Jedro

Ker obstoječa, a nevknjižena služnost na zunaj ni bila jasno vidna, tožencu ni mogoče očitati, da ni bil dovolj skrben pri raziskovanju okoliščin, ki bi lahko kazale na obstoj pravice, s katero je nepremičnina, ki jo pridobiva, obremenjena. Zato se je lahko zanesel na zemljiškoknjižne podatke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v 3. in 4. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili v korist nepremičnine parc. št. 267/6 k.o. D. in v breme nepremičnine parc. št. 267/9 k.o. D., in sicer na severnem delu parc. št. 267/9 k.o. D., ki meji s parc. št. 267/3 k.o. D., v širini 2,5 m in v dolžini 30 m. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili v korist nepremičnine parc. št. 267/6 k.o. D. in v breme nepremičnine parc. št. 267/9 k.o. D., in sicer po poti, ki poteka po nepremičnini parc. št. 267/9 k.o. D., ob meji z nepremičnino parc. št. 268 k.o. D.. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 548,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo podredni tožbeni zahtevek in odločilo o pravdnih stroških. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje o prepričljivosti toženčeve izpovedbe. Opozarja, da je ta svojo izpovedbo prebral. Nadalje navaja, da iz upravnega postopka, ki je tekel zaradi izdaje gradbenega dovoljenja tožencu, izhaja, da se je ta zavedal tožnikove služnostne pravice. Nadalje se mu zdita presenetljivi izpovedbi priče I.K. in toženca o tem, da na tožnikovi parceli nista opazila čebelnjaka, sadnega drevja in zelenjavnega vrta. Meni, da ni mogoče slediti toženčevi izpovedbi, da v času dveh let, ki sta minili od odločitve o nakupu pa do nakupa sporne parcele, ni opazil, da se po zemljišču, ki ga je kasneje kupil, dostopa do tožnikove parcele. Z ogledom na kraju samem bi se sodišče lahko prepričalo o tem, da tožnik drugega dostopa do svoje parcele nima. Zaključuje, da toženec ni bil v dobri veri, zato je sodišče prve stopnje svojo odločitev zmotno oprlo na določili drugega odstavka 44. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in 10. člena SPZ.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da je ta neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo drugega odstavka 44. člena SPZ, v skladu s katerim pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Ker tožnik ni uspel izpodbiti domneve o toženčevi dobri veri, da je pridobil lastninsko pravico na s služnostjo neobremenjeni nepremičnini (9. člen SPZ), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja služnostne pravice na podlagi priposestvovanja v korist tožnikove nepremičnine pravilno zavrnilo.

6. Pritožbeno sodišče sprejema dokazni zaključek sodišča prve stopnje o verodostojnosti toženčeve izpovedbe, ne glede na to, da je moral prebrati določene datume. Njegova izpovedba je namreč skladna tudi s preostalimi izvedenimi dokazi. O tem, da služnostna pot po toženčevem zemljišču v korist tožnikove nepremičnine ni bila vidna, so tako poleg toženca izpovedovali še njegova žena, prodajalci tega zemljišča in priča I. K., ki je sporno zemljišče kosil kar trideset let in pri tem nikoli ni opazil nobenih sledi voženj in nobene poti. Da sporna služnostna pot ni bila vidna pa nenazadnje potrjujeta tudi izpovedbi tožnikove žene I.S. in sina B.S., ki sta povedala, da tožnik preko travnika, ki je sedaj v lasti toženca, nikoli ni vozil, ko je bila trava visoka in da so bile sledi njegovih voženj vidne le na dan, ko se je vozilo, pri čemer pa ni opravil več kot deset voženj na leto. Zato je povsem razumljivo, da toženec v času dveh let (odkar se je začel zanimati za to zemljišče pa do njegovega nakupa) ob nekajkratnih ogledih zemljišča ni opazil tožnikovih voženj po služnostni poti in same služnostne poti.

7. Iz izvedenih dokazov tako izhaja, da služnostna pot v naravi ni bila vidna, da je tožnik po njej opravil največ deset voženj letno, za katere toženec ni vedel, in da zanjo niso vedeli niti prodajalci služečega zemljišča. Ker torej obstoječa, a nevknjižena služnost na zunaj ni bila jasno vidna, tožencu ni mogoče očitati, da ni bil dovolj skrben pri raziskovanju okoliščin, ki bi lahko kazale na obstoj pravice, s katero je nepremičnina, ki jo pridobiva, obremenjena. Tega zaključka ne spremni niti dejstvo, da tožnikova nepremičnina nima povezave z javnim cestnim omrežjem, glede česar bi moralo sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe opraviti ogled (te kršitve tožnik pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal, zato je pritožbeni očitek o neizvedenem dokazu tudi sicer neupošteven - 286 b. člen ZPP). To dejstvo namreč še ne pomeni, da bi moral toženec vedeti, da po nepremičnini, ki jo kupuje, poteka služnostna pot, saj ta, kot rečeno, v naravi sploh ni bila vidna. Ker torej služnost ni bila jasno vidna, se je toženec lahko zanesel na zemljiškoknjižne podatke (prim. Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 270).

8. Pritožbene navedbe o tem, da naj bi iz upravnega postopka, ki je tekel zaradi izdaje gradbenega dovoljenja tožencu, izhajalo, da se je slednji služnostne pravice zavedal, pa so za odločitev v tej zadevi povsem nerelevantne. Kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, so za presojo toženčeve dobre vere odločilne okoliščine, ki so mu bile v zvezi s spornim zemljiščem znane ob sklepanju kupoprodajne pogodbe za to zemljišče. Ker je toženec na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 30. 5. 2008 vknjižen kot lastnik tega zemljišča že od 13. 8. 2008 dalje, sta dejstvo, da ga je tožnikova družina kasneje - v mesecu oktobru 2008 seznanila s služnostno pravico, in pritožbeni očitek o toženčevem zanikanju obstoja služnostne pravice v upravnem postopku (ki je glede na v pritožbi navedene datume tekel po pridobitvi toženčeve lastninske pravice) pravno povsem nepomembna.

9. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (v 3. in 4. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

11. Ker ni toženčev odgovor na pritožbo v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije tudi toženec sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).