Jedro

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta sklenili pogodbo o poslovnem sodelovanju dne 1. 4. 2013 in dogovor z dne 30. 11. 2014. Tožeča stranka je plačilo vtoževane glavnice od tožene stranke zahtevala na podlagi navedenega dogovora, ne pa na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju. Ta je s sklenitvijo navedenega dogovora med strankama prenehala učinkovati.

Morebitne ugovore v zvezi s kvaliteto in količino (ne)opravljenih del, bi morala tožena stranka pravočasno in pravilno ugovarjati in sicer takoj, ko je to po običajnem teku stvari mogoče. Trditve tožene stranke v tej smeri so v postopku pred sodiščem prve stopnje ostale povsem na pavšalni ravni. Tožena stranka se šele v pritožbi sklicuje na ugovor neizpolnjene pogodbe iz 101. člena OZ. Ker teh trditev ni podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi ni pojasnila razloga, zakaj jih ni pravočasno uveljavljala, jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 419,98 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 1272/2015 z dne 9. 1. 2015 obdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 1.763,37 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo zneska 16.625,04 EUR na podlagi dogovora z dne 30. 11. 2014. Tožena stranka je priznavala sklenitev prej navedenega dogovora. Plačilo vtoževanega zneska pa je zavračala, ker tožeča stranka ni opravila svojega dela po pogodbi o poslovnem sodelovanju z dne 1. 4. 2013, ki sta jo predhodno sklenili pravdni stranki.

3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz dogovora z dne 30. 11. 2014 izhaja, da stranki sporazumno prekinjata medsebojno pogodbo z dne 1. 4. 2013, da tožena stranka v celoti priznava dolg do tožeče stranke v višini 16.625,40 EUR in se zavezuje ta dolg plačati najkasneje do 31. 12. 2014, da bosta stranki po plačilu dolga sklenili novo pogodbo o sodelovanju in da bo tožeča stranka končala že začeta zdravljenja in predala dokumentacijo toženi stranki. Glede na jasno določbo točke 2 dogovora, da bo tožena stranka tožeči stranki do 31. 12. 2013 plačala dolg v višini vtoževane glavnice, je tožbenemu zahtevku ugodilo.

4. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru zmotno izhajalo le iz točke 2 dogovora z dne 30. 11. 2014, ne pa iz pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 1. 4. 2013. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno kar zadeva odločilna dejstva ali je tožeča stranka dela po pogodbi o poslovnem sodelovanju. Tožena stranka je tožeči stranki večkrat sporočila svoje nezadovoljstvo z delom po pogodbi o poslovnem sodelovanju z dne 1. 4. 2013. Ravno to je bil razlog, da sta se stranki dogovarjali o prenovitvi pogodbe o sodelovanju. Priznanje dolga v točki 2 dogovora z dne 31. 12. 2014 pa ni bilo dano brezpogojno, saj iz zadnje točke dogovora izhaja, da bo tožnik končal že začeta zdravljenja. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja ugovor neizpolnjene pogodbe po 101. členu OZ. Sodišče prve stopnje je tudi kršilo določila postopka, ker ni zaslišalo zaposlenih v medicinskem centru, ki bi potrdili, da tožeča stranka ni opravila dela po pogodbi in je s tem toženi stranki onemogočilo dokazovanje ključne trditve, da tožnik ni opravil svojega dela po osnovni pogodbi. Prvostopenjsko sodišče pa je tudi storilo bistveno kršitev postopka drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

6. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, naj neutemeljeno pritožbo zavrne ter izpodbijano sodbo potrdi.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta sklenili pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 1. 4. 2013 in dogovor z dne 30. 11. 2014. Tožeča stranka je plačilo vtoževane glavnice od tožene stranke zahtevala na podlagi navedenega dogovora, ne pa na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju. Ta je s sklenitvijo navedenega dogovora med strankama prenehala učinkovati.

9. Tožena stranka s trditvami, da tožeča stranka svojih obveznosti po osnovni pogodbi ni opravila oziroma je te obveznosti opravila z napako, ne more uspeti. Morebitne ugovore v zvezi s kvaliteto in količino (ne)opravljenih del, bi morala tožena stranka pravočasno in pravilno ugovarjati in sicer takoj, ko je to po običajnem teku stvari mogoče (633. člen OZ). Trditve tožene stranke v tej smeri so v postopku pred sodiščem prve stopnje ostale povsem na pavšalni ravni. Tožena stranka se šele v pritožbi sklicuje na ugovor neizpolnjene pogodbe iz 101. člena OZ. Ker teh trditev ni podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi ni pojasnila razloga, zakaj jih ni pravočasno uveljavljala, jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji v obravnavanem primeru izhajati iz pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 1. 4. 2013 in ugotavljati, ali je tožnik svoje obveznosti po pogodbi o sodelovanju izpolnil. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v točki 2 dogovora z dne 31. 12. 2014 priznanje dolga dano brezpogojno, saj iz točke 4 dogovora z dne 30. 11. 2014, v kateri je zapisana zaveza dolžnika, da bo končal začeta zdravljenja, ne izhaja, da bi bila ta obveznost pogoj za izplačilo zneska določenega v točki 2 dogovora. Iz navedenega zapisa dogovora tudi ne izhaja, da bi se stranki dogovorili o morebitnih drugih pogojih za plačilo v točki 2 dogovora navedenega zneska. Določila dogovora so povsem jasna. Pravdni stranki sta se dogovorili, da pogodbo z dne 1. 4. 2013 sporazumno prekinjata in da tožena stranka priznava dolg do tožeče stranke v višini 16.625,04 EUR ter se ga zavezuje plačati najkasneje do 31. 12. 2014. Ker se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ), ni nobenega dvoma, da se je tožena stranka z dogovorom z dne 30. 11. 2014 zavezala tožeči stranki brezpogojno plačati v točki 2 dogovora navedeni znesek do 31. 12. 2014. 11. Ker tožena stranka ob zaključku naroka za glavno obravnavo ni uveljavljala kršitev določb pravdnega postopka zaradi opustitve izvedbe dokaza z zaslišanjem zaposlenih v medicinskem centru in Hotelu X, v pritožbi navedenih kršitev ne more več uspešno uveljaviti (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz dogovora z dne 30. 11. 2014 izhaja brezpogojna zaveza tožene stranke, da bo tožeči stranki plačala znesek 16.425,40 EUR, najkasneje do 31.12. 2014 in ji naložilo plačilo navedenega zneska ter pripadajočih zakonskih zamudnih obresti od nastopa zamude dalje do plačila.

13. Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

14. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 419,98 EUR, v primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Stroške odgovora na pritožbo je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 750 točk za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife in 22 % DDV na odvetniške storitve (165. člen ZPP v zvezi s 154 in 155. členom ZPP).