Jedro

Zadnja mirna posest v smislu mejnega spora je glede na okoliščine primera dalj časa trajajoče obdobje, v katerem med mejašema ni bilo spora o meji.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje uredilo mejo med predlagateljevo parcelo št. 822 in parcelo št. 821, last nasprotnega udeleženca, oboje v k.o. S.. Mejo je določilo tako, da poteka od točke J do točke K v razdalji 53,38 m2, od točke K do točke F pa v razdalji 61,33 m2. Točko J predstavlja mejno znamenje - naravni kamen, v katerega je vklesan križ in prebarvan z gozdarsko oranžno barvo. V točki K in F sta vkopana železna klina z rumeno kvadratno ploščico, ki sta v zemljišču že od naroka dne 18.9.1995. Odločilo je, da Geodetska uprava L., Izpostava R. po pravnomočnosti sklepa uskladi mejo s katastrsko mejo, če bo to potrebno. Odločilo je, da skupne stroške postopka v znesku 54.958,00 SIT trpi predlagatelj do ene polovice, nasprotni udeleženec pa do druge polovice. Odločilo je tudi, da mora nasprotni udeleženec povrniti predlagatelju 1/2 stroškov v 15 dneh. Sodišče prve stopnje je mejo določilo po zadnji mirni posesti.

Proti sklepu se pritožujeta oba udeleženca. Predlagatelj vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sklepa. Navaja: Sodišče prve stopnje je štelo, da je glede sporne meje zadnja mirna posest obstajala leta 1992 ali pa morda 1993. Iz take časovno nedoločene opredelitve sledi, da sodišče ni moglo natančno ugotoviti obstoja zadnje mirne posesti. Sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa samo priznava, da ni mogoče ugotoviti, do kod sta stranki uživali sporni parceli. Nerazumljivo je, kako je lahko sodišče ugotovilo zanjo mirno posest, ko ni moglo ugotoviti niti uživanja. Razlogi so zato nasprotujoči. Sodišče je na naroku dne 7.10.1997 razglasilo sklep o določitvi meje. V 2. točki je sledilo predlagateljevim navedbam in odločilo, da poteka meja od točke K proti J in se nato nadaljuje ravno do poljske poti, parc. št. 809 k.o. S.. V tem delu se izpodbijani sklep razlikuje od pisnega odpravka. 2. točka izreka je v pisnem odpravku izostala. Sklepa zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v 2. točki odločilo, da je skica sestavni del sklepa.

Skico bi moralo predlagatelju vročiti dne 4.12.1997. Sodišče je to storilo šele 10.12.1997 in tako predlagatelja prikrajšalo za rok za pritožbo za šest dni. Sodišče ni z ničemer utemeljilo ugotovitve, da je zadnja mirna posest obstajala do leta 1992 ali 1993. V navedenem obdobju ni bilo med strankama nobenega spora. Oba sta si enotna, da je do spora prišlo v letu 1994. Do spora je prišlo zaradi motenja predlagateljeve posesti. Ugotovitev, da je zadnja mirna posest trajala do leta 1992, zato ni pravilna. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu preveč ukvarjalo z dogajanjem v zvezi s kamnom v točki J in Z "jamelči". Sodišče je brez utemeljene podlage oba razširjena jarka štelo za stari "jamelč". Prezrlo je, da sodnik, ki je postopek za določitev meje vodil ob prvem ogledu, teh jarkov ni opazil. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotovilo, da je znamenja mogoče spremeniti že v zelo kratkem času.

Sodišče je neutemeljeno verjelo pričam glede kamna v točki J, saj iz zemljiškega katastra izhaja, da je meja včasih potekala bistveno bolj južno glede na točko J. Ker je sodišče v izreku izpodbijanega sklepa izpustilo 2. točko, je tako dejansko stanje v tem delu izpodbijanega sklepa ugotovilo napačno. Sodišče ni ugotovilo, kot je predlagatelj izrecno zahteval z razširitvijo predloga, da meja sega od točk K in J v ravni črti še preko začetka poti do parcele št. 809. Ker sodišče tega ni ugotovilo, z izpodbijanim sklepom ni odločilo o vsej sporni meji. Hkrati pa je posredno določilo točko J kot tromejo parcel 821, 822 in 809. S tem je oškodovalo predlagateljevo, morda pa tudi nasprotnikovo parcelo v korist parcele št. 809. Dosedanji postopek je pokazal, da sporne meje ni mogoče urediti po zadnji mirni posesti, pa tudi ne po močnejši pravici. Moralo bi jo razdeliti po pravični oceni. To bi bilo upravičeno tudi glede na ogromno razliko med katastrsko in obema uživalnima mejama v predlagateljevo škodo.

Nasprotni udeleženec vlaga pritožbo zoper stroškovni izrek, ker so mu bili naloženi stroški postopka v znesku 27.479,00 SIT. Navaja, da so stroški odmerjeni nepravilno. Meja se je določila tako, kot se je s prvim sklepom. Predlagatelj je popolnoma propadel. Stroški bi morali biti odmerjeni po načelu krivde. Sodnica ni vprašala, če nasprotni udeleženec zaznamuje kaj na stroških postopka. Sam je izplačal priči A.R. 30.000 SIT za prihod na sodišče iz B. Prav tako pa pričama J.M. in J.M.V. vsakemu 10.000 SIT. Prič ni nihče vprašal, če kaj zahtevajo. Zato jih zahteva pritožnik.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi predlagatelja: Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb postopka. Popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi materialnopravno je odločitev pravilna. Razlogi izpodbijanega sklepa so izčrpni in prepričljivi. Z njimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in le kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: Razlogi izpodbijanega sklepa v zvezi z uživanjem se nanašajo na priposestvovanje in na to, da sodišče ni moglo ugotoviti priposestvovanja, v zvezi s tem pa ne močenjše pravice. Zakaj pa šteje, da je obstajala zadnja mirna posest v smislu mejnega spora, pa je sodišče prve stopnje izčrpno in prepričljivo obrazložilo.

Pritožbeno sodišče tu ni našlo nobenega nasprotja. Zadnja mirna posest v smislu mejnega spora je glede na okoliščine primera določeno dalj časa trajajoče obdobje, v katerem med mejašema ni bilo spora o meji. Za ugotovitev zadnje mirne posesti torej niso potrebni tako strogi pogoji kot za ugotovitev priposestvovanja oziroma uživanja, če so pod tem izrazom razume posest, ki je potrebna za priposestvovanje (čl. 28 ZTLR). Če je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zadnja mirna posest obstajala do leta 1992 in da so se tedaj začeli spori, po pritožbenih trditvah pa naj bi do spora prišlo šele v letu 1994, in tudi če to drži, ne gre za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki bi bila v pritožnikovo škodo. Taka pritožbena trditev torej v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje pomeni, da je najmanj do leta 1992 zadnja mirna posest obstajala. Če je do spora res prišlo šele leta 1994, je torej še toliko bolj očitno, da je način ureditve meje, ki ga je sodišče uporabilo, pravilen in torej v skladu z določbami Zakona o nepravdnem postopku, ki urejajo način ureditve meje (čl. 136 ZNP).

Pritožba ima prav, ko pravi, da se pisni odpravek razlikuje od razglasitve sklepa na naroku dne 7.10.1997. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v zvezi s tem ne gre za bistveno kršitev določb postopka po čl. 354/2 tč. 13 ZPP v zvezi s čl. 37 ZNP. Sklep je torej vseeno mogoče preizkusiti. Pismeni odpravek sklepa 2. točke izreka, kot je bil razglašen na naroku dne 7.10.1997, ne vsebuje in ga tudi ne obrazlaga. Zato o nasprotju po čl. 354/2 tč. 13 sploh ni mogoče govoriti. Lahko bi šlo za relativno bistveno kršitev, torej za kršitev po čl. 354/1 v zvezi s čl. 334 ZPP in v zvezi s čl. 37 ZNP, ki pravi, da je sodišče vezano na svojo sodbo, ko je sodba razglašena, če ni bila razglašena, pa, ko je odpravljena, pri čemer je v obravnavanem primeru treba razumeti, da je sodišče vezano na svoj sklep. Sodišče prve stopnje je sicer to določbo kršilo, kršitev pa ni bistvena. Ni vplivala in tudi ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa o ureditvi meje. Ob primerjavi točke 1. in 2. kot sta bili razglašeni na naroku, je mogoče ugotoviti, da gre tudi v točki 2. za isti parcelni številki in za isto mejo, le z drugačnimi vrstnim redom oznak (v prvem odstavku J do K, v drugem odstavku K do J). Kolikor pa gre za nadaljevanje: "ravno do poljske poti in nato ravno do parcelne številke 809 k.o. S.", pa je to odveč, saj predlog glede tega dela meje ni bil podan v skladu s čl. 132/1 ZNP in sodišče prve stopnje ni bilo dolžno o njem odločati. Sicer pa predlagatelj lahko vsak čas vloži nov predlog, tudi za ureditev meje v nadaljevanju. Ker je sodišče urejalo mejo le med parcelama 821 in 822, točka J lahko predstavja samo mejo med tema dvema parcelama, ker sta v postopku sodelovala lastnika teh dveh parcel in je bila predmet urejanja meja med tem dvema parcelama. Tromejo lahko predstavlja ta točka samo ob naknadnem soglasju lastnika tretje parcele.

Kolikor gre za prikrajšanje pritožbenega roka, ima prav tako pritožba prav, da bi morala biti skica vročena skupaj s sklepom, vendar pa kljub temu predlagatelj ni bil prikrajšan za samo pravico do pritožbe, kajti pritožbo je vložil pravočasno. Zato tudi ta kršitev ni bistvena.

Kolikor gre za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja in v zvezi s tem za vprašanje zadnje mirne posesti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izvedenem dokaznem postopku imelo dovolj opore za svojo odločitev. Dokazni postopek je bil izčrpen in natančen. Sodišče je dvakrat opravilo ogled. Temeljito je zaslišalo priče in stranke. Povedalo je, zakaj je določena izpoved bolj prepričljiva od druge. Tako je torej vse dokaze ocenilo in pritožbeno sodišče v zvezi s tem nima nobenih pomislekov, ne da bi bilo potrebno posebej odgovarjati na vsako od pritožbenih trditev, ki se z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne strinja. To velja še posebej glede kamna v točki J in prav tako glede takoimenovanega "jamelča", pri čemer je treba ugotoviti, da je bil na naroku dne 18.9.1995, list. št. 46, med tč. G in F "jamelč" ugotovljen.

Pritožbeno sodišče se tudi v celoti strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je sklicevanje na katastrsko mapo v obravnavani zadevi brezpredmetno. V obravnavanem primeru tudi pritožbene trditve kažejo na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je srž spora očitno v predlagateljevi ugotovitvi, da bi bila katastrska meja njemu v korist, saj še v pritožbi meni, da bi morala biti meja urejena po pravični oceni, ker bi na ta način predlagatelj manj izgubil glede na katastrsko mejo.

O pritožbi nasprotnega udeleženca: Tudi ta pritožba ni utemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka je pravilna in v skladu z določbami 139. čl. ZNP, ki pravi, da skupne storške trpijo udeleženci praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja. Tako je sodišče prve stopnje tudi odločilo.

Zato ne pridejo v poštev pritožbene trditve o tem, da bi vse stroške moral nositi predlagatelj, ker da so nastali po njegovi krivdi. Takih ugotovitev v spisu ni. Odločitev o tem, da torej stroške nosi vsak do 1/2 torej glede na dolžino meje, je tako pravilna. Kar zadeva stroške v zvezi s pričninami, bi nasprotni udeleženec moral te stroške zahtevati do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških (čl. 164/3 ZPP v zvezi s čl. 37 ZNP). Teh stroškov ni zahteval, zato tudi v pritožbi ne more biti uspešen. To, da ga sodnica ni vprašala, ali zahteva stroške, pa po mnenju pritožbenega sodišča ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka.

Tako je bilo glede na vse povedano treba obe pritožbi zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP v zvezi s čl. 37 ZNP).