtorjev v imenu kolektivne organizacije. Glede na to, da tožnik v konkretnem primeru vtožuje avtorski honorar v korist avtorjev, je potrebno tudi po stališču pritožbenega sodišča ob morebitnem dvomu, ali pooblastila dajejo tožniku aktivno legitimacijo, upoštevati še načelo in dubio pro autore ter v dvomu odločiti v korist avtorjev.

8. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno obrazložilo, da je upravičenost zastopati tuje avtorje tožnik izkazal s predložitvijo listin „IPI Detail Reports“ iz podatkovne baze IPI, s predložitvijo sporazumov s tujimi kolektivnimi organizacijami, ki jih tožnik sklepa na podlagi 4. točke prvega odstavka 146. člena ZASP-B ter pravnim mnenjem sodnega izvedenca K. P. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da tožnik ni podal zadostne trditvene podlage. Tudi po stališču pritožbenega sodišča „IPI Detail Reports“ potrjujejo, da imajo kolektivne organizacije časovno neomejeno upravičenje za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic tujih avtorjev, to upravičenje pa je na podlagi predloženih pogodb, sklenjenih med tožnikom in tujo kolektivno organizacijo, za območje Republike Slovenije preneseno na tožnico. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnik upravičen uveljavljati pravice vseh tujih avtorjev oziroma imetnikov avtorskih pravic, pritožba pa svojih nasprotnih očitkov v tej smeri ni konkretizirala in ni navedla, za katere avtorje takšna pravice ni izkazana.

9. Glede očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj bi bila sodba oprta na listine v angleškem jeziku, pritožnica ne pojasni v čem naj bi uveljavljena kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Tudi sicer očitana kršitev ne sodi med kršitve, na katere bi pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato bi morala pritožnica kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, v pravnih sredstvih pa le, če bi izkazala, da teh kršitev brez svoje krivde ni mogla navesti prej (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

10. Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni našlo, zato je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišče prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje in zato ni potreben, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) V veljavi od 29. 4. 1995 do 11. 5. 2004. (2) Tako tudi sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2435/2011 z dne 15. 2. 2012 in I Cp 3951/2009 z dne 13. 1. 2010. (3) Tako sodba Vrhovnega sodišča II Ips 606/2007 z dne 9. 10. 2008. (4) Kolektivna organizacija vodi postopke za uveljavljanje avtorskih pravic pred sodišči in drugimi organi v svojem imenu, vendar mora o tako uveljavljenih pravicah položiti avtorju račun (Uradni list RS, št. 21/1995).